Tokratni izlet je malo drugačen od običajnega družinskega izleta, saj smo se v Amsterdam odpravili štirje sodelavci. Ideja je padla jasno, kje drugje kot v gostilni ob steklenici Heinekena. Oblizovali smo se ob dobrem okusu hmeljevega soka s peno in padla je ideja da si gremo ogledat izvir tega dobrega piva. V Amsterdamu je v prvotni pivovarni muzej v katerem si lahko ogledaš postopek varjenja piva in pa jasno degustacija. Ker pa Amsterdam slovi tudi po drugih stvareh, katere ni moč videti drugje, smo imeli še večjo motivacijo za izlet. Ena izmed teh je ta, da je koles zares veliko in pa jasno, rdeče ulice nikakor ne smemo zamuditi in pa tudi coffe shop-e ne, kjer se legalno prodaja mehka droga. Odhod je bil planiran za četrtek zvečer, ker pa obstaja možnost, da bodo stvari šle narobe, so tudi šle. Začelo se je z mojimi prebavnimi motnjami. Na dan odhoda, takoj po malici sem začutil da nekaj ne špila dobro po mojih vampih. Bolečina se je stopnjevala in kmalu sem bil stalna stranka toaletnih prostorov, kjer sem preživel kar nekaj časa. Krasno si mislim, saj pot ni dolga, samo 1250km ali 12 ur vožnje. Bo že nekako si mislim in do večera ne jem več ničesar. Zvečer si skuham kamilice in stvar se izboljša.

Uro pred odhodom me pokliče sodelavec, da se mu je sesul računalnik na avtomobilu. Za trenutek pomislim, da me vleče za nos, vendar pri njemu je tudi to mogoče. Ko ugotovim da gre zares, me spet stisne v želodcu. V isti sapi, ko mi hiti razlagat zakaj se je to zgodilo mi pove, da že ima nadomestno vozilo. OK, potem itak ni panike.

Zvečer ob deseti uri krenemo na pot. Pot nas vodi skozi Avstrijo, kjer naredimo na nadmorski višini 1200m prvi postanek. Optimistično stopimo iz avtomobila in kmalu ugotovimo, da restavracija ne deluje, pa tudi mrzlo je bilo tako, da smo v trenutku prezebli do kosti. Ker je vse zaprto, obarvamo sneg rumeno vsak na svojem koncu in se na brzino poberemo v avto in naprej. Kmalu pridemo do Nemčije. Nemške avtoceste načeloma nimajo omejitev in to je potrebno izkoristiti. Zjutraj prečkamo Nizozemsko mejo. Čakamo da se zdani vendar dneva ni od nikoder, šele ob pol deveti uri se naredi dan! Ker smo prezgodnji za prijavo v hotelu se odpravimo peš v mesto.

Hotel je bil oddaljen 6km iz centra, tako smo se eno uro špancirali po ulicah proti mestu. Vse je prepleteno s kanali in dvižnimi mostovi, koles je pa toliko, da se jih ne da prešteti. Kolo je glavno prevozno sredstvo v mestu. Ulice so urejene, stavbe prav tako, ni to neki šaram baram, tako kot v Ljubljani. Okna so enotna, četudi jih menjaš moraš dati takšna kot so bila (vsaj na izgled), fasade so narejene iz silikatne opeke, tako da ni nobenega vzdrževanja več. V Ljubljani pa ko začne odpadati omet, enostavno prislonijo na stavbo lesene palice in napišejo »Pozor omet odpada« in s tem je fasada sanirana. Vse stavbe imajo na zgornjih nadstropjih tram, na katerem visi škripec, s katerim dvigujejo težje stvari v zadnje nadstropje. Stavbe niso višje kot štiri nadstropja.

Na poti proti centru je čedalje več coffe shop-ov. Z zanimanjem si ogledujemo izložbo, vendar trenutno nimamo časa, saj se nam mudi na ogled izložb v centru mesta na rdeči ulici. Kmalu prispemo v center dogajanja. Rdeča ulica je dolga in začnemo s pohodom in detaljnim ogledovanjem. Delavke so made, pa tudi 60+ se najdejo med njimi. Detajlov ne bom opisoval, naj ima domišljija prosto pot. Slik tudi ni, ker nismo hoteli imeti problemov, saj je slikanje prepovedano. Za tiste najbolj radovedne je ena slika sposojene iz interneta tukaj. Še prehitro je ura dve in odpravimo se nazaj v hotel. Zahaklamo taprvega taksista in se napokamo v avto. Kmalu ugotovimo, da se peljemo s kamikazo, saj se čez center peljemo z več kot 80km/h, en čas po desnem pasu kjer vozijo avtomobili, en čas po levem pasu kjer pelje tramvaj, kmalu ostanemo brez besed, saj samo gledamo kam se bomo zalimali. Kmalu nam vijuganje postane smešno. Prispemo pred hotel in poravnamo račun 21€ + neobvezna običajna 10% napitnina.

Nastanimo se v sobi in se razpakiramo. Ker nekateri ne morejo iz svoje kože in mu štomarska žilica ne da miru, začne otipavati senzor za požarno javljanje v sobi. Kmalu ga stakne in si zadevo ogleda od blizu. Vse lepo in prav, da se zanima za štrom tudi na takem izletu, vendar ko senzor enkrat stakneš iz podnožja, se sproži požarni alarm v recepciji. Kmalu začne nekdo odlkepati vse sobe v naši etaži. Pride do moje sobe, pomoli nos notri, izdahne »sorry…« in zapre sobo. Takoj mi je bilo jasno zakaj gre in tudi od kje izvirajo težave. Jasno iz sobe nasproti moje!!! Krivec je tudi itak samoumevno znan. No fajn, glasno zajamram in samo še čakam gasilce s sireno in šlaufom da prinorijo v naše nadstropje. Glasno začnem robantit, venddar mi nič ne pomaga. Stvari se pomirijo, gasilcev ni in prav na brzino jo pocvirnamo iz hotela nazaj v mesto, jasno na »red light district«, kam pa drugam. Vrnemo se zvečer in pocepamo v postelje, razen najmlajših dveh članov, ki zabluzita v hotelski restavraciji.

Naslednje jutro se okoli osme ure odpravimo na zajtrk, pa spet brez najmlajše posadke. Ker je bila noč naporna ne moreta vstati. OK, dogovorimo se, greva najstarejša člana sama dva v mesto, itak peš. Na poti naju je spremljala gospodična, ki sicer ni bila dokaj zgovorna. Ime ji je bilo Helga. Mesto je zelo dobro poznala in vedno smo prispeli kamor smo želeli. Helga ima zelo prijazen glas, nikoli se ne razburja, samo če zabudališ, da se ne držiš njenih navodil izdahne »preračunavam«. Vsaka čast tistemu, kateri si je Garmin navigacijo zmislu. Kakorkoli, kmalu prispeva do Heineken muzeja.

Kupiva vstopnici (10€ po glavi z vključenima dvema vrčkoma piva) in začneva z ogledom. Notri sva bluzila skoraj dve uri. Najboljši del je tisti, ko dobiš pivo za degustiranje. Ekstra hladno pivo, že na meji ledišča je menda najboljše. Kaj pa vem…isto steče kot malo manj mrzlo. Kmalu zapustiva muzej, in se odpraviva proti mlinu na veter, ki seveda ne deluje in je zgolj kot turistična atrakcija. Amsterdam jih ima štiri, enega si pobližje ogledava.

Pot naju vodi mimo živalskega vrta, kjer malo pošpegava skozi glavni vhod. Olajšava se na javnem moškem stranišču in kreneva na lov za taksijem, saj sva se namenila nazaj v hotel. Namen je bil še ogled severnega morja in pa školjčne plaže. V hotelu se napokamo v avto in odbrzimo proti morju, ki je bilo oddaljeno 25km. Na obali parkiramo in začnemo racati po plaži.

Tema nas ujame in zavlečemo se v picerijo na kosilo-večerjo. Vrnemo se nazaj v hotel, kjer pustimo avto in odpravimo se spet v rdeče okrožje. Zdaj že dodobra poznamo ulico in pa izložbe. Tokrat je gneča velika, saj je sobota zvečer. Nos pomolimo v lokal, kjer vrtijo dobro glasbo in takoj te varnostniki usmerijo in pošibajo notri, do konca lokala. Ja nič, ni druge, kot da naročiš pijačo, itak Heineken pivo. Runda je kar bogata, celih 28€ za 4 vrčke piva. Ne tako hitro zapustimo lokal in gremo dalje. Sledi nakupovanje spominkov in ostale navlake. Na ulici so tudi zamorci, kjer točno vedo kateri je turist in kateri ni. Prodajajo trde konkretne droge in tu se veselje neha. Postane nam neugodno in prestavljamo se iz ulice v ulico. Ne moremo se jih znebiti, tako da naposled zahaklamo taksi in se vrnemo v hotel, kjer okupiramo restavracijo in ostanemo do enih ponoči.

Naslednje jutro zgodaj vstanemo, se odpravimo na zajtrk, naredimo nekaj sendvičev za na pot in se odjavimo iz hotela. Vračamo se domov, vendar poti ni ne konca ne kraja. Jasno, ko smo se peljali gor smo bili vsi polni pričakovanja, nazaj grede tega ni. V Ljubljano prispemo okoli 21 ure. Skupno smo prevozili na okroglo 2600km. Amsterdam je mesto z veliko tolerance in strpnosti. Tam te nihče ne sprašuje kaj počneš, kdo si in od kod si. Vse slike so na ogled tukaj.