Dolgo časa sem študiral, kako bi se lotili tistega odseka kolesarske steze. Mihu je bicikel že od nekdaj smrdel, ker to ni košarka, za kar je izredno navdušen. Hišni svet je odločil, da se enkrat sama z Marijo odpraviva po tej kolesarski. Izhodišče je v Kozini, kjer je ob kolesarski stezi prostora za nekaj avtomobilov, jasno naš avtodom zasede polovico tega. 🙂 Na izhodišču je bilo že kar živahno in najbolj zagreti so iz Trsta že pribiciklirali v Kozino. No midva bova pa popoldne, sem si rekel in sva se spustila. Klanec je ravno pravšnji, da več kot 15km ni potrebno vrteti pedal v smeri navzdol. Jasno nazaj to plačaš dvakratno in klanec se lahko ob pomanjkanju kondicije kar vleče. Sicer ni neka strmina, samo je vseskozi treba vrtet pedala. Pot je večinoma makadamska, le na italijanski strani pred Trstom je asfaltirana. Bolj, kot se bližaš Trstu, bolj živahno postane. En kup tekačev, pa jasno tekačic v pretesnih majčkah 🙂 teče po stezi. Na cajte se najde kakšna kamikaza z bicikom, ki s polnim šusom vozi slalom med obiskovalci kolesarske. Takemu bi privoščil, da bi kje na kakšnem ovinku malo koprive pregledal iz žabje perspektive. Kakšne klopce ne iščite, ker je na celih 15km ni. Dolina Glinščice nudi tudi lepe sprehajalne poti, pa tudi en kup plezalcev na štrikih visi po stenah.

Celotno prevoženo pot si lahko pogledate klik -> tukaj.