Cinque Terre
Precej let je že od tega, ko smo takrat še vsi bili v teh koncih. Spomin z leti bledi in ker je najin plan A zaradi slabega vremena propadel, sva šla izven dosega dežja na plan B. Tako sva v petek potegnila skoraj do Ferrare in tam nekje v neki mirni vasi prespala.
Sobota
Jutro ni obetalo veliko, ampak optimizem mora vedno biti prisoten. Odpravila sva se naprej do cilja dneva v mesto Lucca. Tudi tukaj sva že bila, samo desetletje in več, pač pobriše trdi disk v glavi in čas je bil, da na novo zapiševa spomine. Mesto premore dva prostora za kamperje in enega sva si izbrala, se parkirala v belo druščino kamperjev in po kosilu odšla v mesto. Zanimivo, precej turistično oblegano mesto.
Sprehajala sva se po ulicah, prepešačila skoraj vse ulice, nekaj evrov tudi zapravila in po 7km peglanja ulic sva se končno parkirala na klopco na soncu. Pozno popoldansko sonce nama je pojačalo lenobo, ampak nazaj do kamperje je vseeno bilo treba priti. Nenaden temni oblak nama je hitro potlačil lenobo in zadnji dober kilometer iz mesta do kamperja sva malo hitreje stopila, saj se je obetala ploha. No iz vsega tega grozečega dežja ni bilo nič. Večer je hitro potlačil dan.
Nedelja
Zjutraj se nama ni nikamor mudilo in v tem stilu sva se tudi odsvaljkala naprej. Cilj dneva je bilo mesto Levanto, saj je primerno izhodišče za obisk vseh vasi. Druge opcije, kot kamp itak ni, no v bistvu je tudi parkirišče za kamperje, zraven bencinske črpalke in povsem ob glavni cesti. Povsen neugledno, ne ravno dišeče in pa hrupno do majkemile, za povrh pa še nesramno drago. Cenovno je par evrov ceneje kot kamp. Suvereno sva zapeljala mimo in šla do kampa na koncu vasi blizu morja. Prikoličarjem odsvetujem izbiro tega kampa, ker je treba manevrirat čez parkirišče, kjer so avtomobili parkirani bolj tako – »na pol dvanajst« in ko se že rešiš tesnih pravokotnih ovinkov, ti nek naključni strokovnjak parkira tako, da gre mimo lahko samo italijanski Ape. S precej truda in na centimetre sva se zvelka mimo in končno parkirala pred recepcijo. Ko sva končno dočakala najino vrsto, sva hitro zvedela, da če nimava rezervacije, da ni prostora. Ajoj, kdo še dela rezervacijo praktično pred sezono? Za tolažbo sva dobila skopiran zemljevid in z lepim pinki markerjem narisano pot do sosednjega kampa. Božansko. Spet nazaj čez vse ovire in probat srečo drugje. Narisala sva se spet pred recepcijo. Na zvedavo vprašanje receptorke koliko je kamper dolg, sem ga prvič skrajšal za pol metra, upajoč, da padeva v kriterij »še imamo prostor«. Deklina je listala po svojih zapiskih in na koncu izjavila, da imajo samo še en prostor. Jaz ne rabim več kot enega, sem ji odvrnil 🙂 Cena nočitve »tuto kompleto« je 50eur na noč. Končno sva se parkirala za naslednjih pet dni, sicer nenavadno za naju, ampak naj bo tokrat tako. Dan se je prevesil v pozno popoldne in odšla sva po mestu, se posvaljkala po plaži in se naužila pomladnega sonca. Ob iskanju informacij za nakup vozovnic za vlak za naslednji dan, sva presečeno ugotovila, da je ravno za naslednji dan napovedan štrajk železničarjev. Tudi prav, bova pa najprej pohajala po hajking poteh, dokler se železničarji ne odštrajkajo. Itak sva imela pohajanje tudi v planu.
Ponedeljek
Zvon iz bližnje cerkve je najedal celo noč. Niso ga še naučili, da ponoči ne bije vsake pol ure. Naj mu bo, saj ga ne bova poslušala v nedogled. Dopoldne sva se odpravila na celodnevno turo iz Levanta v Monterosso oziroma na vzpetino nad vasjo, od koder je lep razgled. Do same vasi nisva šla, saj sva imela namen jo obiskati naslednji dan. Pot je vse prej, kot položna in povsem nezahtevna. Precej je skalnata in brez pohodne obutve vsekakor ni za hodit, čeprav se najdejo posamezni biserni primerki v sandalah. V mokrem vremenu se pa tam vsekakor nebi sprehajal, saj zna drseti. Kakorkoli, pot je precej obiskana.
V eno smer sva se napešačila bogatih 8km, ravno toliko tudi nazaj. Pozno popoldan sva se vrnila v kamp in po seansi počitka na stolu in osvežilni pijači sva izkoristila praznino tušev v sanitarijah, katere so sterilno vzdrževane in zgleda povsem nove. Rahlo utrujena sva se malo bolj zgodaj zavlekla v posteljo.
Torek
Zjutraj sva se odpravila na železniško postajo, da kupiva tridnevno »Cinque Terre Treno card«. Ta karta velja tri dni z neomejenimi vožnjami z vlakom, z dostopom do plačljivih pohodnih poti in do sanitarij, kar se je izkazalo kot dobra varjanta. Velja tudi za buse znotraj parka in pa za muzeje, katere najbrž ne bova videla. Glede na to, da sem se z vlakom nazadnje peljal v vojsko, Marija pa na šolski izlet v srednji šoli, bi znala biti tole kar zanimiva izkušnja. Ziher bova falila in se odpeljala v napačno smer. 🙂 Gneča na postaji je bila precejšnja, še posebej pred avtomati za nakup vozovnic. Hm…, jaz in avtomati nisva ravno prijatelja ampak, če lahko kucajo po zaslonu ostali, bom pa še jaz. Ker sem bolj stare šole in imam raje interakcijo s simpatičnimi mladenkami na prodajnih okencih, sva uspela najti tudi to. Po sicer ne dolgem čakanju, sem mladenki povedal, kaj bi rada, predložiti sva morala še osebne dokumente, saj je karta na ime. Za 49eur na osebo sva tako imela tri dni časa, za obiskovanje vasic. Super. Vlak nama je odpeljal pred nosom in čez 20 minut sva stopila na drugega in izstopila v Monterossi. Pretirane gneče ni bilo. Sprehodila sva se po mestu, povedrila pod marelo od bifeja med 5 minutno ploho in se odpeljala v naslednjo vas Vernazza. Ob izstopu iz vlaka pa prizor kot, na kakšnem koncertu. Ulice polne ljudi. Kakšno je to v visoki sezoni sploh pomisliti nočem. Počasi s tokom množice sva se premikala sem in tja.
Odpešačila sva še po poti, ki povezuje Monterosso in Vernazzo. Pot je plačljiva, samo midva sva imela to v ceni Treno kartice. Sonce je začelo pripekat, postalo je precej soparno in odšla sva samo do razgledne točke. Po naužitih pogledih sva po priporočilu interneta zavila še povsem v zadnjo gostilno z imenom »Il Prata delle 5 terre«, kjer se že vprašaš, je je smer sploh taprava. No gostilna je bila povsem polhna. Naročila sva sicilijanske kanole in majster kuhar se je pohvalil, da so to »oridžinali«, taki ko morajo biti. Sva mu verjela, ker so bili res okusni. Imajo tudi ostalo hrano, katere pa nisva testirala. Sledilo je še drenjanje na postaji vlaka. Imela sva priliko opazovat, kako se ljudje pripeljejo z vlakom in izstopijo, ter se takoj postavijo na peron za drugo smer, ker so se prej peljali v napačno smer. Zgleda je več takih, ki se že dolgo časa niso vozili z vlakom. Pozno popoldne sva se vrnila nazaj.
Sreda
Nov dan, nov obisk naslednjih dveh vasi. Spet sva stopila na vlak in izstopila v zadnji vasici v Riomaggiore. Od te vasi je speljana znamenita pot zaljubljencev v sosednjo vas Manarola. Ker je potrebno vstopnico oziroma termin na info točki za to pot rezervirat v naprej, mi je postalo jasno, zakaj je vedno na vseh info točkah gneča. Za naju je bila ta vstopnica brezplačna, saj sva imela Treno kartico, samo vseeno sva dobila vstopnico z napisano uro obiska. Na sami poti naj nebi bilo več kot 200 obiskovalcev vsake pol ure, samo eno je teorija, drugo praksa. Termin sva dobila za takojšen obisk, težje ga je dobiti popoldan, sploh pa ob sončnem zahodu. Kakorkoli, pot je bila od leta 2012 po poplavah in plazu zaprta, potem so desetletje tuhtali kako to sanirat in končno so jo po dvanajstih letih odprli. Pot sicer ni dolga, je pa slikovita in enosmerna. Samo tistim, kateri imajo nastanitev v Riomaggiore jim je dovoljeno se vrniti. Bojda.
V Manaroli sva si vzela malo časa za počitek, se naužila pogledov in se po priporočilu interneta odpravila jasno v tazadnjo restavracijo visoko nad vsajo nekaj prigrznit. Menda imajo tam taprave ligurske fokače. Okrogle, bogato nadevane so upravičile sloves. Odpravila sva se nazaj na vlak in se vrnila v Riomaggiore. Prepešačila sva vse stopnice in se parkirala na razgledno točko. Daneva je spet začelo zmanjkovati in vrnila sva se nazaj v Levanto. Bila sva prepozna, da bi si ogledala še italijanski Giro, kateri je potekal povsem mimo kampa. Morda kdaj drugič, ob drugi priliki.
Četrtek
Po ustaljeni praksi sva spet sedla na vlak in se odpeljala v Corniglijo. Dostop do same vasi je od železniške postaje po neštetih stopnicah in v procesiji smo se vzpenjali proti vrhu hriba. V sami vasi je edina ravnina stopnica, pa še to ni sigurno. Šolarji so zgleda imeli izlet in doprinesli h gneči. Pa saj sva se že nekako navadila. Prehodila sva vse stopnice, no v bistvu tiste, katere vodijo do plaže na drugi strani vasi pač ne, saj se je Marija spuntala, da ima dovolj stopnic. Tudi zaloge pijače sva porabila, samo ni bojazni, da bi ostal žejen, saj je po vasi precej pitnikov z dobro hladno vodo.
Dan je bil itak že v popoldnevu in počasi sva se odpravila nazaj do postaje. Vlak je imel malo zamude in kmalu je postalo jasno zakaj. Pripeljal je nabito polhen in tisti, kateri je kdaj videl posnetke Tokia in njihovih vlakov v jutranji prometni konici, si lahko predstavlja, kako je bilo. Na silo sva se zbasala na vlak. Res doživetje za piko na i. Na vlaku smo pa imeli še predstavo, kako se razkrinka dolgoprstneža oz žeparja. Namreč v vsej tej gneči, ko stojiš na eni nogi, natlačeni kot sardine v konzervi, se najde mladenka, ko vpije, da mora nujno na toaleto skozi to gnečo. Angleško govoreča domačinka nam je vsem razložila zakaj se gre in da naj se primemo za denarnice. 🙂 Sledilo je nekaj prerekanja, precej glasnega vpitja, saj je mladenki postalo jasno, da vemo zakaj se gre in kar naenkrat se njej in sodelavki za njo ni več mudilo na toaleto, ampak iz vlaka dol. Fajn in poučna predstava. No zvedeli smo še, da je bil to prvi vlak po dveurni prekinitvi, saj so izvajali neka dela na progi. Krasno, res sva imela srečo, saj drugače vozijo na 20 minut. Preostanek popoldneva sva preživela na plaži.
Petek
Dan povratka domov. Nisva se želela vlačit kot megla skozi Italijo, zato sva šla v direktu. Splošni vtis potovanja? Na kratko: Eden boljših spomladanskih potovanj. Obisk bi vsekakor priporočil pred ali pa po poletni glavni sezoni, saj je gneča enostavno prevelika, svoje pa doda še poletna vročina.
Več slik je pa tukaj