Že celo poletje sva se spravljala na kolpo in naposled le uspela. V petek zvečer sva tik pred nočjo parkirala na turistični kmetiji Fortunovi v Krasincu. Tokrat nisva bila sama, družbo nama je delal še en avtodom. V soboto sva se končno naspala in po zajtrku zakurblala motor in se odpeljala v Metliko. Me je skoraj sram priznati, da tam še nisem bil, čeprav je polovico mojih korenin iz bližnje vasi. Ok, ko sem bil star 5 let sem sicer bil, samo to se ne šteje. 🙂 Zapeljala sva v “center”, ki je mikro izvedbe. Na gradu imajo zelo lep belokranjski muzej, kateri je res vreden vstopnine. Ogledala sva si 15min film o Beli krajini, nato pa počasi skozi zgodovino Bele krajine. Naju je res presenetilo, kako na nivoju je muzej. Po ogledu sva zavila še v grajski bife na Metliško črnino in kapučino. Toplota je začela pritiskat in počasi sva odbrzela nazaj, se spotoma ustavila še pri vojaškem avionu, razstavljenem sredi polja, nato pa nazaj v bazo in skok v Kolpo.

Nedelja je bila bolj lagano sportska. Pri prijazni šefici sva si izposodila kanu za počasno ležerno veslanje po reki. Odveslala sva v Griblje, preko prvega preliva. Nazaj je šlo malo hitreje. 🙂 Skoraj tri ure sva namakala vesla in se tudi malo kopala.

Nedelja popoldne je eden bolj zoprnih delov vikenda, ker je treba spakitat in se pospravit domov. Kolpa bo morala postati redna spremljevalka poletja, saj naju vedno znova navduši, vendar se nama včasih tudi uspešno izmuzne.