Tokrat smo za podaljšan vikend odšli v Nemčijo, namen nam je bil ogledati si stvaritve kralja Ludvika. Iz Ljubljane smo se podali že v četrtek okoli 17 ure. Do naše destinacije za prenočevanje in za obisk gradu na Chiemsee-ju smo potrebovali slabe 4 ure vožnje. Zvečer prispemo do počivališča za avtodome, kjer je že parkirano nekaj avtodomov. Postavimo se zraven francozov, za katere kasneje ugotovimo, da so res francozi v pravem pomenu besede, saj so imeli ventil za izpust odpadne vode kar odprt in odpadna voda je tekla kar po parkirišču. No zjutraj je šofer ugotovil, da ga je pozabil zapreti, saj se je držal za glavo, ker je videl kakšno packarijo je naredil. Ker sonce še ni imelo namena zaiti, se odpravimo s kolesi do bližnjega mesta, od koder pluje ladja na otok. Začnemo študirat urnik in kmalu ugotovimo, da bo zjutraj spanec morala prekinit budilka, saj ob deveti uri že pelje ladja. Poberemo še brezplačne prospekte in se vrnemo do nazaj do avtodoma. Zmagamo v bitki proti komarjem, saj jih pustimo zunaj. V pričakovanju naslednjega dne zaspimo.

Zjutraj naš spanec brutalno prekine budilka, ki je pač nismo smeli ignorirati. Po zajtrku smo se hoteli s kolesi odpeljati v pristanišče, nakar nam lastnik počivališča pove, da moramo do 10 ure zapustiti parkirišče, ker pridejo kopalci, ki se kopajo v jezeru. OK, se bomo pa za 1km naprej prestavili na glavno parkirišče. To da moramo do 10 ure odpeketati smo sicer prebrali na tabli, ampak naši plani so bili drugačni. Plačamo 10€ za nočitev in se prestavimo. Ladja je odplula točno po voznem redu in že smo bili na poti proti gradu. Sonce neusmiljeno žge, zato se impregniramo s faktorjem 30. Na otočku kupimo karte za ogled gradu. Izberemo vodenje v angleščini in jo mahnemo proti gradu. Pešačimo kakšnih 20minut in končno prispemo pred veličastno kopijo francoskega gradu. Ludvik je namreč ta grad skopiral od francoskega.

Očitno je imel denar, domišlije pa prav nobene. Sprehodimo se po grajskem dvorišču in prispemo do vhoda. Ogledamo si svetlobno obvestilno tablo, na kateri vidimo, da je slovenski ogled 15minut po angleškem. Prav nejevolno zarobantim: » Ja, matr, zakwa nam pa tista brenta na začetku ni ponudila slovenskega ogleda???« Gremo se zment, če lahko prestavimo ogled, glede na to, da je vse nekaj na črtne kode, pa vse je nekaj elektronsko uštimano. Gremo v bližnji muzej in prijazna teta nam pove, da načeloma ni sloveskih ogledov, ampak ravno danes je najavljena skupina slovencev, zato nas lahko zraven pritisne. OK, prepričaj karto, da nas spusti na slovenski ogled, pa bo. V nekaj minutah uredimo stvar in imamo ravno prav časa še za ogled muzeja. Po tem ogledu se slovenči že zbirajo pred vhodom. Ko se vsi poštemplamo gremo v grad. Pričakoval sem, da bo simpatična vodička čevapala slovensko, pa sem se zmotil, je samo pritiskala gumbe na daljincu, in spuščala zvočne posnetke v slovenščini. Dobro, domiselno in tudi prav. Grad si ogledamo v pol ure in ga skozi trgovino s spominčki zapustimo. Je, pa ne tako enostavno, je treba kupiti Muhu puzle s 1000 komadi. Po pogledu na urnik ladje je treba spet pot pod noge in še ravno ujamemo ladjo za naslednji otok. Ta otoček je dosti manjši. Prepešačimo ga okoli in okoli v pol ure. Spotoma si ogledamo še cerkev, katera ima klopi narejene tako, da vsak sedi v svojem »boxu« in tako ni prerivanja. Domiselno in učinkovito. Sonce je čedalje močnejše in v čakanju na ladjo najdemo senčko na obali. Študiramo vozni red ladje in ugotovimo, da prej kot v eni uri ne pridemo nazaj na parkirišče, saj ima ladja še dve postaji. Naši želodčki nas pa nas opozarjajo, da so prazni. Če bi si privoščili kosilo na otoku, bi denarnica preveč trpela, saj je bila cena za pol litra vode skromnih 2€. Njet, gremo delat kosilo v naš avtodom.

No po kosilu se odpravimo počasi naprej. Popoldne pispemo v mesto Oberammergau, spotoma si ogledamo še samostan v mestu Ettel.  V tem mestu kupimo v lokalnem bekeraju še črni kruh, za katerega mami in Miha pravita, da je neužiten, saj je posut z eno čudno začimbo. No, če si lačen ga ješ, drugače si najdeš alternativo. V Oberammergau najdemo počivališče za avtodome kar v neposredni bližini kampa. Preberemo si obvestila na tabli pri vhodu na počivališče in tokrat ne pameteramo. Po navodilih se zglasimo v recepciji kampa, kjer plačamo nočitev in dobimo telefonski listek na katerem je napisano do kdaj naslednji dan ti velja tistih 10€ ki smo jih plačali. Listek modro zataknem za stransko steklo in naslednji dan ko plačujem parkirnino na parkirišču drugega gradu, listek potegne v stranska vrata, ko spustim steklo. Modro, ni kaj, dobro da nisem prejšnji dan spuščal stekel. Zvečer se odpravimo v bližnjo vas Oberammergau.

To je mesto, ki se je pred mnogimi leti zaobljubilo, da če jih Bog obvaruje pred kugo, da bodo vsakih 10 let pripravili pasijon. No in srečo kot imamo mi naletimo ravno letos v to vas, kjer je turistov kot mravelj. Vse fasade hiš so poslikane na temo pasijona. Drugače je pa to prijetna vasica z veliko peš cono v središču. Aja, pa za sladoded imajo nerazumno majhno ceno, pa tudi porcije so nenormalno velike. Ko se že skoraj znoči se odpravimo nazaj v našo bazo na zasluženo spanje.

Naslednje jutro se odpravimo do naslednjega gradu – Linderhof, ki je oddaljen 15km od Oberammergava. Parkiramo na mestu namenjenem avtodomom in se podamo na ogled. Ob kupovanju vstopnic si spet izberemo angleško vodenje, tokrat nas pa teta na blagajni vpraša iz kje smo in nas pritisne zraven slovenske skupine. No pa smo spet imeli srečo. Do ogleda notranjosti gradu smo imeli še dobre pol ure časa, zato si ogledamo okolico in pa grajsko dvorišče s parkom.

Ni kaj, vse je načičkano, kot se ta tiste čase spodobi. Grad je majhen, in na zunaj bi si človek mislil da je ta objekt imel kralj za vikendico, pa temu ni tako. To je bilo njegovo glavno prebivališče. Po ogledu zunanjosti se podamo v notranjost. Prostora za celo skupino res ni veliko. Spet nam vodička tipka po daljincu in spušča avdio posnetke v slovenščini. Grad je v notranjosti podoben kot prejšnji, vse je v steklu, ogledalih in pozlačeno, vse je pretirano okrašeno. Po ogledu se podamo proti izhodu, spet jasno čez trgovino. Ogledati si gremo še umetno narejeno podzemno jamo s kapniki. To jamo je Ludvik dal narediti za opero, katero so malo okrnjeno priredili v jami. Ko ni bilo opere, se je možakar rad kopal v podzemnem jezeru, saj je imel vodo ogreto na 35 stopinj. Kako so jo ogrevali ne vem. Če bi se nam ljubilo počakati, bi prijazna vodička spustila avdio samo za nas tri, kar pa ni bilo potrebe, saj je lepo razločno govorila angleško, Miha je pa bil deležen skoraj simultanega prevoda s strani očka. (malo samohvale ne škodi) Jamo zapustimo, tokrat brez trgovine. Ogledamo si še orientalski kiosk in se počasi podamo nazaj na parkirišče, kjer pripravimo kosilo.

Pozno popoldne se počasi odvlečemo naprej proti tretjemu gradu. Med potjo sklenemo, da v notranjost ne gremo, prvič zaradi gužve, drugič pa so si vsi gradovi tako podobni. Namesto tega si grad ogledamo iz Marijinega mosta.

Parkiramo na velikem parkirišču in se podamo proti mostu. Pot je strma in se vleče dobre pol ure. Kmalu prispemo na most, kjer se pofotkamo. Mnogim ni prijetno stati nad sotesko, mnogi na most sploh ne stopijo. Odpravimo se še proti gradu. Ogledamo si ga od zunaj in se počasi podamo nazaj na parkirišče. Nafilamo parkirni avtomat s kovanci in v zameno nam vrne parkirni listek. Odpravimo se nazaj proti Oberammergavu na isto počivališče kot prejšnji večer. Spotoma se ustavimo pri velikem jezeru, ki je čisto kot frišno spucan bazen.

Privoščimo si večerjo na obali jezera. Sonček počasi zahaja in mi se po večerji odpravimo dalje. Zvečer prispemo na cilj in ponovimo obred prejšnjega večera: Plačilo nočitve, sladoled v vasi in pa spanje.Naslenje jutro malo poležimo in si počasi in lenobno pripravimo zajtrk. Po zajtrku se odpravimo v Garmisch-Partenkirchen. Parkiramo na velikem parkirišču pod skakalnicami. Parkirni avtomat ni bil pri volji za sodelovanje, zato poiščemo drugega, od katerega iztržimo parkirni listek 3€/12ur. Oborožimo se z nahrbtnikom in vodo, ter se podamo proti skakalnicam in v bližnjo sotesko, do katere je kar nekaj hoje.

Skakalnice niso nič posebnega, zato se tam ne zadržujemo dolgo, bolj nas vleče v sotesko. Bolj kot se bližamo, bolj se čuti hlad. Na samem vhodu je itak kasa in oskrbimo se z vstopnicami. Podamo se v notranjost in kmalu začutiš moč vode. Voda neusmiljeno dere in si utira pot.

Turistična pot je speljana v vklesano skalo in zavarovana z jeklenicami. Ponekod je narejen tunel in v stransko steno je narejena odprtina, da se zasilo vidi hoditi. Kdor je bolj mevžaste sorte naj s seboj odnese palerino, kakšne ideje z marelami odpadejo, saj je preveč turistov in je preozko za manevriranje z marelo. Imeli smo srečo, da smo bili tam ravno opoldne, ko je sonce ravno nad sotesko, saj je igra svetlobe in vode zares lepa. Soteska je dolga kakšen kilometer in takoj ko se konča začutiš toploto poletja. Naprej nismo hodili, saj ni več tako zanimivo, sprehajalna pot vodi ob reki navzgor. Vrnemo se po isti poti nazaj proti parkirišču. Skuhamo kosilo in se počasi odpravimo nazaj proti domu. Po petih urah smo doma.

Tako nam je minil še en lep podaljšan vikend.

Vse slike so tukaj: Samostan, Linderhof, Neuschwanstein, Oberammergau, Garmisch-Partenkirchen, Chiemsee.