Jesenska Češka

Jesenska Češka

pot češka

Spet Češka. Zakaj? V bistvu ne vem, vem pa, da ko smo bili nazadnje tam, še zdaleč nismo videli vsega. Torej… Te jesenske krompirjeve počitnice so za naju po doooolgem času spet samske, saj je Miha že pred časom izjavil, da mu vasice pa rožice in gradovi nekako trenutno ne sedejo. Ja vem, punce skuter in vse kar pride zraven je boljše, kot pa s starši gradove gledat. Mah, saj ima v bistvu prav. Glede na to, da sva bila sama, sva tudi termin malo prilagodila in se na pot odpravila nekaj dni pred začetkom počitnic. Tako sva se ognila večnemu problemu z odobritvijo dopusta. Priprave in začetek se je začel za spremembo precej ku****evo. Ja, ne morem drugače povedat. Dva dni pred odhodom, na lep nedeljski sončen dan, sem se spravil prešraufat gume iz letne na zimsko varjanto, saj nikoli ne veš, kaj ima zima za bregom. No, ko sem snel kolesa iz avtodoma in spotoma še preveril stanje zavor, me je skoraj kap ruknila, saj le teh skoraj ni bilo več. Od spomladi do jeseni jih je pobralo skoraj do konca. Fino. Da je bila mera polna, so si pa še zavorni diski zaželeli menjave. Krasno. Ja nič, v ponedeljek je bil šoping za nove zavorne ploščice, diski so bili obsojeni preživeti Češko ter menjave po potovanju in plan je bil, da po končanem potovanju spet nataknem rokavice in zadevo zrihtam tako kot se šika. Ok, torek popoldne je bil dan odhoda in kot bi mignil, sva že bila na poti, tokrat kakšno uro prej, kot ponavadi. Zastoji in zožanja na naših avtocestah zgleda da so stalnica, kultura slovenskih voznikov je itak poden in tako sem kasiral še bližnje srečanje z napol razpadlo Škodo. Sistema zadrge slovenski vozniki ne razumejo in v kombinaciji z mojo trmo, da prej ali slej za nekoga pri zoženju zmanjka placa, je bil rezultat štempelj na kamperju in preoblikovan blatnik na Škodi. Škode na kamperju ni druge, kot opraskan lak na stranici in potolčen moj ego, Škoda pa te sreče ni imela. Bila sva kriva oba, jaz, ki sem tiščal in visoko noseča bejba, ki me ni spustila. Njen tip mi je potem stalno nabijal s policijo, če ne priznam krivde in ker se mi ni čakalo še ene dve uri na policaje, sem v izogib kazni, ki bi nama jo obema napisal policaj, potegnil iz žepa 50€ in jih ponudil za sveto spravo. Denar je sveta vladar, tip se je rahlo obotavljal in na koncu pristal na ponujeno. Vseeno sem ceneje prišel skozi, kot pa kazen od policistov. Tako smo bili vsi happy, jaz ki nisem imel praktično nobene škode in tip, ki je dobil četrtino vrednosti avtomobila. Vsi zadovoljni smo odpeljali dalje. Zgleda, da se najin kamper spreminja v unega pravega Italijanskega, ki ima vse vogale pobuškane, s to razliko, da tokrat jaz nisem rabil »silver tejpa«. 🙂 Kmalu sva dosegla večerni cilj, mesto Gradkorn. Parkirala sva pred Spar in se v upanju na boljše nadaljevanje potovanja kmalu pogreznila v spanec. Ja, sevede. Ponoči je začelo ulivati kot iz škafa in takega naliva še nisem doživel. Slišati je bilo tudi močno pihanje vetra. Dvignil sem roleto za cela dva centimetra in ves zaliman pogledal ven. Zbudil sem se v sekundi dvajset in roleto dvignil do konca. Okoliška mogočna drevesa so bila v vetru povsem nebogljena. Parkirana sva bila zgleda v zavetju štacune saj veter sploh ni zaguncal avtodoma. Pogled skozi okno je bil obupno slab in samo čakal sem od kje bo kaj priletelo. Pogoltnil sem knedel potegnil roleto dol, saj kar ne vidiš ne boli in se nazaj zabubil v posteljo. Čez kakšno uro se je stanje bistveno izboljšalo in umirilo.

Sreda

Zjutraj so naju zbudili prvi obiskovalci štacune. Po zajtrku in analizi burne noči, sva odpeljala dalje proti gradu Rožmberk. Parkirala sva pod gradom na »mestnem« parkirišču, (N48.65471 E14.36651) ki je sicer nekaj malega plačljivo, vendar avtomata ni bilo nikjer, kakšnega pajaca pa tudi ne.

IMG 8081IMG 8091

No tudi gostilne so bile v podobnem stilu, vse kjuzo, zaprto, ende sezona, pridite spomladi. Odšla sva na grad, kjer sva ugotovila, da imava zadnjo šanso za ogled ob petnajsti uri. Ok, imava tričetrt ure fore, polkrog na levo, prešnofat, kje je slučajno kakšen odprt kafič in si privoščit hmeljev napitek črnega kozla. Z dolgo surlo sva prišla nazaj do kamperja in si privoščila kavo iz lastne zaloge. Deset minut preden se prične voden ogled sva se nacrtala na kassi. Bejba na drugi strani stekla nama je prijazno ponudila avdio vodiča v slovenščini,  jasno za doplačilo. Vstopnina za odraslo osebo je 100 kron, za avdio vodiča še pol manj. Skupaj s še eno nemško družino smo zakorakali v grad, ki je meni vsekakor vreden obiska, pa tudi avdio vodič se več kot splača vzet, saj je predstavitev res kvalitetna. Fotografski navdušenci pustite svoje »big Canone« doma, ker tam jih ne boste smeli uporabljati. Škoda, ker je res kaj videti. Po slabi uri ogleda sva se vrnila nazaj do avtodoma in odpeljala dalje proti večernemu cilju, to je bil grad Cervena Lhota (N49.24912 E14.88504) Spotoma sva se peljala skozi Ceske Budejovice, katere smo že lani za prvomajske obiskali. Ideja je bila, da se bi ustavila in na mestnem trgu v enem od kafičev zvrnila po grlu kakšno dobro črno pivo, vendar nama je tremometer nenehno govoril, da ob zunanji temperaturi petih stopinj v kombinaciji z vetrom in rahlim dežjem, to nebi bila dobra odločitev. Tako sva odpeljala dalje. Prvo presenečenje naju je pričakalo sredi ničesar z znakom višinske omejitve in cifra na znaku ni bila nič drugačna, čeprav sem si jo še malo bolj pobliže ogledal. Skozi ta podvoz ne bo šlo, bo treba drugje. Ustavil sem ob cesti, upalil vse štiri blinkerje in v istem trenutku se je merdžo z avstrijskimi tablicami ustavil zraven mene. Kaj temu kosmatemu tipu zdaj ni jasno? Pristopil je k meni in me pozdravil: »zdravo zemo, ne ide?« Skoraj me je popadel smeh. »Zemljak« na Češkem z avstrijskimi tablicam? Taprava mešanca. V valu navdušenja, da je zemo srečal Slovence, nama je razlagal kje naj zavijeva, v bistvu, naj kar za njim peljeva. In res, lepo kot račke smo se en za drugim peljali naokoli. Ko sva bila spet na glavni cesti, se je spet ustavil in užgali smo kratko debato. Zanimiv možakar, ni kaj. Pomahali, poblendali in potrobili smo si v slovo, pa še z blinkerji požmigali, da je bilo ziher. Ok, šla sva dalje in najino umirjeno vožnjo prekine en čuden smrad. Kdo kuri eno plastiko, sem se vprašal. Kmalu se je izkazalo, da se je ventilator v kabini, ki bi naj skrbel za toploto, odločil, da ima vsega dovolj. Nula, njente, ziro. Gluh ko mrtvec. Preklel sem Fiata, ker ta polizdelek od ventilatorja sem imel že ene dve leti nazaj na mizi in sem mu delal vizito, ker se je upiral delovanju. Upal sem na pregoreto varovalko, samo varovalka ne crkne brez razloga, posebej pa ne pri Fiatu, kjer prej crkne porabnik, kot pa varovalka 🙁 Na cilju sva bila tik pred temo in za ogled sva bila prepozna. Parkirala sva na praznem parkirišču, Marija je pripravljala večerjo, sam sem pa plezal po kabini in šnofal med varovalkami. Ker so pri Fiatu rekli, da je preveč enostavno imeti vse varovalke na enem mestu, so jih razmetali po celem avtu. Dovolj sem imel iskanja, stvar sem vzel v roke po štromarsko. Instrument je potrdil smrad, ventilator je bil spohan. Grrrr, zakaj ni crknil poleti? Preostanek večera sva preživela v premlevanju preteklih dogodkov. Mir na parkirišču je obetal dober počitek.

Četrtek

Ponoči se je ponujal dež s kratkimi presledki. Zjutraj se je le odločil, da preneha težit in rdeč grad zgrajen na skalnem otočku sva si ogledala brez raztegnjenih marel. Sam grad ima tudi lep grajski park.

IMG 8097IMG 8115

Če bi bilo sončno vreme, bi z lahkoto posedala na poti okoli jezera in probavala klopce ob vodi. Grad je bil jasno zaprt, prav tako vsi kafiči. Ob lepšem vremenu lahko najamete konje in se z njimi podate po okolici. Odpravila sva se naprej v mesto Tabor. Parkirala sva na precej nabitem parkingu (N49.41221 E14.65768) za 40kron/dan. Odšla sva v mesto, mimo muzeja čokolade, v katerega sva imela namen ob vračanju iz mesta. Prehodila sva celo staro mestno jedro, iskala kje je vhod v podzemne rove in ko sva ga končno našla, sva spet ostala z dolgimi surlami. Ura je sicer bila taprava, le dan ni bil. Do sobote ne bova čakala. Odšla sva v najstarejšo hišo v mestu, kjer je restavracija. Naročila sva kuharjevo specialiteto in se pustila presenetit, kaj nama bodo postregli. Za črno pivo sva se znala zmenit. Hrana je bila okusna, za sladico sva pa imela namen v slaščičarno nasproti čez trg.

IMG 8135

Za 10€ sva se najedla in napila, ter odšla na nekaj sladkega. Spet razočaranje, saj je bila izbira slaščic v slaščičarni bolj kilava, o kakšnem trdelniku, ki sva ga sanjala že doma, ni bilo ne duha ne sluha. Ja nič, pa drugič… Odšla sva naprej proti mestu Dobriš, kjer sva imela namen obiskati francoski vrt od grajske palače. Parkirala sva brezplačno pred mestno knjižnico (N49.77807 E14.17277) in odšla peš do palače Dobriš. Prijazna uslužbenka nama je v »tiket ofisu« razložila, da je ravno ta in naslednji dan zaprto. Mater imava srečo! Toliko kilometrov za ta francoski vrt, potem ti pa bejba z nasmeškom na obrazu pribije, da je zaprto. Prav. Naredila sva sprehod pred palačo in ugotovila, da stranska vrata niso zaprta.

IMG 8152IMG 8176

Marija s svojim znanjem češčine ugotovi, da je to vhod v mestni park in že sva bila skozi. Kmalu se nama posveti, da sva pravzaprav v samem vrtu. Hitel sem pritiskat sprožilec na fotoaparat in upal, da se od kje ne nariše kakšen »vunizbacivač« Ogledala sva si cel vrt in se diskretno ob obrobju počasi odpravila nazaj. Na izhodu sva še enkrat prebrala, kaj piše in družno ugotovila, da park vzdržuje neka privat firma. Toliko o znanju in interpreteranju Češčine. No videla sva, kar sva hotela videti, prišparala nekaj kron in se odpeljala dalje proti kraškemu udoru z imenom Velka Amerika. Velika kraška jama, z jezercem na enem koncu.

IMG 8185

Tukaj so menda snemali western filme. Ker sva imela dovolj za ta dan, sva obstala na tem parkirišču (N49.96178 E14.20204), kjer se nama je pri prenočevanju pridružil še en osebni enoprostorec.

Petek

Zjutraj je na tem parkirišču malo čez šesto uro začel lomastit tovornjak s priklopnikom. Pripeljal se mi je pod okno in začel obračati. Eneparkrat je motor ugasnil in spet prižgal. Kaj je mislil s tem povedat ne vem, vem pa, da se je njemu šiht verjetno začel in da je ura godna za vstajanje. Ne tako kmalu sva odpeljala naprej. Cilj dneva je bil Kamp Sedmihorky Češki raj (N50.55954 E15.18921) Za 8€ sva si kupila en dan bivanja, parcelo in vse kar paše zraven v kampu, celo brezplačni internet. Na recepciji sva se oborožila z zemljevidom parka in se šla stacijonirat. Za kakšne ravne parcele še niso slišali, vse so bile nekako v bregu in razmočene do onemoglosti in poizkus podstavljanja plastičnih kajl pod kolesa je bil največkrat prižgana lučka za zdrs koles na armaturki. No preden sem se vkopal, ter postal nepremičnina in iz lepe travce naredil njivo, sem odnehal in se prestavil na drugo malo manj visečo in malo manj razmočeno parcelo. Z zaletom sem skočil na kajle in revci sta se od strahu skoraj do polovice ugreznile v zemljo. Po uspešnem niveliranju avtodoma, sva odbrzela na ogled nenavadnih kamnov, ki so pod budnim očesom Unesca.

IMG 8229IMG 8284

IMG 8266IMG 8226

Kamni so kot 50 ali več metrski osamelci sredi gozda. Zanimiva erozija materiala skozi dooolga leta preteklosti. S kolesom sva se podala po gozdni poti, in se do nekaj teh osamelcev tudi povzpela. Tudi peš se da prav fino pohajkovat po mnogih poteh. Krožno pot sva nadaljevala proti gradu Valdštejn, ki je bil jasno zaprt. Odšla sva naprej proti razglednim točkam in ene dve celo uspela najti, saj sploh niso označene in ob poti moraš kar nekako vohat, kje so. Krog sva sklenila pri gradu Hruba skala in se skozi gozd po gozdni poti spustila navzdol do kampa, kamor sva malo pred temo prispela. Ta naravni park je tako velik, da ga niti približno ne moreš v enem dnevu celega pogledati, se pa deli nekako na tri dele. Midva sva pač samo enega pogledala, za več nama je zmanjkalo časa.

Sobota

Zjutraj je termometer še komaj zdržal obstanek nad ničlo. Pogled proti nebu ni bil prav nič kaj lep, saj je vladala ena sama sivina. Pred odhodom sva še odlila viške tekočin. Prav rad bi spoznal tistega, ki je v tem kampu postavil servisno točko. Najbrž je načrt narisala receptorka med odmorom za malico, saj je točka postavljena tako, da s težko muko nacentriraš izpustno luknjo. Res pa je, da imajo lepa cvetlična korita z lepimi cvetlicami okoli, ki delajo samo napoto pri manevriranju. Pipe zunaj ni, ker so se že pripravili na zimo, zato sva morala ene par kanistrov vode manualno znosit iz tople umivalnice. Po odlivanju in malo težjem nalivanju vode, sva zapustila kamp in odpeljala v smeri proti mestu Telč. Parkirala sva ob jezeru, na brezplačnem parkirišču (N49.18062 E15.45767) in peš odšla v mesto.

IMG 8311IMG 8321

Mesto je precej zaspano, vendar ravno prav simpatično, da sva se zadržala kar nekaj časa. V simpatični kavarni sva si privoščila taprav domač štrudelj in pa fensi italijanski tiramisu. Klinc pa lokalna kulinarika, če ni ponudbe, no ja štrudelj je, saj so čehi fejst obrisani na drevorede iz jablan. Toliko kilometrov drevoredov jablan ob cesti na podeželju nisem še nikjer videl. Ogledala sva si še grad, na katerem se je pa državna televizija pripravljala na neko snemanje. Še kratek sprehod po parku in že sva odbrzela naprej proti zadnjemu Češkemu mestu, to je bil Znojmo. Parkirala sva na parkirišču trgovskega centra Kaufland (N48.86005 E16.05458) in najprej poskrbela za zaloge črnega piva, saj je to bila zadnja možnost preden sva zapustila Češko. Po šopingu sva odšla v mesto. Povzpela sva se na grad, ki je bil začuda odprt, povrh vsega pa še brezplačen.

IMG 8387IMG 8390

Kakšnih grajskih soban tam ne boste videli, le zunanjost in lep razgled na dolino se vam ponudi. Ker se je med tem že stemnilo, sva odšla nazaj in se odpeljala v nekaj kilometrov oddaljeno Avstrijo v mesto Retz na »štelplac« (N48.75420 E15.95140) kateri vam nudi vso oskrbo. Parkirala sva v družbo štirih avtodomov. Plačilo 3€ izvedete na bližnjem osrednjem trgu v info točki in če imate tako srečo kot midva, je ta itak zaprta. Večerni sprehod po lepo osvetljenem trgu ni bil prav nič odveč.

IMG 8399IMG 8396

Nedelja

Mirna in ne preveč mrzla noč se je umaknila jutru. Od sedmih avtodomov na parkirišču, jih je ostalo še šest, saj sva se midva odpeljala domov. Jesenska Češka mi je dala občutek, da se ob prvem mrazu tam življenje ustavi. Večja mesta, kot so Praga in podobna verjetno niso tako mrtva. Cene so še vedno pričakovano nižje kot pri nas, prav tako gorivo. Koliko sva zapravila, ne vem, pa saj niti ni važno.

Več slik je tukaj:

Rožbmerk

Cervena Lhota

Tabor

Dobriš

Česky Raj

Telč

Znojmo

2 thoughts on “Jesenska Češka

  1. Pozdravljen (sovojak Novo Mesto) Andrej,
    Z veseljem prebiram tvoj blog, ki sem ga našel na spletu. Pripravljam zemljevid potovanja za cca. 7-10 dni preko Avstrije do Čeških Budjevic. Potem pa imam namen obiskati kakšen nacionalni park, toplice, grad. Lani sem na podoben način obiskal Slovaško in južni del Polske (Krakov). Bilo je super, samo čas nas je priganjal, sicer pa vse po planu. Sproti smo iskali nastanitve, to je bilo tisto, kar nam je povečevalo adrenalin. Nizke, Visoke Tatre, slovaški gradovi, mesta Nitra, Krakov, Košice so zelo zanimiva.
    Še naprej bom spremljal tvoj blog.

    Lep pozdrav
    Jožef Papler

    1. Poglej ga Joža! Lepo, da spremljaš blog. Ob potovanjih pa velja samo eno, naj te čas ne preganja. Manj je več. 😉 Raje manj ogledov, kot preveč.

      PS, lahko bi kdaj skupaj trčili in kakšno rekli…. Lepi časi v NM 😉

Dodaj odgovor za Andrej Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja