Tokrat sva šla z Marijo testirat našo novo pridobitev. Ja, omislil sem si prtljažnik za scooter, ki je plod lastnege zasnove in izvedbe. Sobota je bila vremensko že tradicionalno slaba in deževna, zato sva šele zvečer odšla od doma. Mihu sva zaplenila moped, ga naložila in se odpeljala v Lazaret na znano lokacijo, kjer so že bili trije kamperčki in ene pet avtomobilov. Zmotila sva zasebnost tistih v avtomobilih, samo jaz se nisem kaj dosti sekiral, rolete sva potegnila dol in se pogreznila v spanec.

Zjutraj je sonce na pomoč pri bujenju poslalo še veter. Upal sem, da se po fruštku naveliča zaganjat v kamper. No nekako mu je napol uspelo. Skobacala sva se na scooter in se počasi odpeljala. Občutki so bili točno taki, kot pred mnoooogimi leti, ko sem še kot osnovnošolec naložil bejbo na moped in jo ves ponosen odpeljal in ko se ti je naslonila na hrbet in te stisnila okoli pasu si pa začutil, kako se pulz dviga. 🙂 Tako nekako so se spomini vrnili in pomlajen sem pognal rdeče brenčalo proti Piranu, kamor sva s postanki nameravala priti in si privoščit tradicionalno slovensko kosilo – Sarajevski čevapi v lepinji, s kajmakom in šobsko solato.  🙂  🙂  🙂

Ustavila sva se v Fiesi in začela obujati spomine na najino prvo skupno šotorjenje v tistem katastrofalnem kampu. No spemenilo se od takrat ni nič, le “špancir pot” proti Piranu so uredili. Romantično posedanje ob morju je brutalno skalil Marijin zob, ki se je odločil, da bo ravno na današnji dan začel zganjat višek nesramnosti. Ko je bolečina malo popustila, sva se odpravila dalje. V stilu velikih zmagovalcev, sva se pripeljala v Piran, prav po sredi ceste, kot da sva ga osvobodila. 🙂 Parkirala sva pred čevapčilnico kjer sva se najedla, tako na bogato. Se splača na čevape. 😉 Ob vrnitvi nazaj sva ugotovila, da je precej folka okoli najinega kamperja. Vsi so se žgali na vročem soncu, sam sem pa otvoril kopalno sezono. Voda je že povsem zadovoljivih temperatur. Pozno popoldansko čofotanje sva zaključila predčasno in se odpeljala domov oz bolj natančno direkt do dežurnega zobarja.

Nad novo pridobitvijo našraufano na rit kamperja sem nadzadovoljen, saj so se nam ob potovanjih odprle nove možnosti za raziskovanje. Če smo bili prej omejeni na domet s kolesi, smo sedaj to razdaljo močno povečali. Danes sva prevozila malo čez 60km. Ja, vem staram se in čedalje bolj postajam len. 🙁