Severna Španija
Sreda
Letošnji dopust se je začel povsem drugače, kot običajno. Za začetek je Marija dan pred odhodom zbolela. Močan nahod v kombinaciji s kašljem ni obetal nič dobrega. Ni treba biti genij, da poštudiraš, da gre štafeta z nahodom naprej čez kakšen teden. Ja bo letos pač tako. Tako sva se v sredo popoldan odpeljala proti daljni Galiciji, katera je bila glavni cilj potovanja. Ker je do tja precej daleč, sva želela pot razkosati in tako sva imela večerni cilj sredi Italije v že znanem kraju Monticelli d’Ongina, kjer sva lani prenočila, ko sva potovala na Portugalsko. No tukaj se je pa zapletlo. Precej pozno sva zapeljala na avtomatsko cestninsko postajo, in bolj kot sem tiščal kartico na čitalec, manj uspeha je bilo. Potem sem zamenjal kartico z drugo in isto, ni prijela. Ok, bom pa s kešom plačal. Tik preden sem vtaknil bankovec v režo, se krasno svetlikajoče lučke na avtomatu ugasnejo, košarica za drobiž zapre in avtomat mi izpljune polmetrski listek z natisnjeno obrazložitvijo, da cestnina ni plačana. Rampa se dvigne in “arivederči”. Ker telefon ni zacinglal nama je takoj postalo jasno, da plačilo ni izvedeno. No krasno. Na cestninski ni bilo žive duše. No v bistvu so bile, ampak to so bile poljske miši, ki so švigale sem in tja. Ja nič, odvozila sva še zadnjih par kilometrov do cilja, kar pa spet ni bilo enostavno, ker se je na navigaciji iz nekega čudnega razloga ciljna točka prestavila za kakšen kilometer na sredino njive. Tako je bilo treba uporabit navigacijo iz glave in vozit po spominu iz lanskega leta. Se moram pohvalit, da mi je med vsemi enosmernimi ulicami celo uspelo in to iz prve. Na PZAju ni bilo nobenega kamperja, kar je bilo precej čudno, saj je bil lani v istem terminu polhen. No končno sva prispela in v miru prebrala kaj vse piše na listku. Plačaš lahko on line, samo zadeva ne funkcionira. Mah, 14 dni je časa za plačilo, bova že. Skovala sva plan, da naslednji dan plačava na naslednji cestninski, katera ima kučico, v kateri je ponavadi tudi živa roka, drugače pa pred mejo s Francijo v Ventigmiliji, tam je pa sigurno kakšna možnost, ker je ogromna cestninska postaja. Rolete sva potegnila dol, in v precejšnji vročini zaspala.
Četrtek
Zjutraj naju je zbudil lokalni gradbeni majster, kateri je prišel na PZA nalivat vodo v motor svojega poltovornjaka. Ok, naj mu bo, bova pa bolj zgodaj šla naprej. In sva šla, jasno na avtocesto se ukvarjat z neplačano cestnino in pa na prvi izvoz dol. Jasno kučica z roko je bila zaprta. Postavil sem se na stran in šel na lov na živo glavo. Našel sem mladeniča, ki me je razsvetlil, da lahko plačam online, da pri njih ne morem, ker so itak že druga avtocesta in ne tista, kateri sem dolžan. Jebela cesta, pa komu naj zdej teh 18eur porinem? Prišel je še stari džomba in me potolažil, da naj počakam ene par dni, da mogoče se pa potem da plačat na spletu. Ja, ok. Čao jaz njemu, čao on meni in že sva se peljala dalje. Na zadnji cestninski pred mejo na razcepu za Francijo sva videla, da je res eno okno z živo roko, da bova končno lahko uredila neplačano cestnino. Ok, greva midva preden greva v Francijo najprej v mesto tankat, ker domnevno je tam nafta občutno cenejša kot na avtocesti. Šala dneva. Bila je še par centov dražja. Ja prav, natočiva in greva naprej. Spet nazaj na avtocesto, vzameš listek, ga prepelješ 500m na drugo stran in tam plačaš še zadnji kos poti do meje. Brilijantno. Med najinim obiskom bencinske črpalke, je šla živa roka na kosilo spustila rolete in spet iz najinega plana ni bilo nič. Krasno. Nehala sva se ukvarjat s tem problemom. Za pot mimo Nice je škoda izgubljati besede, gužva, na cestninskih postajah se vsi prerivajo iz ene vrste v drugo. Cestnina se plača 4x, preden obvoziš mesto. Na koncu je Marija rekla, da ne bo več pospravljala kartice, da jo bo itak kmalu spet rabila. No in jo je potem v roki držala več kot 200km. 🙂 Ja, tudi med lepotnim spancem. Kakorkoli zvečer sva prispela na brezplačen PZA v mesto Boussenes ob reki Roni. Večerna ploha je prikladno ohladila ozračje, da se je dalo sladko spati.
Petek
Lepo jutro ob lepi reki je dalo rezultat malo poznejšega odhoda. Marijin nahod se je poslavljal, mene se pa zgleda ni imel namena prijeti. Dotočila sva še vodo v kamper, samo je tako obupno počasi tekla, da bi jo lahko sproti pil direkt iz šlaufa. Kmalu nama je zmanjkalo potrplenja in odpeljala sva se naprej do cilja dneva v mesto Casto Urdiales na PZA nad mestom. Dostop je precej strm in ozek. Prostor je v bistvu skupek kampa, pokritih piknik prostorov in pa zip line atrakcije. Da bi govoril o ravni površini niti nebi, se pa vseeno najde kakšen del. Gneče ni bilo in za 20eur sva si kupila enodnevno bivanje. PZA ponuja tudi sanitarije in tuše, ki so bili res čisti. Po kosilu in eni kitici fitnes dremeža sva se skobacala na moped in se odpeljala v mesto, katero naju je navdušilo.
Iz starega mosta, kateri spominja na balkanski Mostar so mladeniči skakali v morje. No eni bolj, eni manj uspešno in že ob gledanju me je zapeklo, ko se skok ni najbolj posrečil. Proti večeru, ko sva prehodila celo mesto sva se ustavila še na obali pri ribičih v preprosti ribiški restavraciji za večerjo frišnih sardel iz žara, spečene za prste polizat. Sonce je zašlo za vrh hriba in vrnila sva se nazaj.
Sobota
Petelin, kateri je prejšnji dan celo popoldne nažigal s kikirikanjem je očitno zaspal, saj je začel šele, ko sva bila pri zajtrku, pa nisva bila zgodnja. Bogi revež, če je kdo računal na njega. Počasi sva se odpravila dalje proti mestu Llastres, katero se oglašuje kot eno izmed najlepših španskih vasic. Zapeljala sva v vzorno urejen kamp nekaj kilometrov pred mestom. V kampu je bila travca vzorno negovana in skoraj mi je bilo žal zapeljati nanjo. Prostora je bilo v izobilju, saj se pri njih konec avgusta sezona končuje in že čez dva tedna zaprejo. Za ceno 31 eur za oba dobiš vso razkošje. Naj se sem pridejo učit turizma naši južni sosedje. Kakorkoli, popoldan sva odšla na plažo, za kopanje nisva imela volje, čeprav je morje imelo 22 stopinj, kar je za Atlantik na tem koncu že kar toplo.
Počasi sva se odsvaljkala nazaj, se napokala na skuter in odpeljala v kao najlepšo vasico Španije. No ob oglaševanju in reklamiranju tega so močno pretiravali. Sama vas bi bila lahko med lepšimi, če je nebi pred mnogimi leti zajel modernizem, saj so preko kamnitih sten navlekli fasade in jih pobarvali v barvni odtenek, kakšnega je pač kdo imel. Sprehodila sva se po strmih ulicah in kmalu odšla nazaj. Zvečer je bil v kampu »karneval« namenjen zaključku poletja. Maškerada konec avgusta. Zanimivi so teli Španci.
Nedelja
Če so otroci ob enih ponoči še kričali po kampu, so bili ob deveti uri zjutraj še vsi zalimani na posteljo. Sem skoraj pazil, da nisem preglasno govoril, taka tišina je vladala po kampu. Zgleda je večino karneval dotolkel. No, midva sva se odpeljala dalje v mesto Cudillero. Možnosti parkiranja so precej omejene, avtodomom je dovoljeno plačljivo parkranje samo na začetku pred mestom oz marino. Menda imajo tam nekateri daljše lepljive prste, zato se mi ni parkiralo tam. Namesto tega sva parkirala dobra dva km pred mestom na vrhu hriba pri fuzbal placu. Od tam vozi bus vsakih 20min v mesto in nazaj. Cena je simbolična 0,5eur v eno stran. Začne menda ob 12 uri in ob 14 ima že pavzo do 16. Nama tak vozni red ni ustrezal, zato sva se odpeljala s skuterjem. Mesto je vredno ogleda in močno prekaša vele opevani Llastres. Skuter sva parkirala na obali in se v mesto odpravila skozi 300m dolg osvetljen tunel, po katerem teče tudi potoček. Zanimiva izkušnja, tega še nisva videla nikjer.
Samo mesto je lepo, mnogo stopnic gor in dol. Razglednih točk je precej, samo na vse nisva šla, ker je res precej stopnic. Počasi sva se odpeljala nazaj in proti cilju dneva Culidero. Parkirala sva na brezplačnem PZAju nad mestom. Jasno gneča je bila precejšnja, vendar sva uspela dobiti prostor in to celo v prvi vrsti s pogledom na mesto. Celo popoldne sva namenila raziskovanju mesta, katero je precej zanimivo, saj čez njega teče močno ovinkasta reka. Precej bizarna posebnost je lokalno pokopališče zraven svetilnika, saj so vsi nagrobniki beli, mnoge grobnice pa brez pokojnikov, pripravljeno v naprej. Čudaki.
Spet sva prepešačila vse, se malo pomartinčkala na klopcah na soncu in odšla nazaj. Tukajšna klima severne Španije se mi je čedalje bolj dopadla, saj čez dan ni šlo čez 26 stopinj, zvečer se pa ohladi na prijetnih 18. Pokrajina je zelena in ne skurjena od sonca.
Ponedeljek
Dan sva začela še preden se je zdanilo. Namen sva imela obiskati menda najlepšo plažo Las Catedrales v severni Španiji, posamezne skalne formacije sredi plaže z raznimi naravnimi votlinami. Internet je pravil, da se na parkirišču pred vhodom ne sme več parkirat avtodomov, lahko pa na sosednjem parkirišču 700m stran, samo ne ponoči. Internet tudi pravi, da ponavadi avtomobili zasedejo vse prostore namenjene kamperjem. V izogib temu sva se zgodaj narisala tam. No internet se je zlagal. Več kot 30 avtodomov je bilo ravno na parkirišču pred vhodom na plažo, pa še označeno je bilo, da je to izključno za avtodome. Seveda so vsi še sladko spali, le midva sva opazovala sončni vzhod, kateri je bil šele malo čez sedmo uro. Sam dostop na plažo je možen izključno s predhodno brezplačno rezervacijo na spletu, tudi sam vstop je brezplačen. Število obiskovalcev je dnevno omejeno. Še dobro, da sva rezervecijo naredila že doma. Ampak…. nekje na poti sredi Francije sva ugotovila, da sva se registrirala za en dan narobe. Fino. Napako sva še isti večer popravila in se vpisala ponovno in k sreči je šla sezona h koncu in ni bilo več takega navala. Še par dni prej ni bilo možnosti rezervacije. Sam dostop na plažo je v stilu koronskih časov, QR kodo, ki jo ob registraciji dobiš na email študentka poskenira in če vse štima greš lahko naprej. Vsa kolobocija je izključno zaradi tega, ker je bilo že nekaj resnih incidentov, ko je hitro naraščajoča plima preprečila nakaj obiskovalcem izhod. Sledilo je reševanje. Morje tam ne daje druge priložnosti. Kakorkoli, midva sva izkoristila najnižjo plimo in se sprehodila po dolgi plaži med vsemi skalnimi skulpturami.
Gneča obiskovalcev je precejšnja in vsi se drenjajo za najboljšo fotko. Počasi sva se odpravila nazaj in se prestavila na najbolj severno točko Španije k svetilniku. Tu se začne Costa de Morte ali obala smrti. Obiskovalcev je bilo malo, zato sva se parkirala v prvo vrsto za lep razgled. Pričakovala sva veter, tako kot je bil lani na najbolj zahodnem delu Portugalske, samo se ta dan vetru ni ljubilo na šiht. Obala je zgledala prav spokojno.
Drugače se na tem delu pogosto pojavi nenadna megla, veter in razburkano morje, katero je v zadnjih sto letih potopilo preko sto ladij. Svoje dodajo še čeri. Najbolj odmevna nesreča je bila leta 2002, ko je tanker razpadel in potonil 250km od obale, nafta je pa uničila ves ekosistem in ribištvo vse do Fistere.
Torek
Jutro ni bilo najbolj jasno, v daljavi se je videlo deževje, samo se je hitro začelo jasniti. Odpeljala sva se naprej do svetilnika Cabo Ortegal. Dostop do njega je zadnjih nekaj kilometrov res strm in zelo ozek, na koncu je manjše parkirišče in tisti, kateri ne vejo, da je volan okrogel, naj ne hodijo tja. Zadnji kilometer se dva avtodoma ne moreta srečat, so pa narejena izogibališča. Pri svetilniku je spominska tabla na stoletnico pomorske nesreče, namreč točno sto let nazaj je 138 ribičev s 23 majhnimi čolni odšlo na morje lovit skuše, ko jih je zajel nenaden vihar. Tri barke se niso vrnile in pogrešanih je bilo 14 mornarjev. Po starosti sodeč so bil to izkušeni mornarji, samo Costa de Morte je neusmiljena in nima takega imena zaman.
Odpeljala sva se naprej, spotoma sva na vodnjaku natočila izvirsko vodo in nabrala kostanj kateri je očitno rastel na steroidih. Mesto A Coruna nama je bilo preveliko s preveč gneče in sva ga samo prepeljala. Zapeljala sva se na plažo nekih 20km naprej do naravnega parka Laguna de Baldaio. Tu je jezero, katero je povezano v morje. Mivka občasno zapre jezeru dostop do morja in zato ima to jezero poseben ekosistem. Parkiranje ob jezeru je avtodomom dovoljeno samo podnevi in ker nisva imela namena več vozit naprej, sva si našla zraven izven Nature 2000 lep mini parking točno nad majhno plažo, dovolj velik ravno za najin avtodom.
Odšla sva se plažirat, samo mrzel Atlantik naju ni ravno prepričal. Pozno popoldan je hitro naraščajoča plima začela pospravljat plažo in med zadnjimi oziroma zadnja sva plažo zapustila midva. Zjutraj bo spet povsem gladka. Ker sva pa imela še uro časa pred sončnim zahodom, sva odšla še po sosednji plaži do jezera. Plima je drla v območje jezera, kot kakšna deroča reka, čez par ur se ji bo mudilo nazaj. Lepo za videt, pa tudi precej nenavadno. Okoli jezera je nezahtevna ravninska pot, samo za 10km hoje okoli jezera sva bila definitivno prepozna. Zvečer se nama je na zadnjo planko nalimal še en mini kombi, kateri je čez dan osebni avto, zvečer bi pa rad bil avtodom. Na tem parkirišču ni bilo več placa kot za en kamper, ampak nekateri tega ne razumejo, čeprav je slabih 100m stran na več parkiriščih prostora v izobilju in vse prazno, saj smo bili edini obiskovalci. Obetala se je mirna noč z bučanjem valov ob skale.
Sreda
Noč bi lahko bila mirna, pa niti ni bila, ker je mlad par, kateri se nama je narinil na rit točno pol metra stran od najine spalnice, bolj kot ne celo noč loputal s stranskimi drsnimi vrati. Ok, razumem, da se zvečer spakiraš in pri tem nekajkrat do precejkrat zaloputneš vrata ampak, ko to narediš že stopedesetič pa počasi postane nadležno, še posebej, če mi vsakič ob loputanju še kozarci zacinglajo. Čšššžžžž-dum in če nisi prepričan ali si zaprl ponoviš še enkrat. Če se je kdo v tem zapisu prepoznal, naj ve, da je loputanje skrajno nadležno in da se vrata zaprejo tudi na en zob, še posebej, če veš, da boš šel večkrat ven. Kakorkoli, tudi ponoči sta imela uradne ure, prav tako proti jutru. Dopoldan sva se odpeljala naprej. Cilj dneva nama je bilo mesto Fisterra, najbolj zahodni del Španije. Za to točko so Rimljani mislili, da je konec Zemlje in od tod ni ničesar več, razen morje. Mesto je tudi konec Jakobove romarske poti. V mestu je edini PZA tik pred mestom in na uvozu naju je čakalo pozdravno sporočilo, da je prostor možen samo z rezervacijo, na drugi tabli pa, da je vse polno. Vprašati ni greh in sreča se nama je nasmehnila in dobila sva zadnji prostor. Kasneje sva ugotovila, da so table stalno izobešene, saj so precej utrujene od sonca. S skuterjem sva odšla do svetilnika slabe 4km naprej. Ob cesti je polno pohodnikov, no nekateri so verjetno pripešačili samo iz mesta, nekateri pa res od daleč, vsaj po ruzakih sodeč. Popoldan sva odšla v mesto, katero je pa milo rečeno precej žalostno. Že sam izgled mesta je bolj tako-tako, en kup nedokončanih gradenj, turistov skoraj ni in ni mi povsem jasno, zakaj je PZA povsem polhen. Verjetno zaradi bližine velike lepe plaže. Obetala sva si več od samega mesta.
Četrtek
Tokrat za spremembo ni bilo jutro oblačno. Napovedanih je bilo trideset in več stopinj. Odpeljala sva se naprej do kraja O Ezaro, kjer se reka preko 40m visokega slapa izliva v morje. Menda edina v Evropi. Parkirala sva pri elektrarni, kjer za spremembo še ni bilo vse zaparkirano. Do slapov vodi urejena pot. Ker smo bili sredi največje suše, so bili tudi slapovi bolj »bejbi« izvedbe. Iz celega pobočja naj bi poleg slapov iz posameznih lukenj tekla voda, samo so ostali samo še sledovi mokrote. Škoda, pa kdaj drugič ob drugi priliki.
Na parkirišču so imeli bazo za organiziran ogled tudi s kajaki in prižgala sva se kot vžigalica. To, ja, to je za naju. Greva povprašat kako in kaj. Navdušenje je kmalu minilo, saj bi lahko šla šele ob 18 uri, ker se je žal bližala močna oseka in ni bilo več varno s kajaki priti do vznožja slapa. Turo ob 10 uri sva itak zamudila. Ja nič zato, sva pa namesto tega odšla na mestno plažo, kjer sva bila skoraj sama.
Kopanje v 20 stopinj topli/mrzli vodi je dan prevesilo v popoldan. Za premik v Santiago de Compostela sva bila malo pozna, ker nebi imela več kaj dosti od dneva, zato sva se zapeljala nekih 15km naprej in zavila na eno izmed mnogih samotnih plaž. Parkirala sva povsem ob eni, katera se nama je dopadla in popoldan preživela tam. Vmes sva hodila malo Atlantik gret, saj je bilo vroče, sonce pa precej močno, pa še popolno brezvetrje je bilo. Obiskovalcev ni bilo, bila sva sama. No, dedek in babica sta se senčila pod marelo, kasneje se je pripeljalo še pol ducata lokalnih popoldancev.
Petek
Obalo sva zamenjala za notranjost in se odpeljala v Santiago de Compostela na lep PZA. Teren precej visi, teta na recepciji je prijazna, samo ne zna drugega kot španščino. Najprej ti vse lepo razloži v španščini, nato pa stisne knof na telefonu in ti »translejt« po ingliš vse pove. Gugl je zakon. Izbrala sva si prostor, samo naju je prestavila, ker nisva zadosti velika za tja. Tudi prav. Prestavila sva se na drugo parcelirano mesto, samo so vsi placi v širino precej šlank izvedbe. Naj bo, za 17eur z vsem ugodjem ni slabo. Aja vroč tuš si za 6 minut želi še en euro. Ob straneh PZAja so prostori brez elektrike, na sredini je pa prostor za elektro odvisnike. Aja, to se doplača. Midva nimava z elektriko kej počet, zato sva bila ob strani. Ker je teta videla, da imava skuter, naju je opozorila, na hitrostne omejitve do mesta. Omejitev 30 skoraj povsod. Mesto je precej živahno in polno izmučenih in ožuljenih pohodnikov, kateri so prišli na začrtan cilj. Za mnoge romarje je Santiago cilj poti in ne Fisterra, kjer je oznaka 0,000km. Mnogi pohodniki so bili precej čustveni. Eni so vriskali, nakateri jokali in pogled na to množico ljudi, ko vidiš, da so dosegli cilj, te ne pusti ravnodušnega. No vsaj naju ni. Tako sva sedela na trgu in uživala trenutek.
Na trg je pripeljal še turistični vlakec in odločila sva se, da se zapeljeva po mestu z njim, saj te popelje tja, kamor peš nebi šla. Vožnja traja 45 minut, ob nakupu vozovnice dobiš še nobel lepe živo rdeče zapakirane slušalke za avdio vodenje. Izbereš jezik in ob poslušanju paseš firbec čez okno. Odšla sva si pogledat še katedralo. Zunaj je bila stometrska vrsta samo za ogled oziroma prehod skozi glavni oltar, kjer lahko objameš kip Sv. Jakoba. No midva nisva tega čakala saj oltar vidiš od spredaj, kipa se nama pa ni objemalo. Namesto tega sva se odpravila po vseh ulicah starega dela, šla še v mestni park, se spotoma ustavila na neki lokalni tortici, si privoščila še en drink in se počasi odpeljala nazaj na PZA.
Sobota
Zjutraj se nama ni nikamor mudilo, še celo peš sva šla v štacuno. Namen sva imela pohajat po naravnem parku reke Toxa. Menda so tam lepi slapovi in lepe pohodne poti. Dan je postajal vroč in pred odhodom sem imel glasen pomislek, kaj če sploh ne bo slapov, ker je zgleda še vedno ekstremna suša. No, plan sva spremenila v sekundi dvajset in se odpeljala na obalo v zaščiten naravni park Carreiron. V bistvu je to otok, samo je povezan z mostom. Lepa narava, veliko plaž takšnih in drugačnih, veliko visokih evkaliptusov in možnosti za pohajanje. Sredi poti mi kapne na moj mozak, da prestavljanje na lepo toplo soboto in iskanje prostora najbrž ne bo dobra ideja. In res, prispela sva pred nabito polhen PZA tik ob morju. Nekdo je sicer delal nekaj reda in tlačil manjše kombije v vse proste luknje samo, ko je videl najino veliko omaro, je rekel, da ne bo šlo, da so »full« ampak, lahko počakava šefa, ki je trenutno šetal psa po obali. Na zemljevidu nama je pa pokazal privat PZA, samo tam ni vode in elektrike. Komu mar za to. Za nama se je nabralo nekaj kamperjev in vsi smo obrnili. Nisva čakala šefa, da ga pes pripelje iz sprehoda, šla sva slaba dva kilometra naprej. Na privat travci je bilo prostora v izobilju in potem nastane problem, ker ga je preveč in ne veš kam. Plačilo 10 eur naj bi izvedel v njihovem bifeju na plaži, samo ga odprejo šele ob 13 uri. Zgodnji, nimaš kaj. Tako sva se zaman sprehajala po PZAju.
Drugače je bilo avtodomov povsod po otoku po vseh parkiriščih polno, tudi skoraj povsem na plaži, samo zvečer se veselje neha, ker je dovoljeno samo dnevno parkiranje. Da bi zvečer iskal prostor za prenočit mi niti v nočnih morah ne kapne na pamet. Kakorkoli, dan je bil vroč in od najinega planiranega pohajanja po otoku ni bilo nič. Oseka je bila čedalje močnejša in na plaži ob PZAju za naju ni bilo najbolj užitno, zato sva se napokala na skuter in odpeljala na konec otočka na droben pesek. Temperatura morja je postala sredozemska in ob kopanju sva prelenarila celo popoldne. Proti večeru se je na PZA pripeljal lokalni prodajalec zelenjave in kostanja, za njim pa še potujoča pekarna. Kupila sva 2kg kostanja, saj je res ogromen, po velikosti primerljiv z našim divjim kostanjem. Jasno zvečer sva ga spekla eno rundo. Doma ga najbrž letos ne bo, saj ga je suša preveč prizadela.
Nedelja
Jutranja megla je poskrbela, da sva se tudi midva v tem stilu odpravljala naprej. Še prej sva pa izpolnila prijavnici na vladni spletni strani za obisk otočja Cias, saj ti morajo odobriti prihod. Za ta dan celo ni bilo v naprej vse rezervirano. Otočje je naravni rezervat in dostop je strogo omejen. Menda je to glavna atrakcija Galicije. Ko sem v spletni obrazec nakucal vse podatke, malo da ne še konfekcijske številke, sem dobil na email potrditveno kodo. Super. Ja ne ravno, če prebereš vse. V roku dveh ur bi moral kupiti vozovnico v enem izmed pristanišč, od koder vozijo katamerani na otok. Pa dobro, kje naj zdej na vrat na nos iščem pristanišče? Lahko bi vozovnice kupil na spletu, samo jasno piše, da jo je potrebno natisniti. A zdej naj pa še printer sabo vozim? Je že v redu, pejte se sami kode in printerje brez naju. Tako sva še malo pomeglila in tekmovala z meglo kdo bo bolj meglen in se odpeljala dalje. Ustavila sva se v Combaru. Tam se je že začelo ponujati sonce. Zavila sva na prostor namenjen avtodomom. Oskrbni otoček je zaplankan, vode ni, tako kot trenutno na večini mest v jugo zahodni Galiciji. Odšla sva v majhno obmorsko vasico, kjer imajo veliko kamnitih shrambnih hišk za žito, mesnine in ostale pridelke. Hiške so iz kamna in so posebnost oziroma značilnost Galicije. Postavljene so na stebre, da niso izpostavljene vlagi, hkrati pa to preprečuje mišim in ostalim glodalcem dostop. Vasica je zelo dobro ohranjena in vredna ogleda.
Ob vrnitvi nazaj do avtodoma naju je z »dober dan« pozdravil avstrijaski senior par. Na poti sta že dva meseca in še najmanj osem jih bosta. Srečneža. Marija zna za moje pojme tekoče nemško, za njene pa sploh ne in je malo do zmerno »šprehenzi« z njima. Nato sva se pa odpeljala dalje. Nekje sva imela namen malo tekočin odlit in natankat frišno vodo. Na poti do cilja sva se zaplezala v eno obmorsko vasico, ker se je zgleda navigaciji zdelo fletno mene vozit po pol premejhni cesti. Preveč suvereno sem zavil iz ozke strme ceste na stransko cesto še bolj ozko in še bolj strmo, katera je pa še za povrhu zgledala da stoji pokonci in ko je zaškrtalo po zadku kamperja sem odnehal. Žrtev je bila samo kamera in moj ego. Kamera je montirana pod tablico in po novem bi lahko spremljal zračni promet. Kamera je izgubila steklo in prvi dež ji bo najbrž vzel življenje. Namenil sem ji malo ljubezni, poravnal nosilec in že je bila »gut to gou«. Moj ego se je hitro sam zacelil. Včasih je pametno poslušat ženo. Ko sva končno našla oskrbno točko, sva ugotovila, da pitne vode ni. Fino, lahko bi jo nalila iz druge pipe brez oznake, da je pitna, samo ne veš kaj nalivaš. Za ene dva dni sva jo še imela tako, da se nisva pretirano sekirala. V Baioni sva parkirala na lepi razgledni točki malo pred mestom in s skuterjem odšla v mesto. Najprej sva si šla ogledat spomenik na vrhu hriba in nato še repliko barke s katero je Kolumb odšel na svojo odpravo. Barka je prava replika, stalno zasidrana v marini, v bistvu je plavajoči muzej. Lahko vstopiš na krov in v samo notranjost. Šele, ko si notri, ugotoviš, da niso šli z neko križarko raziskovati svet. Doživetje, vredno ogleda. Baiona je mesto, kjer so prvi izvedeli za »Novi svet«, dva tedna preden je sam Kolumb priplul nazaj, saj je spremljevalna ladja Pinta prva priplula in oznanila novico.
Odšla sva še do obzidja, po katerem se lahko sprehodiš, no midva se nisva. Lahko pa se tudi sprehodiš okoli obzidja, pot je dolga 3,5km. No midva se tudi tukaj nisva, sva pa obsedela na soncu in gledala, kako tone proti morju. Vsekakor, mesto je vredno ogleda. Odpeljala sva se nazaj, kjer sva še ravno ujela sončni zahod.
Ponedeljek
Nisva se imela namena nekam daleč prestavit. Odpeljala sva se 30km naprej povsem do meje s Portugalsko v kraj A Guarda. Majhna obmorska vas. Imajo PZA za šest kamperjev, izven tega je kamperjem strogo prepovedano parkiranje in pri tem so striktni. Dobila sva prostor, ko se je ravno eden odpeljal. Carsko. Prva vrsta ob morju, pa še zastojn. Table jasno določajo parkirni red, parkiraš lahko za 72ur, pa da si ne drzneš stole in mize ven vlečt. Pa kamper mora biti homologiran kot avtodom. Tako razne jogi varjante v kombiju ali celo osebnem avtu odpadejo, hitro lahko kasiraš čestitko od mestnih oblasti. Malo sva se odpočila od dolge pol urne vožnje, se nagledala morja, kako se je neusmiljeno zaganjal v obalo in po kosilu odšla z motorjem raziskovat okolico.
Najprej sva šla do ribogojnice, katero so že stari Rimljani uporabljali za gojenje jastogov. Ogled je možen kljub visoki plimi.
Veter se je okrepil in najin naslednji cilj zavil v meglo. Na hribu visoko nad mestom je razgledna točka, od koder se vidi na eno stran na celotno mesto, na drugo pa na izliv reke Minho in Portugalsko. Samo razgledišče je v bistvu muzej na prostem, kjer so tudi replike okroglih hišk, v katerih so živeli ljudje že v času železne dobe. Od večine hišk so samo ostali le še okrogli temelji.
Odšla sva še v marino, kjer je stari del mesta. Lepa za pogledat je samo prva vrsta hiš, notranjost je bolj žalostna. Kafiči so bili zaprti, najbrž je bilo čez vikend bolj živahno. Zvečer sva spekla še eno rundo kostanja in z luščinami v rokah dočakala sončni zahod.
Torek
To je bil dan, ko je bilo treba Atlantiku pomahat v slovo in počasi kompas naravnat v smeri povratka. Nemškemu senior sosedu sem bil kar malo nevoščljiv, ko je rekel, da še en cajt ne misli od tam, da ima časa na pretek. Mogoče ga bova tudi midva kdaj imela. Odlila sva odpadne tekočine in končno nalila vodo in se odpeljala naprej. No v bistvu nazaj proti domu. Cilj dneva je bilo mesto Puebla de Sanabria. Internet je pravil, da imajo tam dokaj nov PZA za več kot trideset kamperjev, cena pa simbolična zgolj 5 eur. No internet je tudi rekel, da še domačini ne znajo poštudirat procedure za vstop na PZA. Rabiš aplikacijo, kodo katero dobiš na telefon in kartico za vstop katero kupiš na avtomatu. Mnogi se obračajo in iščejo možnost parkiranja drugje, ker je vstop in plačilo prezakomplicirano. Tudi tu v tem mestu je »prohibido« parkiranje kamperjem izven njim označenih mest. Internet tudi pravi, da bi za vstop na PZA moral najprej zapeljat pred rampo, da sistem zazna kamper, kupiti regionalno kartico za 10eur na avtomatu, nato nanjo naložit še dobroimetje za 10eur in potem s to kartico plačat 5eur za vstop na PZA. Biseri teli lokalni modreci, verjetno so se šli učit k nam v Koper, saj so tam nekoč imeli tak sistem. Kje vmes se vnese koda se niti nisem poglabljal. No midva sva itak šla nekaj 100m najprej na drugi strani reke v precej velik kamp, kjer je nočitev za naju stala 16eur. Briljantno. Prostora v izobilju, vključno z vso komoditeto, na recepciji pa simpatična Španka. Do mesta je 5 minut peš. Ravno, ko sva se odpravljala v mesto je začel težit dež. Bi, pa nebi, pa spet bi malo padal. Z marelo v roki sva vseeno odšla. No jaz je iz principa nisem odprl, ker je škoda marelo močit za tak zanikrn dež. Mesto je lepo, lepo so ga okrancljali, saj je bil ravno ta dan cerkveni praznik. Ob prihodu sva videla precej ljudi v mestu.
Celotno dogajanje vključno z glasbo sva zamudila, saj so majstri začeli pospravljat prireditveni oder. Ker je pa dež začel malo bolj resno padat, tudi obiskovalcev ni bilo veliko. Ja, marelo sem moral odpreti in škoda, da je deževalo, ker bi bilo prav prijetno malo posedeti v simpatičnem mestu. Okoli desete ure zvečer se je začela slišati glasba. Internet je rekel, da se je začelo večerno dogajanje, ob polnoči naj bi bil pa še ognjemet. No to je pojasnilo, zakaj so oder v mestu šraufali. V bistvu so ga pripravljali za koncert. Iz pižame se nama ni ljubilo preoblačit v svečane cote, da bi šla v mesto. Ob polnoči so pa res začeli z razmetavanjem denarja v luft in to so počeli celih 15 minut. Razkošno, ni kaj. Sva imela lep pogled iz spalnice na ta ognjemet.
Sreda
Ker sva prenočila na več kot 900m nadmorske višine, je bilo jutro zelo sveže. Jutranji pogled na bazen ni bil prav nič mikaven, prav tako ne na bližnje urejeno kopališče ob reki. Odpeljala sva se naprej proti cilju dneva v mesto Onati v Baskiji, kamor sva popoldan prispela. Mesto ponuja zastojn PZA in precej bele plastike je že bilo parkirane. PZA precej nesramno visi, ampak glede na ceno se ne smem pritoževati. Odšla sva v mesto, katero naju je prijetno presenetilo, ampak v pozitivnem smislu. Nekako drugačno je od vseh ostalih. Čuti se močan lokal patrijot baskovski naboj, tudi vsi transparenti so v tem stilu in želijo si neodvisnosti. Zadnji poizkus odcepitve je bil leta 2008, kateri ni uspel. Vsi napisi so v baskovščini in če je kaj bolj pomembnega potem še v španščini. V mestu se mi je zdelo najbolj nenavadno to, da imajo stojala za smeti, kamor na svojo številko zahakljaš vrečo s smetmi. Moram priznat, da takega sistema še nisem videl nikjer.
Četrtek
Dopoldan sva se odpeljala dalje. Nova baskovska avtocesta je tako nova, da druge opcije za plačilo nimaš kot, da se na spletu registriraš in povežeš kartico. Želijo si en kup podatkov in enostavneje je bilo iz mesta Onati nadaljevati pot mimo te 23km dolge avtoceste. Navigaciji se je spet zdelo fino delat bližnjice po podeželju. Cesta je bila zelo strma in široka komaj za kamper in s kolesi sem jedva vozil po ozki betonski/asfalni podlagi. Spet sem študiral, kaj tam počnem, če mi še ni bilo zadosti, da sem z zadkom kamperja enkrat že čohal po tleh. Ravno, ko sem to odmislil, sva prišla do sto osemdeset stopinjskega ovinka. Dvakrat sem poblinkal z očmi in enkrat popravil, da sem ga speljal. Jedva. Posamezni pohodniki so se umikali iz »ceste« globoko v visoko travo, da sva se lahko mimo peljala. Mnogi so naju gledali odprtih ust. Obrniti sploh ni bila opcija. Slabih 5km je trajala ta agonija, dokler nisva prispela na široko cesto, po kateri bi lahko že od samega mesta vozila. Nič zato, žrtev ni bilo in nadaljevala sva pot po Španski strani Pirinejev, saj je tu avtocesta brezplačana, za razliko od Francozev. No enkrat sva jo pa plačala par eurov, samo še vedno ne razumem zakaj osebni avtomobili plačajo več, kot šleparji. Postanek sva naredila v mestu Jaca ob velikem supermarketu, izdatno napolnila hladilnik in natočila poceni gorivo. Po prevoženih slabih 4500km je bila tudi kamperju potrebna infuzija motornega olja. Kaj češ, sodobni motorji. Odpeljala sva se naprej v Pirineje. Vozila sva po lepi pokrajini, še lepših ekstremno ozkih soteskah, kjer se z avtom skoraj ne moreš srečat oziroma je pametno počakat saj so previsne stene precej nagnjene nad vozišče. Tam sonce še opoldne ne posveti. Vozila sva tudi po za avtocesto oz hitro cesto precej strmimi klanci. Klanec z naklonom vse do 9% je povsem normalen. Tak klanec je bil dolg kilometre in kilometre in na vsake par km je bil na cesti flek, ko je komu mašina izdihnila. Nekdo je že z odprto havbo avtomobila stal ob cesti. Upajoč, da še sam ne pustim svoje markacije sem bil prizanesljiv do najinih konjev. Popoldne sva prišla v mesto Benasque povsem v osrčju Apeninov. Lepa turistična vas, katera je najbrž pozimi še bolj oblegana, saj je zraven smučišče.
Sprehodila sva se po mestu in ker še nisva bila naveličana vožnje in lepih koncev tega gorovja, sva sklenila, da se odpeljeva še slabih dvesto km naprej v Francijo na PZA, kjer sva prenočila, ko sva začela s potovanjem. Vozila sva po lepih gorskih cestah in planotah ter pasla firbec po okoliških hribih in dolinah, dokler ni noč rekla, da je zadosti. Preden prideš na francosko stran se eneparkrat dvigneš na prelaz ki običajno ni nižji od 1400m in jasno spet v dolino. To ponoviš ene trikrat in končno je zmanjkalo prelazov. Kmalu sva bila v Franciji na avtocesti. Jasno brez plačila cestnine za 30km odsek tam ne gre, ni to Španija, ko narediš 1000km v kosu zastojn.
Petek
Zjutraj je bilo zgolj 11 stopinj in zgleda, da se je počasi jesen plazi na obisk. Odpeljala sva se dnevnemu cilju nasproti, to je bil naravni park Camargue, rezervat flaminotov. Če sva v teh koncih, se ponavadi tam ustaviva na obali. Do nedavnega se je dalo tam prenočiti, samo te pravljice je konec. Parkirala sva na obali na plaži Piamenson, pogumno sem zapeljal na mivko med ostale avtodome z mislijo, da se nikakor ne smem zakopat. Čez dan te žandarji pustijo na miru, po deseti uri zvečer pa delijo voščilnice za 160eur.
Odšla sva na doooolg sprehod z vetrom v laseh. No v mojih laseh ga je bilo bolj malo, ker jih itak ni več veliko ostalo na glavi. Sprehod po neskončni obali bi lahko nadaljevala do onemoglosti, samo je bilo treba še nazaj. Kopanje v toplem morju sva izpustila, saj je bilo precej vetrovno, zato tudi vročine ni bilo čutiti. Počasi se je začenjal večer in prestavila sva se na zastojn PZA nekih 15km nazaj od obale. Eno redkih mest, kjer se še sme prenočiti v tem naravnem rezervatu. Tam vetra ni bilo in postalo je precej vroče. Stemnilo se je precej prej, kot sva bila vajena, saj sva se že precej premaknila nazaj proti vzhodu.
Sobota
Med prvimi sva se odpeljala naprej. Cilj dneva je bilo mesto Monticelli d’Ongina, kjer sva prenočila prvo noč tega potovanja. Vožnja do tja je pač dolgočasna. Pozno popoldan sva tja tudi prispela. Na samem izvozu iz avtoceste se je zgodba s kartico oz s težavo plačila skoraj ponovila. Zgleda, da imajo čitalce kartic bolj lene sorte. Na samem PZAju za spremembo od zadnjič nisva bila sama.
Nedelja
Zadnji dan potovanja, ko tako kot vedno samo čakaš, da kilometri minejo. Med vožnjo sva imela čas za obujanje spominov. Skratka še eno res dobro potovanje. Sever Španije je vsekakor vredno obiskati, morda bi morala več časa preživeti na Costa da Morte oz obali smrti. Tam so spektakularni razgledi, en kup zalivov, kjer najdeš svoj mir, mnogo svetilnikov in vasi v katerih se splača ustavit. Morda pa kdaj drugič ob drugi priliki.
Vse slike so pa tukaj