Nekaj dni dopusta je še ostalo, vremenska napoved je bila ugodna in sva šla. Za štiri dni. Ravno prav za dušo spočit. Začela sva na kraškem robu, kjer sva ga prečesala podolgem in počes in nabrala novo sezonsko zalogo šipka.

Nedelja ob morju brez burje in s soncem v polnem sijaju je bila res za baterije filat. Srečala sva stare prijatelje, šla malo veslat, malo posededla v dobri družbi, malo pogledala Barkolano in dan je bil okoli.

Ni lepšega, kot nedelja zvečer in ko ti ni treba domov. Ponedeljkovo jutro ni bilo ravno po vremenski napovedi, saj sonca ni bilo od nikoder. Odpeljala sva se v Caorle, kjer nisva bila že celo desetletje. Ogledala sva si ga najprej iz vodne perspektive. Parkirala sva povsem na koncu ob izlivu kanala Nicesola v morje. Parkirišče je brezplačno in do tja ne seže roka pravice mestnih redarjev, ki v mestu pridno delijo listke neplačnikom. Pot veslanja je klik-> tukaj.

Odveslala sva proti toku in zavila v kanal Saetta, kateri vodi do mesta in do reke Livenza, katera se nato zlije v morje. Ko sva priveslala do morja, sva ugotovila, da nama zadnji del poti po morju ne godi, saj je bilo preveč valovito, za veslanje nazaj je pa zmanjkalo volje. Tako sva obrnila nazaj in pri prvem bifeju naročila taksi. Čez nekaj minut je bil tam in odpeljal naju je do slabih šest kilometrov oddaljenega najinega kamperja. Vrnila sva se po čolne in se odpeljala nazaj. Tako se je dan spet prehitro končal. Žal se jeseni dan hitro krajša. Zadnji dan je bil v znamenju sprehoda, šopinga in kofetkanja. V mesto sva se odpeljala z motorjem, nato pa malo pretegnila noge. Popoldne sva se odpravila proti domu.