DRUŽINA ŠTROK

Še slab mesec nazaj so bila obražja reke obljudena, kljub prepovedi. Zdaj, ko prepovedi ni več, je vse prazno. Skoraj težko za razumet.

Za vikend sva kolesarila po slovenski obali. Sobotna tura je bila proti Hrvaški meji, nedeljska pa proti Italijanski.

Letošnji prvomajski prazniki so bili najprej obsojeni na domači kavč, vendar je večerna novica odjeknila kot bomba sredi polja. Ja, nič, vremenska napoved je bila relativno ugodna in zdaj, ko se je lahko odšlo malo bolj svobodno, sva pristala ob morju, kjer je bilo spet dovoljeno parkiranje. Podaljšan vikend je minil v dobri družbi prijateljev, s katerimi se že en čas nismo videli.

Zadnje čase se sprašujem, s kako norimi ljudmi se srečujem in kako nori ljudje mi vladajo. Kar danes ne smeš, jutri že lahko, oziroma najbrž ne, ali pa morda le lahko. Vse skupaj se mi zdi, kot da bi gledal kakšen zatežen slovenski film. Ne vem, če se lahko družim s tole sramežljivo luštno živalco. No me je bila vsaj vesela, pa še izogibala se me ni.