Poletje se poslavlja, zato ga je še bilo treba ujeti za rep. Vremenska napoved je obetala sprejemljivo vreme za avstrijska jezera. Že nekaj let zapovrstjo se je konec avgusta tu vreme popolnoma skazilo tako, da obisk ni bil mogoč. Letošnji plan je bil da greva na kakšno jezero, kjer še nisva bila, narediva kakšen zaveslaj in kaj dobrega lokalnega pojeva.

V torek zvečer sva odpeljala od doma in se zapeljala v Italijo na belopeška jezera. Zadnji obisk te lokacije je star že kar nekaj let, zato sva se odločila, da tam prespiva. Nadejal sem se bolj malo avtodomov, saj je bilo skoraj sredi tedna. No, zmotil sem se na polno. Parkirišče je bilo polno belih kock na kolesih. Parkirala sva pod prvo smreko, naredila večerni mini špancir in se zavlekla v posteljo.

Precej frišno jutro se je začelo ponujat s soncem na vrhu gora. Nisva se preveč obirala in se odpeljala naprej do Belega jezera. Jezero je dolgo skoraj 12km, široko pa zgolj slab kilometer. Za veslanje ravno primerno. Neke pestre izbire kampov tu ni, so zgolj trije. Nagledala sva si prvega na začetku jezera, vendar pogled na cenik, kjer ti zaračunajo še kakeršno koli plovilo, celo »šlauh bote« pa čeprav zgolj 2 eura naju je odvrnil od obiska. Tako sva pristala v naslednjem kampu pri mostu. Poceni na novo urejeno in precej polno. Najine čolne sva spravila v vodo in se ležerno podala vzdolž obale.

Obala je tipična za Avstrijo, vse je več ali manj zaplankano in privat, jasno v zameno za evre lahko prideš na najet ležalnik ali temno zeleno travco vsakih nekaj sto metrov. Jezero je čisto in ko pogledaš v globino je dno res bele barve, barva vode pa spominja na našo Sočo. Našla sva si klopco in prodnato obalo, kjer sva naredila malo daljši postanek s kopanjem. Popoldne sva se vrnila nazaj, zvečer pa odšla v »mesto« na koncert pleh muske, katera je špilala na glavnem trgu.

Prejšnji dan sva ugotovila, da se popoldne oblaki skupaj navlečejo, saj sva vendar v alpskem svetu, zato sva dan začela drugače. Jutranje veslanje po jutranjem soncu v nasprotni smeri prejšnjega dne je bil en sam užitek. Ladjic še ni bilo nikjer, obiskovalcev za vzorec, le jutranji vetrič je bil že prebujen in aktiven. Odveslala sva do začetka jezera, obrnila in si poizkala plato ob rečnem bregu, ki ni bil privat. Precejšnja redkost, vendar se tudi to najde. Počitek in jasno malica na platoju, kjer ti noben po glavi ne skače je bil res neprecenljiv.

Sonce se je hitro potegnilo na najvišjo točko in neusmiljeno pripekalo, zato sva se vrnila nazaj, se naužila sence, hladne pijače in kratkega dremeža. Popoldne so naju zbirajoči se temni oblaki odvrnili od daljšega vodnega izleta, krajši je pa vseeno bil. Na koncu se je izkazalo, da je bilo veliko hrupa za prazen nič. Dan je spet prehitro minil.
Vremenska napoved ni bila obetajoča in kazalo je na predčasen zaključek dopusta. Ne vem ali je bil slučaj, samo skoraj četrtina kampa se je pakirala za odhod. Namesto na sever Avstrije, sva odšla sva v smeri doma, in se ustavila ob jezeru Afritzer See. Poceni kamp, ki se je še praznil, plaža pa povsem prazna. Šefica naju je strpala v čisto zadnji vogal, verjetno zato, ker nisva hotela elektrike, ki jo pregrešno drago prodaja. Kakorkoli, kmalu sva se preganjala po vodi.

Sonce se je skrilo za oblake in vse bolj mračno je postajalo, zato sva se lepo pospravila nazaj. No do poznega popoldneva je dež uspel zdržat. Vremenarji so imeli prav, ko so napovedali konec poletja.
Sobotno jutro je bilo mrzo in deževno. Ni nama preostalo drugega kot, da se spakirava domov.

Več slik je pa klik->tukaj.