Devin
Spet je na obzorju lep vikend in škoda bi ga bilo spustiti mimo brez, da bi se šli kam potepat.
Tokrat smo se potepali v tržaškem zalivu, v mestu Devin. Ogledali smo si tudi devinska gradova, prvi je žal samo v ruševinah, drugi je pa novejši in dobro ohranjen. V njem živijo zdajšnji lastniki, preostali del je pa odprt za turistične oglede.
V soboto zjutraj smo morali poravnati še šolske obveznosti, saj je Miha imel delavno soboto oz pomladni sejem, ki je bil za otroke obvezen. Tako se z Mihcem odpraviva na sejem, mami pa doma med tem pripravi kosilo. Po obisku sejma in kosilu se odpravimo na morje.
Po dobri uri prispemo v Devin, v kamp. Receptorka je bila cepljena proti hitrim obratom in za prijavo smo čakali skoraj četrt ure s tem, da je bil pred nami samo en domorodec. Končno se je nam posvetila v vsem sijaju. Razložimo ji, da bomo potrebovali samo eno nočitev. Začne tipkat po računalniku in dobival sem občutek, da en čas vnaša podatke en čas iste briše. Končno nam določi parcelo in pokaže na zemljevidu kako pridemo tja. Ker smo zi zaželeli prvo vrsto s pogledom na morje, je potrebno narediti ovinek okoli celega kampa, lahko gremo pa po bližnjici nam pove in nariše. Pove nam še da, če ne bomo zadovoljni s parcelo, naj ji sporočimo novo številko. OK, zapeljemo se v kamp in sledimo njenim oznakam na zemljevidu. Tole gre pa na knap si mislim, saj so uličice tako ozke, da z dodatnimi ogledali na avtomobilu drsam po grmičevju, prikolica gre pa »glih za glih« za mano. Pripeljem se do prvega »križišča«, ki to ime sploh ne zasluži. Ustavim se in se sprašujem kako bi zavil desno. Samo z avtomobilom mi ovinek ne znese, kaj šele s priklopljeno prikolico. Sprašujem se katera budala je sadila grmičevje ob cestici katera je široka samo 2m? Verjetno tisti vrtnar ni kriv nič, ampak tisti, ki je narisal tako ureditev. OK, zdaj ni čas tuhtat o tem, treba je zaviti desno. Ja, nič zapeljem ravno na prazno parcelo, pa po parceli, pa nazaj na cesto, ne gre drugače. Spotoma poravnam in olupim grmovje in prenesem spomladansko zeleno barvo na prikolico. Prvi ovinek sem speljal, sledi še drugi. Ob drgnjenju po grmovju, mi odnese ventilček na glavi in skočim iz avta, ter si rečem, grem pogledat parcelo, če je res tako fantastična, da se mi splača tja rinit. Po nekaj korakih zagledam parcelo in na njej na sredini veliko drevo. O madona, baba butasta, toliko je izbirala parcelo in ravno tako, z drevesom na sredi mi je mogla dat. Ne moreš verjet! Odpnem prikolico in jo poravnam na tisti parceli, na kateri sem obstal, Mariji pa naročim, naj gre na recepcijo pohvalit izbiro parcele. Ko se stacioniramo, natočimo vodo v rezervar in priklopim elektriko. V električni omarici začne nekaj prasketat in luči v prikolici močno žmigajo. Preklopim v sosednjo vtičnico, stanje je še slabše. Ja, nič, če že plačam, bojo zadevo zrihtal, zajaham bicikel in mik-mik, že sem na recepciji. Receptorki razložim problem, vsa začudena, da to ni možno napiše nalog za štromarja in mi obljubi, da bo v kratkem zrihatano. Ne vem od kje ji začudenost, saj je stebriček še komaj stal, čudno da ga zimska burja ni položila na tla.
Ravno, ko se odpravljamo na popoldanski špancir ob morju, se do nas pripeljeta dva pajaca na električnem vozičku za golf. Eden zna delat, drugi pa govorit. No lepo oblečeni me povpraša za problem, mu vse detaljno razložim in tudi kaj bi naj naredil, da odpravi napako. Tisti ki »zna delat« mi pa začne kazat varovalke. Takoj mi je bilo jasno, da je to neka lenčina, ki se mu ne da odšraufat dveh vijakov in pozjat v omarico kje je slab stik. Vstrajno me prepričuje, da imam zanič kabel. Preklet jolbe, mene štromarja si najdu da me zajebavaš! Povedal sem mu, da bi to sam zrihtal še predno je on prišel, samo mi pač ni dovoljeno prčkat po omarici. Prinese mi nov kabel in mi zagotovi da bo zdaj vse o.k. Ja, malo sutra! Luči so isto žmigale kot prej in podobno je bilo kot v kakšnem disko klubu, kjer vse žmiga. Ker sem se hotel te lenobe štromarske čimprej znebit, sem se mu osladno zahvalil za prijaznost. Preklopil sem na svoj akumulator in zame je bila zadeva rešena.
Končno odidemo na zasluženi špancir. Kamp je sicer dober, čist, ampak dostop do plaže je pa več kot katastrofalen. Kamp je na robu pečine, s katere se na plažo pripelješ s turističnim vlakcem, ali pa pripešačiš po cesti v dolžini kilometra in pol. No, mi smo izbrali pešačenje, Miha pa kolo.
V marini smo se prelevili v ribiče. Pomešali smo se med tiste, ki s o s palico dejansko kaj hoteli ujeti in med njimi mi, s palico in kosom kruha za vabo. Jao, jao, kaj so si mislili? Kar hočejo, važno da je Miha užival. Tu se pa spet pojavi problem, ko ni nobene ribe na spregled. Pozno popoldne, ko je sonce že zahajalo, se odpravimo nazaj proti kampu. Prispemo pred mrakom in ravno toliko je še do sončnega zahoda, da z Mihcom užgeva eno partijo košarke. Pred temo se vrneva nazaj in čas je za večerjo in večerja nebi bila zanimiva, če se nebi kaj nepričakovanega zgodilo. Hotel sem si pošteno roke umit, zato sem si v roko nalil precej tekočega mila in ko odprem vodo…vode ni. Kako je ni, če sem jo polno nalil? Probam še pipo v kuhinji…isto. S polno roko tekočega mila se spravim gledat varovalke za črpalko in najdem pregorelo. Z malo muke jo zamenjam in spet poizkusim…isto, vode ni! Pa dobro, a se ta pumpa norca dela iz mene ali kaj!? Varovalka je spet pregorela. Z ihto si v papirnato brisačo obrišem roke in grem ves besen nad črpalko. Ugotovim, da je žalostno preminula in da nucam drugo. K sreči sem jo imel s seboj. Hitro jo zamenjam in jo potisnem nazaj v rezervar vode. Tokrat prej probam, če teče preden si uzamem milo. Deluje. Zadovoljni se spravimo k večerji in ko si naredim sok, ugotovim, da ima voda ogaben okus. Jasno, saj sem črpalko prijemal z napol obrisanimi rokami od mila. No za ta večer je bilo dovolj dogodivščin. Vržemo nekaj partij taroka in pocepamo v postelje. Zunaj veter piha čedalje močneje in v takih primerih se izkaže vsa lepota prve vrste. Nekajkrat nas kar dobro zaziba in čez noč se veter pomiri.
Zjutraj se zbudimo v krasno mirno in sončno jutro. Ker je bilo prejšnji dan precej dogodivščin, bi se spodobilo, da jih naslednji dan nebi bilo. In res je dan minil precej umirjeno.
Po zajtrku se odpravimo peš po sprehajalni stezi do devinskega gradu. Steza je precej obljudena, saj nudi zelo lep pogled na celotni tržaški zaliv, slovenijo, hrvaško in italijansko obalo. Ko prispemo do grada kupimo vstopnice za ogled obehgradov. Tokrat smo imeli srečo, saj smo ravno par minut pred odhodom vodene skupine kupili karte. Ogledamo si stari grad in ruševine, malo si preberemo zgodovino in se podamo na novejši grad. Grad ni nič pretresljivo posebnega, precej je razstavljenih instrumentov znanih »proizvajalcev« oz. rokodelcev iz starih časov. Podamo se še na stolp in počasi zapustimo grad. Na grajski vrt nismo šli, saj rastlinje še ni zacvetelo v polnem sijaju. Popoldne prispemo nazaj v kamp, skuhamo kosilo, pospravimo vso kramo in se počasi odpravimo proti domu. Tokrat v kampu nismo podrsali vseh grmičkov, ker smo se držali glavne ulice in ne bližnjic. Poleti mora biti na vseh ovinkih vso rastlinje olupljeno. Po dobri uri smo spet doma in nazaj na »hladnem«, saj je bilo občutno hladneje kot na morju.
Tako je za nami še en lep vikend. Čakamo prvomajske počitnice…
Vse slike so tukaj.