Oba sva že kar težko čakala novo potovanje in naposled sva le dočakala. Zaželela sva si malo Toskane, predvsem pa Umbrijo, saj se nama zdi, da ima še več za ponudit, kot pa sama Toscana. No in sva šla. Petek je bil klasičen, kot že ničkolikokrat, dolgočasna poznopopoldanska vožnja mimo beneškega zaliva v samo delto reke Pad, kjer sva v Mesoli na že skoraj domačem PZAju prenočila. Nisva bila sama, še štirje somišljeniki so nama delali družbo. Sobotno jutro je…
Glede na planirane dogodke v bližnji prihodnosti, je najbrž tole zadnje smučanje v tej sezoni. Zima se počasi umika v visokogorje, kjer je še užiten sneg, malo nižje pa ne več.
Pohajala sva po gričevju v okolici Savcev in naletela na vaški karneval v Sv. Tomažu. Upam, da so kurenti opravili svojo nalogo in sigurno pregnali zimo.
Mrzlemu vremenu v domačem okolišu sva ušla in se napotila na dosti toplejši Kras. No vsaj vremenska napoved je bila taka in tokrat je bila točna. Pohajala sva po slikoviti Pliskini poti.
Tokrat sva pohajala po delu oz polovici Baragove poti, saj cela je dolga več kot 20km. Parkirala sva na prostornem parkirišču v vasi Dobrnič, samo kaj, ko je cerkvena ura celo noč vsakih 15 minut presekala tišino. Precej nadležno. Zjutraj se je še dalo hodit po zmrznjenem snegu, samo je ta kmalu priznal premoč soncu in večji del poti sva gazila po celem snegu.