Normandija, Bretanija in dolina Loare
Dolgo časa smo že odpravljali v Normandijo, pa se je vedno našla kakšna druga destinacija. No tokrat temu ni bilo tako. Odločili smo se lansko leto nekje na grški plaži, saj nam svaljkanje iz ene na drugo ni prineslo nekih presežkov od dopusta. Plaže postanejo podobne ena drugi in zaželeli smo si spremembe.
Petek
Tako je prišel dan našega odhoda in za spremembo nismo bili pretirano pozni. Pot do Chiemseeja kjer smo prenočili na že večkrat preizkušeni in mirni lokaciji s frišnimi žemljami zjutraj, je itak dolgočasna, edini dogodek, ki je vreden zapisa je zakajeni karavanški predor. Tako zakajenega predora še nisem videl in resno me je zaskrbelo, kako se bomo skozi ta raufenk pripeljali na drugo stran. No, na drugi strani smo zajeli sapo in kmalu prispeli na cilj.
Sobota
Ponoči nas je pralo kot že dolgo časa ne. Zjutraj smo malo spanec raztegnili, potem nakupili frišne žemljice, pozajtrkovali in se odpelnali dalje skozi deževno Nemčijo. Popoldne smo v velikem nalivu prišli na cilj, to je bil premajhen PZA v Strasbourgu (48.566373, 7.800100). Rad bi spoznal tisto brihto, ki je na tem mestu naredila to postajališče. Pomoje je za šablono imel fičota iz prejšnjega stoletja. Kakorkoli, prostor je zastojn, voda in elektrika je pa na žetone, katere lahko kupite v sosednji stavbi. Preden smo parkirali je nevihta minila in pokazala se je modrina neba, ter sonce.
Zajahali smo bicikle in se odpeljali v center. Kolesarske steze so lepo označene in če se hočeš zliti z domačini se moraš voziti na prehodu za pešce skozi rdečo luč. Ko imaš pa zeleno, moraš pa paziti, da te kakšen avto ne spegla. Kdo je francozom razlagal teorijo prednosti, ne vem. Bi morali malo na obisk k sosedom Beljgijcem, še bolje pa k Nizozemcem. V centru je gneča turistov precejšnja. Malo smo pešačili, malo kolesarili in po nekaj urah videli vse. Mesto je simpatično, meni zelo všečno, Mariji malo manj, Mihu so pa itak vsa mesta enaka. Vrnili smo se nazaj do avtodoma, kamor smo tik pred temo prišli. Dobili smo nekaj novih sosedov, pa še več bi jih, če bi bilo več prostora.
Nedelja
Oblačno jutro ni obetalo nič kaj lepega dneva. Po jutranjem ritualu polnenju in praznenju tekočin smo odšli naprej proti mestu Saint-Louis (48.714685, 7.215991) kjer ladje dvigujejo ali spuščajo po rečnem kanalu. Višinske razlike je kar precej metrov. Z dolgim rilcem smo obstali pred zaprtimi vrati, saj zadevo odprejo šele 15. julija in ker 13 ni 15 smo pač zviseli. Precej turistov se je brezveze pripeljalo tja, ravno tako kot mi, še več, tudi ladje so se obračale in odpeljale nazaj.
Menda so imeli vzdrževna dela. Odšli smo naprej proti Luxemburgu, kjer smo natočili poceni nafto, tako ceno smo imeli pri nas pred več kot petimi leti. Pot smo nadaljevali čez Belgijo do francoskega mesteca Monterme. Popoldne smo tja prispeli in že na daleč opazili polno parkirišče avtodomov (49.885943, 4.736127) na obrežju reke. Zasedli smo zadnje mesto na travci. Kljub morebitnemu dežju se ni bilo treba bati, da bi se kdo zakopal v to lepo travco, saj je po tleh položena mreža iz močnega železja, ki preprečuje ugrezanje. Plačilo izvedete v kevdru kapetanije, kjer sedi med dvema pralnima strojema mlada našponana blondinka s polnim in globokim dekoltejem. Naračunala je 3.4€ na noč. Elektrika je doplačljiva in če jo rabite se priklopite na stebričke od marine. Pralni stroj lahko za nekaj evrov uporabljate. Oskrbno izpustna točka je pa malo iz vasi (49.881404, 4.730037).
No, ker se je za trenutek pokazalo sonce smo odšli na špancir, jasno prepričani da dežja ne bo. No Marija je s seboj vzela palerino, ki se je čez 15 minut izkazala za dobro naložbo. Midva z Mihom, po soncu ne nosiva palerine, niti marele. Ploha nas je dobila sredi starega mesta, kjer nimajo sodobnih nadstreškov, da bi se skril pod njega. Ploha je hitro minila in odpravili smo se nazaj v bazo. Spotoma smo opazovali ene čudne ribiče v fluoroscentnih oblačilih. No zvečer se je izkazalo, da so to pirotehniki, ki so pripravili ognjemet, ki je trajal skoraj 15 minut. Cel šov se je začel s povorko, katero je spremljalo ogromno število ljudi. Kakšen praznik so imeli nismo imeli pojma, no kasneje smo se razsvetlili, da se je na 14. julija zgodil padec Bastilije in začela se je Francoska revolucija.
PonedeljekMegleno jutro ni bilo nič kaj vzpodbudno. Po zajtrku smo se zapeljali na konec vasi, odlili viške in se odpravili proti cilju dneva, to je bilo mesto Etretat. Ker se nam ni nikamor mudilo in ker so francozi čisto preveveč zahtevni s pačilom uporabe avtocest, smo šli po vzporednih. Za prevoženih 40km avtoceste smo plačali 11€, kar je več kot oderuško. Če voziš po vzporednih cestah je pot enako dolga, po času je pa nekaj časa dlje. Vozili smo se po slikovitem podeželju, potovalna hitrost je bila pa enaka kot na avtocesti, le krožišča znajo na cajte malo najedat. Popoldne smo prispeli v Etretat in zavili na PZA (49.700176, 0.215892), ki je bil bolj kot ne polhen. Nočitev je 8€ voda dodatna 2€.
Z bicikli smo se zapelji v mesto, kjer je bila gužva nenormalna. Za sladoled jih je čakalo ene 40 v vrsti, vse restavracije polne, ulice polne, pa še na plaži je bilo folka precej. Oseka je bila na najnižji točki in nekateri so nabiralj školjke iz skal, ki so gledale iz vode. Odšli smo na šetnjo po klifih in pozno zvečer prišli nazaj v našo bazo. Dobili smo nekaj sosedov, vendar še zmeraj ni bilo čisto polno.
Torek
Jutro smo začeli z oblačnim vremenom. Preden smo se odpravili, smo spoznali še prijetno slovensko družino, ki je imela že tudi nekaj dogodivšin preden so prispeli. Bolj na dolgo kot na kratko smo pokramljali in se odpravili naprej v mesto Rouen. Na vpadnici v mesto se mi je začelo svetlikat, da ves ta promet pač ne more skozi mesto, no pa je šel, za povrhu je bilo pa še parkirišče ob reki zaprto zaradi prenove. Parkirali smo po sistemu znajdi se in skoraj v samem centru brezplačno parkirali. Gneča je bila nepopisna, povsod so bile same zapore, semafor čakaš po petkrat in le upal sem, da je strogi center zaprt za promet. No ko smo pa v ta strogi center prišli, je bil pa svet povsem drugačen.
Lepe ulice, gužve nobene, malo turistov in mi željni lokalne kulinarike. Zavili smo v bližnji kebab in se dodobra najedli. Hahaha, pa taka lokalna kulinarika. Kaj hočeš, mladina je najbolj srečna tako. Mesto smo si dokaj hitro ogledali in se odpeljali v mesto Honfleur. Parkirali smo na meni do zdaj največjem videnem postajališču za avtodome (49.419061, 0.243250), saj jih je bilo že okoli tristo, pa se zdaleč ne polno. Avtodomi so se vozili kot po tekočem traku in prav smešno je bilo opazovati, kako vsi mrzlično iščejo stebriček s prosto vtičnico, ter s podaljški laufajo od enega do drugega, če je še kakšna vtičnica fraj. Za ceno 10€ je vključena parkirnina, vsa oskrba in pa jasno štrom. Avtodomi so vseh sort od tistih, ki se komaj še skupaj držijo, pa do tistih s stransko izvlečljivimi moduli. Nekateri se pridejo prav razkazovat. Če imate slučajno nov avtodom, je to prava destinacija za vas. Samo mesto je na “must see” listi in vsekakor v vredno ogleda, tako podnevi, kot ponoči.
Sreda
Zjutraj nas je zbudila avtomobilska hupa. Jezen kot ris sem si mislil, kateri dripec je tako nesramen, da ob svojem odhodu budi sosesko. No ob osmi uri niti ni bilo tako zgodaj, a vseeno. Ob dvigu rolete se je izkazalo, da je to potujoča pekarna s frišnimi štručkami. Nekdo se je znašel in z avtomobilom pripeljal metrske francoske štruce. Po poznem zajtrku smo hoteli odliti odvečne tekočine in prav tako so mislili tudi ostali, zato se je naredila kolona čakajočih pred izpustno rampo. Malo iznajdlivosti in malo telovadbe z vedrom, pa je bilo delo opravljeno. Ostali naj čakajo, mi smo pa potegnili proti mestu Caen. Parkiranje na mestu namenjenim avtodomom (49.199239, -0.385936) itak ni bilo mogoče, ker je bilo vse full, zato smo naredili krog nazaj na bus parkirišče (49.199521, -0.389724). Z bicikli smo odkolesarili v mesto.
Samo mesto je bilo med vojno 80% porušeno, obnova je trajala še dvajset let po vojni. Mestu se vidi, da je novejše, zato nas ni nekako navdušilo. Odpeljali smo se naprej na mesto izkrcanja zaveznikov, na Juno beach. Avtodomi razmetani po mestu so mi dali vedeti, da nekega izobilja v parkirnem prostoru verjetno ne bo. Na plaži je prostor namenjen avtodomom, (49.336980, -0.465452) samo je tako špartansko odmerjen da jih je vsega skupaj zgolj devet, čisto premalo za vse željne parkiranja. Vsi avtodomi so že stali na kajlah in prav nobeden ni zgledal, da bi odhajal.
Kratek mimohod mimo že parkiranih avtodomov in poizkus parkiranja zraven v box za avtomobile, je narekoval na iznajdlivost. ker so boksi za avtomobile tudi bolj kratki, to pač ni šlo. Na brzino sem malo poskeniral okolico in videl mesto, ki bi rešilo naš problem. Vzvratno sem avtodom zarinil v žbunje in upal, da mi kakšno robidovje ne prepiči gume na biciklu. No bicikli bodo to noč na varnem. 🙂 Prostor v bistvu sploh ni bil slab. Odšli smo na plažo in popoldne preživeli na soncu v brezdelju in praznenju pločevink. Za kopanje pač ni bilo volje, saj je bilo ob oseki čisto predaleč. Zvečer sva z Marijo naredila še krog po mestu, se ustavila v parku, kjer ti spomeniki dajo malo misliti, da če to izkrcanje nebi uspelo, bi lahko živeli v precej drugačnem svetu.
Četrtek
Ob dvigu rolete se nam je nasmehnilo sončno jutro. Počasi smo se odpravili nekaj kilometrov naprej (49.339253, -0.614343) do razgledne točke, od koder se lepo vidi vasica Arromanches kjer so se zavezniki izkrcali. V morju so še ostanki betonskih blokov, kj so služili za pontonske mostove. Parkirišče je plačljivo, 6€ za avtodom, oskrbe ni. Zraven je muzej s kinodvorano katera ima platna v 360 stopinski izvedbi. Za 5€ po osebi si lahko ogledate presunljive originalne posnetke, z originalnimi glasovi voditeljev te operacije. Ogled toplo priporočam in dvorane ne boste zapustili ravnodušni.
Po filmu smo odšli še na razgledno ploščad, ter se nato odpeljali v sam center vasice Arromanches (49.339015, -0.625569), kjer je brezplačno postajališče za avtodome. Po odlivanju in nalivanju smo odšli naprej do ameriškega pokopališča. Jasno, avtodomov je bilo že precej, prav tako avtomobilov in busov. Ko sem že izvlekel denarnico iz žepa, me je redar prijazno usmeril naprej na mesto namenjeni beli caravaning plastiki na štirih kolesih. Podali smo se do muzeja, spet sem izvlekel denarnico in spet je bilo zastojn. Čudni so teli američani, no v bistvu niti ne, saj smo morali na vstopu skozi skener kot na avijonskem terminalu. Postavili smo se v dve vrsti, eni brez bags in eni with bags. Ko sem napolnil škatlo po praznenju žepov, in prehodu skozi skener, me je pajac v uniformi napotil z “merci” naprej. Z Marijo so imeli malo več dela, saj so ji preobrnili in prebskali torbico. Ok, se pač bojijo sami sebe. Po muzeju smo odšli še do množičnih grobov.
Med vsemi temi belimi križi sem se vprašal, zakaj je bilo tega pokola sploh treba? Ok dosti morije, gremo v mesto Choumbourg v pravo podmornico preurejeno v atrakcijo. Ker je bil neki obvoz slabo označen, smo po rahlih zabluzkih skozi najožje in najstrmejše ulice mesta, obračali sredi 20% klanca, saj so francozi rekli, da bi bilo zanimivo postavit znak za enosmerno ulico sredi najstrmejšega klanca, jasno ne v naši smeri. Rikverc ni bila opcija, zato smo z veliko težavo obrnili in nekako le uspeli priti do pomorskega muzeja (49.647972, -1.617789) kjer smo parkirali brezplačno na koncu pri muzeju. Muzej je razdeljen na štiri tematske sklope, nuklearna podmornica, Titanik, akvarij in pa neke video igre, ki smo jih zamudili oz namenoma izpustili, saj smo bili kar pozni. Ogled traja tri do štiri ure.
Najdlje smo se zadržali v sami podmornici, saj je to prava podmornica, kjer lahko vse stvari otipate. Podmornica je služila namenu več kot 20 let. Imate tudi avdio vodiča, ki ga v izbranem jeziku tiščite na uho. Jasno slowenien šprahe ga ni. Malo pred sedmo uro zvečer so nas začeli varnostniki počasi usmerjati proti izhodu. Če bi imeli čas bi sigurno šel še enkrat skozi podmornico. Zvečer se je začelo oblačiti in dežne kaplje so nas pospremile v noč.
Petek
Če se po jutru dan pozna, potem bi moralo biti cel dan jasno in sonce nažigat do onemoglosti, pa temu ni bilo tako. Odpravili smo se v mesto Fougeres. Parkirali na brezplačnem postajališču (48.355285, -1.210943), kateri ima tudi brezplačno oskrbno točko.
Odšli smo v prav simpatično malo zaspano mesto. Zaželeli smo si lokalne kulinarike in izmed vse ponudbe ima naš najstnik najraje kebab. Ok bomo pa to spet imeli za kosilo. Po kar izdatni porciji smo odšli na grajski vrt, se sprehodili po ulicah in odšli dalje do najbolj oblegane francoske turistične atrakcije, do Mont Saint Michel. Ker bi bilo preveč enostavno po glavni cesti, smo spet usekali eno bližnjico. Tokrat ni bilo nič pretresljivega, samo po vaški cesti smo se za kombajnom vozili, ta ima pa itak top brzino toliko kot navaden bicikel. Malo smeha, malo potrplenja in že smo bili skoraj na cilju. Sprva smo želeli na turistično kmetijo, ki ponuja tudi prostore avtodomom, pa nas je prepričal Bojan, ki se tudi ravno v tem času potepa po teh koncih, da smo šli na zadnji možni štelplac pred otočkom. Ker so bile v času našega prihoda malo pred tem postajališčem rampe dol, to pač ni šlo. Vozili smo se po cestah gor in dol, spoznavali lokalna parkirišča in počutil sem se že kot snemalec od google street view. No, nazadnje smo pristali na zelo zgledno urejenem novem postajališču za avtodome (48.594286, -1.512141) Za 12.5€ za 24 ur z vso oskrbo in elektriko ter brezplačnim internetom. Prostora je bilo itak v izobilju, zato je bil problem, kam se naj postavimo. Na otoček smo se podali s kolesi po lepi peš coni ob reki oz kanalu. pri zapornicah nas je najprej ploha malenkost namočila, preden smo stopili pod streho restavracije. Potem smo bicikle na temu namenjenem prostoru zaklenili in skočili na brezplačen shuttle bus, kateri te odpelje na otok. Bus ima na obeh straneh, spredaj in zadaj volan, ker na koncu ceste sploh ne more obrniti, ampak se šofer samo presede in odpelje avtobus v nasprotno smer. Ko smo tja prispeli, je zgledalo kot da smo na gradbišču, no pa v bistvu smo bili, saj urejajo nov most do otoka. Zgleda da so naštudirali trajno rešitev erozije in dela bodo zaključena predvidoma 2015. leta. Vstop v samo mesto je skozi obzidje, tam pa gužva kot že dolgo ne.
Kitajcev je bilo toliko, kot da so se tja vsi preselili. Počasi smo se svaljkali med ulicami, itak je povsod sama kičerija in cene so navite do plafona. Odšli smo še v sam samostan, itak je za plačat, samo najlepše je itak tam. Ujeli smo zadnji trenutek vstopa in spet so nas po dobri uri metali ven. Ulice so se spraznile, štacune so zapirali, aja saj je bila ura že sedem zvečer. Ne vem zakaj morajo tako zgodaj zapreti, če je dan skoraj do polnoči. Odšli smo nazaj v našo bazo. Zvečer sem se sam odpeljal še na foto šuting nočne scene.
Sobota
Jutro se je začelo s posameznimi kapljicami dežja. Rahlo smo jih ignorirali in se še enkrat podali v mesto. Gneče ni bilo, raziskali smo še ulice, ki jih prejšnji dan nismo, plime pa žal nismo dočakali, saj je bila v tem času ko smo bili tam nizka in praktično ni bilo razlike med plimo in oseko, kar nam je potrdila tudi simpatična bejba v turističnem uradu na otočku. Temni oblaki v daljavi so nas počasi usmerjali nazaj in ko smo prišli do avtodoma se je čez nekaj trenutkov ulilo iz neba, tako na konkretno. Močna nevihta je spravila v akcijo gasilce, ki so hiteli nekam po glavni cesti in pa obiskovalce postajališča, ker je zmanjkalo elektrike. Med dežjem, med kratko pavzo naliva in po nalivu so vsi tekali od stebrička do stebrička in čekirali varovalke. Jasno tudi internet ni delal več in to je bil recept za katastrofo. Popoldne smo se prestavili v lepo srednjeveško vasico Dinan. Ko smo prišli do obrobja vasice, smo ugotovili, da se nekaj dogaja v mestu. Vse je bilo zaprto za promet, in na parkirišče za avtodome (48.454154, -2.038122) ni šlo drugače kot z velikim obvozom. Parkirali smo dokaj blizu centra in odšli peš na ogled mesta oz. dogajanja. V samem centru je bila prireditev, ki je trajala cela dva dni.
Vsi so bili oblečeni v srednjeveške kostume in na več lokacijah so bile razne srednjeveške igre. Mesto je sicer izredno lepo, vendar je bilo folka toliko, da smo se po polžje premikali. Vsi kafiči so bili nabito polni in komaj smo uspeli najti prosto mesto za kratek oddih. Cene so konkretne, saj za dva pira in kokakolo tam pustiš skoraj 13€. Nič zato, vprašanje kdaj bomo spet tukaj na tem srednjeveškem karnevalu, saj je le ta vsaki dve leti. Pozno popoldne, ko je Miha ugotovil, da smo vsako ulico videli že najmanj dvakrat in da smo na mnogih štantih kupili že marsikaj lokalnih dobrot, bi bilo dobro, če bi se vrnili nazaj do avtodoma. Zapustili smo mesto in se odpeljlali pred trgovski center, kjer smo bili čisto sami. Nastavili smo se večernemu soncu, ki je tik pred temo poslal namesto njega nekaj dežnih kapelj.
Nedelja
Zjutraj smo potegnili naprej v mesto Vannes. Parkirali smo dokaj blizu centra (47.658791, -2.764566) Kjer imajo od 12 do 14 ure brezplačno parkiranje, drugače je pa 0.3€ na uro. Peš smo se odpravili v mesto. Mesto kot tako je še eno s podobnim stilom okoliških. V samem centru so imeli dirko s starodobnimi avtomobili. Žal niso imeli sreče z vremenom, saj se je iz prej lepega sončnega vremena naenkrat naredila ploha. Sprehodili smo se po grajskem obzidju, iz katerega je lep pogled na grajski park.
Med ploho smo si privoščili kosilo in se počasi vrnili nazaj. Naslednji cilj je bil ob morju, saj sta tam bila že Bojan in Violeta. Kmalu smo bili parkirani zraven njunega avtodoma na simpatičnem postajališču (47.522456, -2.858115) Parkirnina je 6€, voda dodatna 2€. Prijazen fantič pobira parkirnino enkrat popoldne, če želite kodo za vodo, vam naknadno prinese listek z le to. Izpustna rampa in voda je na sosednjem postajališču katera je skupna za oba dela. Popoldne smo odšli na bližnjo plažo, na kateri je zelo droben pesek, že skoraj mivka. Kopanje v atlantiku baje ni najbolj prijetno za telo, samo to je spet en stereotip, saj je imelo morje 22 stopinj. Po poznem popoldanskem kopanju smo nadaljevali s skupnim družabnim večerom, ki se je zavlekel pozno v noč. Po tednu dni na poti, prav paše malo počitka in prijetne družbe.
Ponedeljek
Ob deveti uri nam je le uspelo dvigniti rolete. Sonce je bilo že visoko. Zaželeli smo si malo kolesarskega izleta, no Miha si ga že po defoltu ne tako zelo. Odbiciklirali smo vzdolž obale v nekaj kilometrov oddaljeno simpatično vasico Saint-Gilda. Na “osrednem trgu” kjer je bilo postavljenih pet štantov, so imeli tržnico. Ustavili smo se pri prvem, poskusili lokalno home made salamo in jasno nekaj tudi kupili. Na sosednjem štantu je dedi prodajal prav tako home made sir, katerega je ponudil za poizkusit. Itak se nismo mogli upreti in kupili smo konkretno kajlo sira, sicer po 40€ za kilo, ampak komu mar. Na naslednjem štantu je imel stric olive, takšne in drugačne, z začimbami ali brez. Kupili smo konkretno porcijo oliv z nekimi začimbami in tako smo imeli lokalno večerjo ali dve v ruzaku. Odpeljali smo se še na razgledno točko (47.501424, -2.850436), katera ponuja lep pogled na pečine in na zaliv, kjer smo bili parkirani.
Počasi smo se odpravili nazaj. Kmalu čez poldne sta Bojan in Violeta potegnila naprej vzdolž obale, mi pa kakšni dve uri za njima bolj v notranjost, v dolino rekel Loare. Parkirali smo pri gradu Viallindry (47.341328, 0.511001) Kjer je dovoljeno brezplačno prenočiti. Imajo urejeno postajališče z izpustno rampo, voda je 2€, plačilo pa samo s kartico. Da smo malo pretegnili noge, smo odšli malo po vasici. Ob povratku nas je ogovorila simpatična družina iz Slovenije in šele takrat sem ugotovil, da sem parkiral zraven slovenskega avtodoma. Zvečer smo ob kozarčku terana skupaj malo premleli dogodke in malo izmenjali izkušnje.
Torek
Zjutraj smo odšli na ogled grajskih vrtov. Te vrtove je res treba videti, saj je vloženo res veliko truda v ureditev.
Precej časa smo se zadržali na teh vrtovih in naposled le odrinili naprej do naslednjega gradu Chenonceau. Ker je bila cesta zadnja dva kilometra zaprta, naokoli se pa nam ni dalo vozit, smo parkirali pred šolo in šli z bicikli do gradu. Vstopnica zajema ogled notranjosti gradu in pa vrtove. Gneča je bila precejšnja in samo čakal sem, kdaj bo ploha, da se bomo vsi obiskovalci nabili v grad. Najprej smo odšli po vrtovih, nazadnje pa še v notranjost po sobanah. Gneča je bila nepopisna, vsi so se drenjali in težko je bilo ujeti kakšen trenutek za fotko.
Pozno popoldne smo grad zapustili in odšli do gradu Cheveny. Plan je sicer bil, da malo odkolesarimo po bližnjih kolesarskih stezah, speljanih po ogromnih drevoredih, samo smo nekako utrujeni izgubili voljo za to. Parkirali smo na mestu namenjenemu avtodomom (47.497923, 1.461547) , kakšne oskrbne točke pa žal tam ni bilo. Na parkirišču smo srečali forumaša Kranjskega s familijo. Zvečer smo ob steklenici Caberneja s prijetno družino klepetali pozno v noč.
Sreda
Zjutraj smo si ogledali grad. Notranjost nas sicer ni pretirano zanimala, samo druge opcije tako ali tako ni. Vstopnica zajema ogled gradu in pa vrtove, ki pa niso nič posebnega, pravzaprav je samo grajski kuhinjskj vrt, okoli gradu je pa lepa travca. Hranjenje psov je ob 17 uri, samo glede na to, da je to bolj kot ne krvoločen dogodek, le tega tistim s slabim želodcem nebi priporočil. Sami tega sicer nismo videli, samo so mi strici povedali… 🙂 Notranjost gradu je sicer malenkost lepše zdekorirana kot na gradu Cheverny. Zjutraj gneče še ni bilo, se je pa kar začelo polniti parkirišče, ko smo mi odhajali.
Odšli smo naprej do gradu Chambourd. Ta je menda najlepši v celi zbirki gradov doline Loare. Trdno odločeni, da notri ne gremo, smo zapeljali na zelo kretensko označeno parkirišče. No, ko sem videl, da vsi avtodomi pred mano obračajo, sem si oddahnil, da le nisem tak bučman in znake na cesti še poznam. Na uvoz na parkirišče zapelješ v napačno smer v kao enosmerno cesto, samo to je edini uvoz na parking za buse in avtodome. Pred rampo so senzorji, kateri vas izmerijo. Če imate kratkega, boste plačali 7€, če imate dolgega 10€, če se pa ponašate z bogatim nad 7.9m pa 45€. Zgleda, da se dolžine in cene spreminjajo, saj je bilo vse nekaj prelimano. Kakorkoli, zraven nebroj števila kamperjev smo parkirali (47.616050, 1.510367)in šli peš do gradu. Napaka stoletja! Okoli gradu je polno kolesarskih in pešpoti, pa še bicikle sposojajo. No, mi smo se zavlekli v senčko pod drevesi, okupirali klopco in se družinsko zabavali.
Folka je bilo precej, saj je to turistično najbolj oblegan grad. Ko smo si ga iz vseh perspektiv nagledali, smo odšli nazaj, plačali parkirnino, itak samo na avtomatu in odšli naprej. O kakšnem izpustu odpadne vode lahko samo sanjate, saj to parkirišče premore samo eno staro zamašeno izpustno rampo, voda bi se pa sicer dala dobiti pri busih, le tam je pipa. Šli smo naprej do vasi Bougency, kjer smo hoteli parkirat na vaškem štelplacu (47.779336, 1.637150), samo to ne gre več, ker je zaprto. No izpustna rampa sicer dela, avtomat na kartico za vodo baje tudi, samo zraven ne prideš. Na ograji je bilo obvestilo, da je zaradi “sejfti rizons” zaprto in prestavljeno na sosednji breg (47.777676, 1.642267). Ok gremo tja. Ob vodi se sicer da brezplačno parkirat, samo zvečer nekdo postavi višinsko oviro nazaj in nema izlaza dokler se naslednji dan busi ne pojavijo. No mi smo šli na drugi breg sicer silom prilike v kamp in plačali za dve osebi 10.9€. Smešno nizka cena za kamp. Prostora v izobilju, voda na parceli, wifi v ceni, sonce visoko na nebu in jasno Dukdalfov ležalnik je bil iskan artikel ta dan.
Popoldne smo preživeli v počitku, Miha jasno na Internetu. Z Marijo sva odšla zvečer na kratek ogled po zaspani vasici. Nobel restavracije sicer obratujejo, ostalo se zapre pred večerom.
Četrtek
Zjutraj nas je šele sonce spravilo pokonci. Avtodomi na sosednjem bregu so bili kot fatamorgana, sad ga vidiš, sad ga ne vidiš. Zgleda, da jih je nekdo poteral ven iz parkirišča, saj je bilo vse prazno. Mi smo se počasi odpeljali naprej. Ko smo se peljali skozi mesto Auxerre, nismo mogli, da se nebi ustavili, saj je bilo mesto tako simpatično že na daleč. Parkirali smo na novem brezplačnem parkirišču (47.797599, 3.577064) v družbo ostalih avtodomov. Iz parkirišča je most namenjen samo pešcem.
Mesto smo si sicer bolj površno ogledali, si privoščili kosilo in odšli naprej v zaspano vasico Tonere, kjer reka izvira kar na sredi mesta. Parkirali smo na velikem brezplačnem parkirišču (47.858465, 3.974025) in odšli do izvira. Voda na izviru je ledeno mrzla in posedanje ob izviru, ter namakanje nog v vodo, nam je prav dobro delo.
Odšli smo naprej do cilja dneva v staro vasico Semur-en-Auxois, postavljeno sredi ničesar. Parkirali smo na brezplačnem postajališču za avtodome (47.494911, 4.349658), ki premore izpustno rampo, ter vodo v brezplačni obliki. Po popoldanskem počitku sva sama z Marijo odkolesarila v bližnjo vasico. Pozna se ji, da je iz 15. stoletja. Štacune se zapirajo ob sedmih, fensi resravracije ostajajo odprte. Gneče ni, imaš občutek, da je življene zastalo. Pod mestom je reka, čez katero so trije mostovi, vsak ima svoje ime. Zvečer sva se vrnila nazaj, kjer smo že imeli novo družbo avtodomov.
Petek
Še preden sem ob zajtrku rekel, da bi lahko dan zdržal brez dežnih kapelj se je vsulo iz neba. Vrtnarji, ki so se pripeljali s stroji urejat travco na treh velikih nogometnih igriščih so bili v trenutku mokri, samo se niso kaj dosti dali motiti. Čez nekaj minut se je pokazala modrina neba. Zgleda, da so navajeni takih ploh. Preden smo odšli smo se skoraj vsi, ki smo prenočili na tem postajališču naenkrat odpravili naprej, tako smo namesto prej, ko smo stali drug ob drugem, zdaj stali drug za drugim pred izpustno rampo. Sveža voda je na pipi tekla tako počasi, da bi človek lahko pognal korenine ob držanju cevi za natakanje. No malo pred enajsto smo le uspeli zapustiti mesto. Spotoma smo se ustavili v mestu Dijon, kjer smo zapeljali v nakupovalni center. Namen smo imeli nakupit špecerijo in pa vino za domov. To nam je ratalo v še doglednem času, zaplete se, ko vstopiš v štacuno z oblačili. Med šopingom se je razbesnela nevihta in čakanje v štacuni, da dež poneha nas je precej drago stalo, saj se je nakupovalni voziček z oblačili kar polnil. Prodajalki na blagajni se je kar nasmejalo, saj je vedela, da nismo neki “regular” kupci in da bo izkupiček bogat. Masterkard nas je spust čez blagajno in zadovoljni kot radijo smo v sončku po nevihti odšli v avtodom, pripravili kosilo in odšli naprej. Po dobršnemu kosu poti, smo se zapeljali pred grad Koenigsbourg (48.249520, 7.346226) Jasno prepozno za ogled notranjosti. Zamudili smo samo uro in pol. Ok, pol pa nič, bomo pa samo zunanji mimohod naredili in tako je tudi bilo.
V času, ko je grad odprt, je najbrž “norhaus” na parkiriščih, saj so le ta samo ob cesti, cesta je pa enosmerna in po obeh straneh zaparkirana. Mi tega nismo bili deležni, saj smo bili sami in pa verjetno še kakšna snažilka v gradu. Spustili smo se na drugo stran hriba v lepo vasico Chatenois, kjer premorejo brezplačno postajališče za avtodome (48.274732, 7.398547). Tabla sicer pripoveduje, da je prostora zgolj za 7 avtodomov, samo parkirišča v nadaljevanju kažejo drugo podobo, saj nas je bilo skoraj trikrat več. Zvečer sva se sama z Marijo podala peš v “center” vasi, saj ni tako velik, da bi se človek izgubil. Imajo eno glavno “Rue Du Nevem kaj”, dogajanja ni, ene dve gostilne sta odprte, kjer se najde nekaj turistov.
Je pa zelo lepo osvetljena in polna cvetja. V Franciji podeželjska mesta tekmujejo, katero je lepše okrašeno s cvetjem in na vhodu v mesto pod tablo z imenom mesta visi še ena tabla, katera označuje kako se mesto potrudi pri krašenju. Ocene so od ena pa do pet rožic in prav zanimivo je videti, kako se prebivalci trudijo urejat cvetlice. Še mestnega redarja sem videl v nekem mestu, kako se je pripeljal s službenim vozilom uredit oz potrgat odcvetene cvetove na cvetju pri vhodu v mesto. Prav rad bi videl npr. Bohinjskega redarja, namesto s položnico v roki za prepoved parkiranja avtodoma kje ob jezeru, z motikco v roki in da bi okolpaval cvetlice.
Sobota
Zjutraj je bila spet vrsta pred izpustno rampo. Prav zanimivo je gledat ljudi, kako neorganizirano počnejo stvari. Avtomat za vodo si želi 2€ za svoje delovanje, deluje pa 10 minut. Ne vem zakaj je moral možakar najprej vtaknit kovanec, da aktiviraš avtomat, nato je splahoval wc kaseto, nato je ugotovil, da nima tapravega nastavka za pipo, čas je pa tekel, potem je skočil do kolega, ta mu je dal sicer pravi nastavek, samo šlauf je bil tisti za kompresor, sicer lepo spiralno navit, ampak pretoka pa nima nobenega. No uspelo mu je nalit ene par litrov vode, predno je avtomat izklopil. Novega kovanca pa jasno ni hotel žrtvovati. Po taki komediji, odlivanju in praznenju, smo se odpeljali dnevnemu cilju naproti. Želeli smo doseči jezero Statenberg malo pod Munchnom in se še malo kopati v jezeru. Preden smo se odpravili na dolgo pot, smo hoteli natočiti še poceni Francosko gorivo. Navigacija je rekla, da je pred mejo pet črpalk in to nam je bilo zagotovilo za uspeh. Ja pajade. Prva je bila na drugi strani hitre ceste, druga je bila sicer zelo poceni, samo avtomat nobene naše kartice ni maral, avtomata pa tudi niso naučili sprejemat gotovine, tretja je bila tam nekoč pred davnimi leti, prav tako četrta in peta. Tik pred mejo smo zapeljali v mesto in se mukoma zvlekli pod višinskimi ovirami in pri Leclercu natočili nafto do štoflca. Tako smo bili ready za nemške zastoje. Jasno ti so nam pobrali dodatni dve uri in popoldne smo bili pri jezeru Statenberg (47.994580, 11.360049)
Itak najprej preverjanje možnosti nočitve, Marija je užgala debato z lokalci, kateri so bili čisto navdušeni, da so tja zalutali tudi Slovenci. Sledilo je kopanje v res topli vodi, pozno kosilo in odklop v pravem pomenu besede. Plaža je travnata in lepa, cuckoljubi niste tam zaželjeni, saj povsod stojijo table, da vas ne marajo, no razen pozimi vam je dovoljeno. Travca je rezervirana za race, da one serjejo po travi. Zvečer se je usul dež, tako da kakšne romantike ni bilo moč zganjat na travci ob jezeru.
Nedelja
Zjutraj so nas zbudili penziči, ki so se pripeljali na parkirišče in potem odšli kopat. Mi smo se počasi skipal naprej proti domu.
Prevozili smo malo več kot 4400km, koliko smo porabili za gorvo ne vem, za vstopnine pa 180€. Evo tako.
Več slik je tukaj: