Tale prispevek spada v rubriko potopisov, saj je to povzetek preteklih devetih let Mihovega šolanja, z zaključkom z valeto. Tja smo se odpravili vsi speglani in midva še posebej ponosna na svojega sinkota, saj so mu tam podelili precej nagrad in priznanj. Ja, bil je med peščico tistih najboljših izbrancev. Jasno, ponos mi je rastel iz trenutka v trenutek, prav tako Mariji. Po podelitvi, so vsi živčni odplesali še enepar plesov in na koncu je plesal še s svojo mamico. 🙂

Tako se za nas vse zaključuje eno poglavje življenske knjige in kmalu začenjamo z novim. V jeseni ga čaka srednja elektrotehnična Vegova šola in ker je dobil največ Vegovih priznanj se tudi spodobi, da gre tja. 🙂 Na Miha nisva ponosna samo zaradi prejetih priznanj, ampak zaradi tega, ker je tak, kakršen je.

Po valeti so imeli otroci itak “afterparty”, zato smo šele zjutraj krenili k babici, kjer smo imeli piknik za Mihov zaključek. Po pikniku smo se zapeljali mimo Logarske doline v Avstrijo na vikend kopanje.