Poletje se poslavlja, temperature padajo na raven prijetnosti in čas je spet za kolesarsko aktivnost. Morsko »parcelo« sva prepustila ostalim lenobam, midva sva pa naložila bicikle in se odpravila kolesarit. Plan je bil sicer polne štiri dni, vendar bi se zgodil vesoljni potop, če bi jaz manjkal na šihtu več kot dva dni v tednu. OK, v izogib svetovni katastrofi bom pač manjkal samo en dan. Tako sva po dobri stari klasiki odrinila od doma v petek pozno popoldne. Na pol poti nama prijazni šofer maha in pove, da zadaj z najinimi bicikli najbrž ni vse v redu in da naj preverim. OK, hvala, sredi ceste verjetno ne bo šlo. Ob prvi možni priliki sem se ustavil, počekiral kolesa, ki se običajno vedno tako majejo sem in tja in spotoma ugotovim, da je na Marijinem biciklu bilo sprednji gumi očitno prehudo in je spustila dušo. Fino. Očitno je bilo 6 barov preveč pritiska zanjo. Ups, saj res, zadnjič sem kompresor doma malo pojačal na 10 barov, zaradi pnevmatske pištole. Khm, khm, spomin roza barve in rezultat je znan. 🙂 Rezervno zračnico sicer imam, samo mi nekako ni dovolj samo ena, povedano drugače, po zamenjavi nebi imel nobene. Spotoma sva se ustavila tik pred zaprtjem štacune v Intersportu, skupaj s prodajalcem prebrskala celo polico in našla grob dimenzijski približek zračnice. Po obsegu je bila dimenzija prava, ostalo pač ne. Kaj pa zračnica ve na kakšno feltno jo bom nataknil. Napol zadovoljna sva odšla iz štacune in nadaljevala pot. Naslednje jutro bo najprej kolesarski servis, nato pa celodnevno uživanje s kolesom na frišnem luftu.
Marija je spala kot mala bebica, jaz pa te sreče nisem imel. Ponoči se sliši hrup dvokolesnikov bolj kot podnevi in na čase sem imel občutek, da se po sicer precej oddaljeni hitri cesti nekateri vozijo brez auspuha. Že res, da so ne mnogi peljali na srečanje Harleyev, samo folk res nima občutka. Boga divjad, ki mora ta hrup stalno prenašat. Malo čez deseto uro sva že vrtela pedala. Kolesarska steza je asfaltirana in brez klancev, z minimalnim naklonom po celotni poti. Tokrat sva krenila najprej navzgor, saj je nekako navzdol precej lažje. Kolesarjenje po urejeni stezi povsem brez avtomobilov in z malo obiskovalci je prava poezija. Kratki tunelčki z nadaljevanjem z mostom so naju spremljali celo pot.

Iz kilometra v kilometer sva bila bolj zadovoljna. Po več kot 21km sva pribrcala v prvo malo večjo vas in jasno kot mnogi ostali kolesarji tudi midva zasedla mesto pod marelo. Sledilo je grande bira, oranžada in obiranje mimoidočega folka. Preden sva se vrnila, je sicer malo zapeklo po tošlnu, saj kakorkoli obračaš 7,5€ ni tako malo za dva drinka. Ni važno, smo na dopustu. 🙂 Nazaj grede sva se ustavila pri enem izmed slapov in se malo ofrišala. Noge do kolen v vodi in meditiranje pod slapom na jesenskem soncu,…. neprecenljivo.

Pozno popoldne sva se le vrnila do avtodoma in skočila še v podzemno galerijo, saj sva koristila njihov parkirplac . Obvezno sva morala nakupiti še lokalne specialitete, saj jih oglašujejo na začetku vasi. Tudi temperaturo reke sva preverila in več kot do kolen ni bilo potrebe po hlajenju. Pred večerom sva se prestavila naprej za nekih 25km in parkirala ob reki. Sončni zahod sva počakala na rečnem produ z nogami v vodi. Temperatura vode je bila veliko bolj prijazna, kot pa temparatura pritoka.

Noč je bila za spremembo izredno mirna. Vedela sva, da tod tako lepe kolesarske steze najverjetneje ne bo, saj zgleda še niso uspeli zapravit evropskega denarja za izvedbo le te. Vseeno sva se odpravila po lepo označeni poti, ki je v bistvu navadna cesta, le prometa je izredno malo oz. nič. Po slabih 20km sva prikolesarila v lepo srednjeveško mesto, kjer smo lani preživeli vikend festival. Tokrat sva vasico videla v drugačni luči, vse ulice so se spremenile v bolšji sejem. Če so prodajalci kaj prodali ne vem, vem pa, da so gostilničarji. Če sva dan prej plačala celo bogatijo za pivo in sok, mora biti tukaj sigurno ceneje. In je bilo, samo zgolj nekaj centov. Se pač znajo cenit.

Počasi sva se vrnila nazaj. Kosilo sva si pripravila ob reki, nato pa z vso plažno bojno opremo do reke. Obiskovalcev skorajda ni bilo, na vsakih 200m se je svetil po en ležalnik. Našla sva si lep prostor daleč od ostalih. Super. Sončno, toplo in mirno popoldne se je obetalo. Kopanje v kristalno čisti vodi z ravno pravšnjo temperaturo nama je delalo skomine, če nebi morda morje menjala za tale biser. V namakanju v reki sva dočakala večer. Tik pred temo sva se prestavila v par kilometrov oddaljeno bližnje mesto na brezplačni PZA.

Ponedeljkovo jutro je bilo obsijano s soncem. Odšla sva v mesto, katero je bilo pred 40 leti skoraj zravnano z zemljo. Po mestu je polno slik v stilu prej in potem. Prehodila sva ga podolgem in počes, šla pogledat stebre v cerkev, ki so neverjetno postrani, saj jih po potresu niso mogli naravnat, podirali jih pa tudi niso. Na mestnem trgu sva si privoščila kavo in odbrzela nazaj.

Prepeljala sva se par kilometrov nazaj do najinega hot spota in se namakala celo popoldne. Na poti domov sva vozila slalom med nevihtami in zvečer prišla domov. Vsekakor se še vrneva, naslednjič kopanje zamenjava z dvojno kolesarsko etapo.

Več slik je ->klik tukaj.

Kolesarska steza Alpe-Adria Osoppo-Venzone je klik ->tukaj in Alpe-Adria Resiutta-Pontebba je klik ->tukaj