Letošnji prvomajski prazniki so bili najprej obsojeni na domači kavč, vendar je večerna novica odjeknila kot bomba sredi polja. Ja, nič, vremenska napoved je bila relativno ugodna in zdaj, ko se je lahko odšlo malo bolj svobodno, sva pristala ob morju, kjer je bilo spet dovoljeno parkiranje. Podaljšan vikend je minil v dobri družbi prijateljev, s katerimi se že en čas nismo videli.
Zadnje čase se sprašujem, s kako norimi ljudmi se srečujem in kako nori ljudje mi vladajo. Kar danes ne smeš, jutri že lahko, oziroma najbrž ne, ali pa morda le lahko. Vse skupaj se mi zdi, kot da bi gledal kakšen zatežen slovenski film. Ne vem, če se lahko družim s tole sramežljivo luštno živalco. No me je bila vsaj vesela, pa še izogibala se me ni.
Ko ti strici rečejo, da ne smeš nikamor, je še bolj mamljivo oditi. 😉 Ne, nisva šla nikamor, kamper je dobil fitnes vožnjo, da ne zarjavi še tisto, kar do zdaj še ni, midva pa fitnes nedeljski pohod po domači okolici.
Tale vikend si bova oba zapomnila za vedno. Glede na že znano obsedeno stanje po državi, sva hotela nekam na mirno lokacijo in nabirat sončni vitamin D. V soboto zjutraj je Marija morala prevzet služben računalnik za delo od doma, kateri naj bi bil pripravljen za delo tekom dneva. Itak je šlo vse narobe in pozno popoldne še vedno ni bilo dostopa in ni delovalo nič. Ok, bojo pa v nedeljo poštimali. Ravno ko sva želela oditi, je Marija dobila…