Sicilija tretjič

Sicilija tretjič

Tretjič s presledkom nekaj let sva spet obiskala Sicilijo. Želela sva na nekaj punktov, kjer sva že bila in so nama še posebej pri srcu iz takšnega ali drugačnega razloga. Šla sva po načelu raje manj, kot več in tako sva se na lokacijah svaljkala po več dni. No najprej je bilo treba tja sploh priti.
V petek sva se še v doglednem času spokala in drajsala kilometre do Padske nižine na že skoraj preveč znano lokacijo, na PZA v Mesoli. Je povsem prikladna, povsem ob poti. Tako sva niti ne tako pozno dan zaključila tam.
Sobota je dan, katerega je potrebno žrtvovat za vožnjo. Nekje na polovici poti sva se ustavila ob morju v kraju Petacicato Marina, parkirala na mestu za kamperje in ko sem se vrnil s parkirnim listkom, sta zgrožena soseda povedala, da so jima ravnokar vlomili v kamper in pobrali dokumente. No fajn se je začelo. Minilo naju je kopanje, saj nikoli ne veš, kdaj se dolgoprstneži spet pojavijo, ko te ni zraven kamperja. Pripravila sva si kosilo in vseeno sem šel do kolen v morje. Krmežljavo vreme z malo vetra, ter razburkano morje me ni preveč mikalo in odpravil sem se nazaj. Nadaljevala sva pot proti Barjiu, kjer sva se ustavila v neznansko velikem Coopu, nakupila malo dobre italijanske hrane in nadaljevala proti jugu, kjer sva že v trdi temi zavila na obalo. Na tem mestu sva že prenočila, tudi nekaj kamperjev je bilo, tokrat pa nikogar, razen večernih ribičev. Fajn, bo vsaj mir.

Nedelja se nama je ponudila v soncu. Še zadnja etapa do trajekta naju je čakala. Po poti sva se zgovarjala, kako sva ob zadnjem obisku Sicilije ujela zadnje sekunde predno je trajekt odpeljal. Tokrat ga bova zamudila in potrebno bo počakati kakšno uro. Sigurno. No sigurno je bilo to, da ko sva zapeljala v marino, je spet možakar v fluoroscentnem jopiču mahal, naj pohitiva. Pa ne že spet isto, kot pred petimi leti. V teku po karte, v teku nazaj in v dirju na trajet. Tokrat nisva bila zadnja, bila sva predzadnja. Juhej.

Izkrcanje je bilo bolj mirno malo gneče skozi mesto in po uri vožnje končno destinacija. Prispela sva na nov PZA na plaži San Marco 12km naprej od Taormine. Najine pobožne želje, da je že konec sezone in da se domačinom ne da več s kamperji okoli hodit, so se izkazale za mlatenje prazne slame. PZA je bil nabito polhen in le še trije prostori so ostali na voljo. Jasno, brez filozofiranja zasedeva enega in se čudiva, kako je lahko tako polno. No, saj če pomisliš, da je bilo zunaj 35 stopinj in sončno vreme, pa še vikend, potem sploh ni več tako čudno. Optimistično sem napovedal, da se jih bo vsaj polovica zvečer odpeljala domov, no pa se je moj optimizem izjalovil. Odpeljali so skoraj vsi. Ja vsi. Od kakšnih 80, nas je ostalo šest. Preden so se vsi izljubili, čao levo, čao desno, pohupali drug drugemu je trajalo nekaj časa, da se je kaos polegel. Zvečer je zavladala tišina. Carsko.
Ponedeljkov pogled izpod rolete je bil kot, da sva na drugem PZAju. Ostale so samo palme. Nisva se kaj dosti obirala, s skuterjem sva se odpravila proti otočku Isola Bella pod Taormino.

Zlila sva se z okolico, skuter pustila ob cesti, bila sva najbrž več kot stota v tej vrsti skuterjev in odpešačila po stopnicah dol do plaže. Otoček je res simpatičen, plaža tudi res lepa, samo gneča je nepopisna. Sploh nočem pomislit, kakšno je tam čez vikend. Po kakšni uri namakanja v morju sva odšla nazaj, na namakanje v morju na skoraj povsem prazni plaži pred PZAjem. Pozno popoldne so naju še ostali sosedje zapustili ostala sva sama s še enim Francoskim kamperjem. Super mirno. Večerna vročina ni bila tako močna, kot večer prej, invazija komarjev pa povsem enaka.
Torek sva začela z izletom v 15km oddaljeno sotesko, skozi katero teče reka Alcantara. Kupila sva osnovno vstopnico, katera omogoča spust z dvigalom do reke in brodenje po nizki vodi do malo bolj resnih brzic. Lahko se odločite za body canyoning ali pa za škornjoning, kot sem imenoval to brodenje z ribiškimi škornji oz hlačami po rečni soteski. No midva sva se zadovoljila zgolj z namakanjem v reki, katera premore celih 16 stopinj.

Ko je pripeka postala že nadležna, sva se pospravila nazaj na skuter in odbrzela v dolino oz nazaj na obalo, kjer sva uživala v skoraj povsem prazni plaži. Dan se je spet prehitro končal.
Sreda je bil dan za premik dalje, saj kljub temu, da sva bila na praznem PZAju samo dva avtodoma, sosedje niso nehali kričati drug na drugega. Nadležni so bili ravno tako kot komarji in odločila sva se za premik proti jugu v 120km oddaljen kraj Fontane Bianche. Kraj poznava in zaželela sva si miru in privat zalivčka.

Ja nekateri kraji so nama pač malo bolj pri srcu. Prispela sva na prazen PZA, no en francoski kamper je bil v kotu in midva. Gazda se je posodobil, saj v telefon pove, kar ima povedati in na ekranu potem prebereš tekst v slovenščini. Super uporabno. Razpakirala sva najino klasiko in se posadila na stole v senčko pod drevo. Še veter je precej pihal, zato vročine, katera je žgala krepko čez tridesetico ni bilo čutiti. Popoldne sva ponavljala relacijo plaža – kamper in nazaj, dokler se ni znočilo.
V četrtek sva ostala povsem sama, saj je še Francoz odšel. Francoz se je naredil Francoza, pustil kup smeti pod drevesom in odpeljal. Za nekaj ur sva bila povsem sama. Mir kot iz pravljice.

Žal ne za dolgo pripeljala se je ekipa italijanskih srednjeletnikov z najetim kamperjem in te srednjeletniki bi radi bili spet mladi, vsaj zgledalo je tako. Začeli so nositi gasilske mize iz prtljažnega boksa, Marija se je pohecala, če bodo imeli gasilsko veselico. No ni se dosti zmotila, saj so iz boksa potegnili še polmeterski zvočnik in že so nažigali karaoke. Ajoj, komu sem se zameril, da sem dobil take sosede. Super nadležno, saj je bilo vsake pesmi zgolj nekaj sekund, pa malo tišine, pa spet, pa Luidžijev zoprn glas in v naključni kombinaciji naprej. Če bi vsaj pustili glasno muziko pri miru. Za povrh se je pa Luidži z ostalimi še pogovarjal preko mikrofona. Ne moreš verjet, če ne vidiš. No cel dan so nažigali bogi zvočnik na maksimile, da je že hreščal, zvečer se jim je pa še šef PZAja pridružil. Super, skoraj tako kot kakšna slaba veselica. Okoli devete ure zvečer so le ugasnili napol skurjen zvočnik, a ne za dolgo. So bili diskretni in pustili glasbo zgolj na četrt jakosti. No vsaj zvočnik je bil zadovoljen, če že noben drug ne. Jebemu tako pravljico s pravljičnim mirom. Od pravljice do pekla. Bila sva odločena, da jima zjutraj vrneva s kakšno pristno slovensko glasbo.
Petkovo jutro so spet začeli sosedje. Ob šesti uri. Fak, pa to ne moreš verjet. Odločitev je padla, da greva naprej, samo kaj, ko so naju tudi pri tej odločitvi prehiteli in odpeljali prej kot midva. Šefu sem stisnil petdesetico za dva dni bivanja, dobil sem celo račun in že sva bila na poti proti Cefaluju. Sicilijo je bilo treba z vožnjo presekat na pol in glede na to, da en odsek avtoceste po potresu popravljajo že več kot deset let, zna biti rahlo mukotrpno na obvozu. Na najino presenečenje in na guglovo zastarelo informacijo ni bilo treba več skozi pozabljene zakotne vasi, tako kot pred leti in pridobila sva celo uro vožnje. Fajn. Pred Cefalujem sva zavila do obale, prvi PZA letos zgleda ni obratoval, drugi je bil pa skoraj prazen. Marijo je takoj navdušil, saj je bil res zgledno urejen, za povrh pa še s sprejemljivo ceno 23eur/dan z vključeno elektriko v ceni. Do plaže je par korakov, na plaži pa prod tako, da se ne bo treba boriti z mivko.

Dan sva preživela na prazni plaži, zvečer je mladi šef PZAja hodil od kamperja do kamperja in pobiral naročila za kruh za naslednji dan. Kruh ti dostavi naslednje jutro. Ne moreš verjet. Tu ostaneva nekaj dni sva bila sklepčna.
Sobotno jutro, pa še nikjer vikendašev. Skoraj čudno, vendar ne za dolgo. Prostor se je začel polniti in to hitro. No naju to ni motilo, saj sva se spokala na skuter in odbrzela v 15km oddaljen Cefalu. Dopoldansko gnečo pred mestom sva v stilu domačinov obvozila, Marija je stiskala noge skupaj kot, da bi jezdila divjega konja med tem, ko sva cikcakala med avtomobili. V mestu sva parkirala moped na mestu, kjer niti slučajno ni namenjeno temu, saj drugje ni prostora. Bila sva povsem v stilu domačinov, še mestnim redarjem se je zdelo v redu. Sprehodila sva se skozi staro mesto, si privoščila granite in brijoše, saj to pač moraš tukaj jest. Zmiksan led z okusom limone znajo dobro cenit. Prva vrsta s pogledom na zaliv pač stane.

Spotoma sva zavila še v ribarnico in se odpravila nazaj ribe učit plavat na roštilju. Dobila sva en kup sosedov in bon džorno z vsakim je bila pač nuja. Popoldne sva uspela celo do plaže pridet in tam ostat skoraj do sončnega zahoda.
Nedeljsko jutro sva začela z dolgim spancem, dokler ni postalo pretoplo. Ob deveti uri je bilo že skoraj trideset stopinj. V planu nisva imela nič posebnega, še v mesto se nama ni dalo. Tako sva dan preživela v senčki in ob morju, katero je popoldne začelo konkretno valovit. Gledanja te oblike vode se ne naveličam nikoli.

Zvečer se je procesija kamperjev usmerila proti izhodu in ostali smo štirje. No vročina tudi ni odšla in zvečer je bilo še vedno okoli tridesetice, tako kot vse večere prej.
Ponedeljkovo jutro je bilo nenavadno mirno. Tokrat je bilo dovolj samo enkrat bon džorno, saj drugih sosedov ni bilo. Kdaj so odšli ne vem. Mirno kot v pravljici. Pošalil sem se, da temu miru manjka samo še ekipa z zvočnikom. Dan sva si vzela v stilu sleep-eat-swim-repeat.
Torek je bil zelo podoben prejšnjemu dnevu. Popoldne sva začela ugotavljat, da bi bilo fajn narest kakšen premik bližje trajektni luki, da ne bo potem kar naenkrat preveč kilometrov za prebavit. Na prazno plažo se kar navadiš, zato nama ni bilo ravno po godu, da bo treba naprej.
V sredo zjutraj sva se počasi odpeljala naprej v Pati Marino na PZA, kateri je povsem na plaži. Šefica dobro špreha dojč, ingliš pa miksa z dojče šprahe. No kakorkoli, kaj dosti se ni bilo treba menit, postavila naju je na prazen plac, razkazala kaj vse premorejo od infrastrukture, če pa kaj nucaš, je pa itak skozi tam. Zapodila sva se v morje in se namakala v kristalno čisti vodi do onemoglosti. V nekem trenutku Marija opazi, da okoli naju plavajo kamni. Ja pravi kamni oz, plovec kot ga imenujejo. Zelo lahka kamnina, katero kopljejo zraven na enem od Eolskih otokov. No te otoke sva imela pa pred nosom. Na PZAju sta se pojavila tudi prva Slovenca, katera sva srečela na celotni poti. Je kar fajn malo poklepetat v domačem jeziku.


Četrtek je bil dan ko je bilo treba zapustiti otok in kompas naravnati proti domu. Ob deseti uri sva bila že v trajetni luki. Veselje ni trajalo dolgo, saj v Mesini trajekti niso vozili. Dedek, kateri je že lep čas v penziji, ampak taxi pa še vedno vozi, je rekel, da naju bo vodil, naj voziva za njim do dobre 10km oddaljene trajektne luke v Tremisteriju. Sem ga vprašal koliko šoldov hoče za to, pa je rekel, da miljon ziher ne bo. Sem zamahnil z roko in sva se šla samovodenje po povsem ravni glavni cesti ob morju. Pol ure kasneje, pet gradbiščnih zastojev in samih rdečih semaforjev ter ekstremno kaotičnega prometa sva bila prva v vrsti za na trajekt. Vožnja po morju je 3x daljša, pa saj je vseeno, karto sva imela itak povratno. Pozno popoldne sva prišla na jadransko obalo v mesto Polignano a Mare. To mesto je meni sam cuker od mesta, na celi italijanski obali. Kot zanimivost, tu je pesnik napisal slovito pesem Volare in na trgu so mu celo postavili spomenik. Zvečer sva mesto prehodila podolgem in počez.


Petkovo jutro ni obetalo veliko. V daljavi so se zbirali črni oblaki in prav tja sva bila namenjana. Ne dolgo zatem naju je že pralo. Pa saj je vseeno, saj sva se pomikala proti domu. Spotoma sva naredila postanek v štacuni za napolnitev hladilnika z vsemi italijanskimi dobrotami, katere pri nas težko kupiš. Cilj dneva je bila gorska planota nad Norcio v bistvu nacionalni park Monte Sibillini na nadmorski višini 1500m. Tam sva sicer že bila, samo vseeno sva si zaželela pogleda tiste lepe pokrajine. Popoldne sva tja tudi prispela.

Nisva bila sama, nekaj kamperjev je bilo na parkirišču. Stanje v edini vasici Castelluccio na tej planoti se po potresu izpred nekaj let ni spremenilo. Povsod so še vedno table za rdečo cono in gibanje tam je prepovedano. Prazne obljube za obnovo so ostale prazne.


Soboto sva izkoristila za pohajanje po planoti, no bolj za obiranje šipka, saj je treba poskrbet za dozo vitaminov skozi zimo. Naposled naju je pregnal dež in popoldne sva se spustila v dolino. V dolini naju je pričakalo podrto drevje ob cesti, polomljene veje in ostalo razdejanje. Kaj naju čaka še na poti proti severu? Vreme je bilo katastrofalno, burja se je na slovenskem primorju tako razbesnela, da je prečkala Jadran in naredila vrtinec preko Ancone vzdolž obale. Pogled na razbesneno morje je rahlo vzbujal skrb, kakšno bo na cesti. Ni trajalo dolgo, in že so bili opozorilni napisi za prepoved vožnje počitniških prikolic na avtocesti. Jasno samo v italijanščini. Zdej si pa pomagej, če si lahko. Še dobro, da gugl zna italijansko. Takrat sem si prvič zaželel, da bi bil najin kamper pretežek. Nalimal sem se šleparju na rit in kot račke smo vozili drug za drugim skozi obupen veter. Po ene dveh urah tega obupa, je tako vreme končno obupalo in zvečer, ko sva prispela v sončno Mesolo, je bilo že brezvetrje. Ne moreš verjet.
Nedelja je bila zjutraj hladna, še termometer je zeblo. Pred nama je bil še zadnji kos poti. Upala sva na tekoč promet, vendar temu ni bilo tako. Debelo uro sva pustila na gradbiščnih zastojih in popoldne sva parkirala na domačem dvorišču.
Sicilija v tem terminu je vsekakor zame top izbira. Odločitev, da greva bolj na izi, je bila več, kot dobra.

Več slik je pa klik -> tukaj.

5 thoughts on “Sicilija tretjič

  1. Vsak dan sem hodil čekirat če je že objava gor. Nič, pa nič…😳 sem se že ustrašil da vama je tako dobro da bosta kar dol ostala.
    Zdej sem pomirjen in vesel za vaju, ker vidim da sta tolk uživala, da tudi karaoke tega niso mogle pokvarit😉

  2. A veš, da sva se s Tomažem ravno minuli vikend menila, kako da na Siciliji še nisva bila… Zdaj se bo pa treba tudi Z-menit, ne samo menit …

Dodaj odgovor za metlca Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja