Ta izlet je malo drugačen od ostalih, saj smo si to malo mestece 40km pred benetkami ogledali “bolj na lahko”. V soboto zjutraj smo se odpravili proti Italiji in po dveh urah in pol prispeli na cilj. Nastanili smo se v kampu Laguna village. Ker je kam zelo velik in imajo parcele ločene po velikosti, nismo vedeli, da moramo opisati kako veliko parcelo hočemo. Na recepciji izdahnemo samo, da bi najeli parcelo za šotor. Prijazno osebje nas povpraša, če že imamo izbran prostor. Ker ga še nismo imeli, se posedemo na električno vozilo tako kot ga imajo igralci za golf in že nas mladenič prevaža po kampu. Ponudi nam prvo parcelo. Ta je bila absolutno premajhna, odpeljemo se malo naprej. Naslednja je tudi premajhna, prav tako naslednja…končno najdemo eno za silo dovolj veliko. Odvihramo nazaj na recepcijo in že nas čakajo papirji. Ko se podpišemo in uredimo formalnosti, nas čaka presenečenje. Označijo nas s trakom, katerega ti zapnejo na zapestje. To imajo vsi gostje kampa, tako da ni neprijavljenih. Po eni strani dobro, po drugi strani smo se pa počutili kot v “aušvicu” ko te ocahnajo. Kakorkoli, postavimo naš šotor in se razkomotimo. Ker je bila sobota, je bilo kar živahno s tistimi električnimi avtomobili. Zraven ob sosednji parceli se ustavijo novi gostje. Parcelo bi želel najeti angleški par, vendar nikakor nista našla skupnega jezika z mladeničem za volanom. Želela sta imeti avto zraven šotora, mladenič je pa vztrajno ponavljal “imposible…car, tent…imposible…” Nikakor se niso razumeli. Končno so prišli do zaključka, da morajo večjo parcelo iskati na drugem koncu kampa, saj je le ta razdeljen na tri velikostne cone. Takoj se tudi meni posveti, da bi morali definirati velikost parcele pred prijavo na recepciji. No, bo že, saj ni tako važno, ostali bomo samo eno noč.

Po obilni malici se odpravimo na plažo. Plaža je klasična italijanska z obilico zelo drobne mivke, katero imaš na koncu že med zobmi in pa marele kamor ti seže oko. Naš kamp je imel plažo tip “free beach” kjer si pod marelo, ki si jo sam prineseš in ležiš tam, kjer tebi paše in nikakor ne tam, kjer so marele napikane. Odpravimo se v morje. Voda nima ravno take temperature, da bi v njej namakal rit celo dopoldne, je bila pa ravno pravšnja za osvežitev. Kmalu je čas kosila in odpravimo se skuhat kosilo. Popoldne nameravamo obiskati in si razgledati mesto Caorle. Po kosilu zajahamo kolesa in jo mahnemo proti mestu. V mestu je velika peš cona (Ljubljana se lahko skrije pred to cono) in tudi veliko kolesarjev, med njimi tudi mi. Caorle je danes znano morsko letovišče, ima pa dolgo zgodovino, ki sega v čas rimskega imperija. Takrat so ga ustanovili ribiči in pastirji ob pomoči rimskih legionarjev, ki so imeli v zaledju svoje veliko oporišče Iulia Concordia. Pozneje je dobilo ime Concordia Sagittaria (sagitta po italijansko pomeni puščica), ker so tam izdelovali puščice za vojsko; ta kraj je danes blizu Portogruara. Kraj se je hitro razvil v enega najpomembnejših pristanišč na severu Jadranskega morja. Tu so pristajale rimske ladje s tovorom, ki so ga potem preložili na čolne in ga prepeljali po rečici Flumen Reatinum (danes je to reka Lemene) do že omenjenega oporišča Concordia Sagittaria. V 5. stoletju so se otočki sredi močvirja in majhnih zalivov ter prekopov okrog kraja začeli polniti z begunci iz zaledja. Zlasti mnogo jih je prišlo leta 452, ko so Huni pod vodstvom Atile ropali in pobijali po zaledju; prišli so tudi v Oglej in potem še do Concordie ter oba kraja opustošili. Begunci na teh otočkih in obalnih krajih vse do območja današnjih Benetk so stremeli k enotni upravni enoti in v tem okviru se je, kot bomo videli, začela tudi zgodovina samih Benetk. Šele leta 811 so doži svoj upravni sedež preselili na Rivo alto (visoki breg) oziroma današnji Rialto v središču Benetk.Od leta 700 je bil v Caorleju tudi sedež škofa, stolnico so zgradili v 11. stoletju, znani okrogli zvonik pa leta 1100. Ves ta čas in še naprej je bilo mesto pod vrhovno oblastjo Benetk. Pri tem je zanimivo, da je bil Caorle eden redkih krajev, ki si ga Benečani niso prisvojili s silo ali ga kupili. Nasprotno, sodelovanje med mestoma je bilo zgledno in Caorleju v korist. Seveda pa je bilo od časa do časa za to treba plačati tudi kar visoko ceno. Tako je Caorle precej trpel med vojno med Benetkami in Genovo v letih od 1378 do 1381. Že avgusta 1378 se je pred mestom pojavilo genovsko ladjevje. Z ladij so se izkrcali vojaki in Caorle izropali in požgali, pobili precej ljudi, nekaj pa jih odvedli v sužnost. Pozneje so se razmere umirile in do propada Benetk je Caorle živel dokaj normalno. Težave so se spet pojavile, ko so po letu 1797 prišli Napoleonovi vojaki. Njihov vandalizem je ostal v spominu prebivalcev do danes. Razbijali so vse, kar je spominjalo na Benetke. Zlasti so jim šli v nos krilati levi, ki so bili kot beneški simbol vklesani na mnoga pročelja. Razbili so tako rekoč vse in do danes jih je v mestu ostalo le še nekaj. Po prihodu Habsburžanov se je začelo tudi v Caorleju obdobje nazadovanja in životarjenja, ki se je raztegnilo daleč v 20. stoletje. Obe svetovni vojni sta zahtevali med mladimi mnogo žrtev in šele leta 1960, ko se je začel v mestu razvijati moderni turizem, je Caorle spet oživel. Ogledali smo si tudi skulpture kiparjev in umetnikov, kateri so izklesali podobe v skale ob valobranu. Kot zanimivost: Caorle ima tudi poševni zvonik tako kot Pisa, vendar ni tako izrazito nagnjen. Privoščimo si še sladoled, kateri je bil neznansko dober! Tako dobrega že dolgo nismo jedli. Začelo se je mračiti in počasi smo se odpravili nazaj proti naši bazi.

Nedelja je bil dan ko je bilo potrebno vse pospraviti in do poldneva zapustiti kamp. Naredimo plan, da se zjutraj najemo malo bolj najemo, odvihramo na plažo in popoldne po kosilu v bližnji restavraciji, krenemo domov. OK. Zjutraj pospravimo šotor, se odjavimo in krenemo proti plaži. Kar naenkrat ni Mihovih očal. Preiščemo ruzake in cekarje, pa še zmeraj nič. Marija se spomne, da jih je nazadnje videla viseti v šotoru. OOOO! groza! Očala so zapakirana v šotoru. Ja nič, šotor razpakirat in očala ven dobiti, ni druge možnosti. Kmalu rešimo situacijo in se končno odpravimo na plažo. Po nekajurnem racanju po vodi postanemo lačni. Pospravimo stvari in se podamo v bližnjo restavracijo. Tukaj nas pričaka presenečenje: Restavracija je sicer odprta, pijačo lahko dobiš, hrane pa od poldneva do šeste ure ne!!!!!!! Ajajaj…smo pozabili na izkušnjo iz Gardskega jezera, no tam smo za las ujeli kuharja. Prekleti špagetarji glasno zarobantim in gremo v drugo restavracijo. Tudi tukaj je ista zgodba. Napokamo se v avto in krenemo nazaj proti domu, spotoma bomo našli kakšno odprto restavracijo. Figo jo bomo!!!! Toliko časa smo jo izkali, da smo po ene par neuspešnih poskusov od jeze zapeljali na avtocesto in čez dve uri smo bili doma, kjer smo skuhali pošteno domače kosilo. Tako smo zaključili še eno dogodivščino v letošnjem letu.

Vse slike so na ogled tukaj.