Po navadi sva bicikle že pred aprilom začela luftat, tokrat ravno za prvi april. V petek sva se stacijonirala v Gradežu in v soboto pridno nabirala kilometre do Cervignana in nazaj. Popoldne še peš obisk mesta in večerni premik na znano lokacijo, ki ji nekateri pravijo “parcela”. Postavili so celo novo opozorilno tablo tudi v slovenščini z bisernim prevodom. Nedelja je je minila po ustaljenem ritualu, z rednim obiskom ribarnice in roštiljanjem.
Spomladi me pelji na Elbo, je enkrat lani jeseni izjavila Marija. Ja prav, te pa bom. In sva šla. Nekih strašnih priprav na potovanje ni bilo, priznam, da sem čedalje bolj len, poslužujem se bližnjic, čedalje manj berem turistične vodiče, skratka prepuščava se toku dogodkov. Destinacija je bila znana, termin nekako tudi, vreme se je pa glede na dolgoročno napoved še tudi najbolj obetalo. Miha je ostal doma, njegov trenutek je prišel na vrsto v enakem terminu, saj so Vegovci…
Gre vremenarjem verjeti v točnost napovedi in se odpraviti na sonce, ali ostati doma in potem ob pogledu na kakšno spletno kamero bentiti sam nad sabo? V soboto sva se nad Trstom skrivala pred burjo. Krožna 8km dolga sprehajalna Napoleonova pot je odlična varjanta za sprehod v sončnem brezvetrju, čeprav drugje piha burja. Domačini to očitno vedo. Proti večeru sva se le spustila do morja in zvečer se je veter umiril. Nedelja je bila topla in brez vetra.
Vsako besedno nakladanje bi bilo popolnoma odveč.
Vremenski obeti niso bili nikjer nek presežek vremena, še najlepše je kazalo za Gradež. Prav, pa pojdiva tja. Sobota je bila bolj kot ne oblačna, je bilo pa v nedeljo toliko več sonca.