Dunaj se nam je izmikal že dalj časa. Nikakor ga nismo mogli vključiti v kakšno daljše potovanje. Je ravno toliko oddaljen, da za vikend je predaleč, za samostojni obisk pa tudi nekako nismo našli časa. No tokrat smo mislili, da nam štiri dnevi zadostujejo, Miha je itak že proti koncu šolskega leta, ocene so bolj kot ne zaključene in če fali v šoli dva dni ne bo nič narobe. Ja malo sutra! Učitelji na šoli mislijo, da brez njih živeti ni in so nam vsem skupaj zagrenili celotno potovanje, še več, na potovanje sva odšla sama z Marijo, saj bi naj Miha dokazoval v ponedeljek, da ima znanje matematike res za odlično oceno in v torek prav tako za butasto slovenščino. Če nebi zbiral točk za vpis v srednjo šolo, bi jim gladko rekel »ko vas je***e« in bi šel z nama.
Kakorkoli, v petek popoldne sva potegnila proti Gradcu, kjer sva se ustavila ob jezeru Schwarldsee N46.98637 E15.42731, kjer sem imel abicije parkirat ob jezeru in si privoščit večerjo s pogledom na jezero. Ja sevede, sanja svinja kukuruz. Vse je zaplankano, vse je privat in edini vhod na kopališče je skozi »kasso«. Polkorg na levo in z dolgim rilcem sva se odpeljala naprej proti mestu oz vasi Ilz, kjer sva nameravala prespati N47.08840 E15.92750. Ko sva prispela v vas, sva na »glavnem trgu«, ki je velik za ene 10 parkiranih avtomobilov, zagledala vaško veselico z bolšjim trgom. Planila sva v smeh, saj sva se spomnila lanske veselice v Avstriji. Parkirala sva malo višje na prostornem parkirišču, povečerjala, jaz sem stresel še eno pločevinko za pogum in že sva bila na veselici.

Imeli so še platno in prenos fuzbal tekme. Ker so vsi pili jagode s šampanjcem, sva si to še midva naročila in glede na ceno 2€ sva vedela, da bo treba še po repete.  🙂
Kelnarca naju je takoj povohala, da sva turista, povprašala, če sva »rajze turista« in že smo bili na isti valovni dolžini. Obvladala je celo nekaj slovenskih izrazov in že smo bili tahudi frendi. Med tem, ko sva se zabavala ob živi glasbi, je padel še gol iz enajstmetrovke in čas je bil za novo rundo jagod. Tokrat sva dobila še kozarec kokic »aus osterajch« za darilo in polna smeha sva okupirala eno klopco. Živa glasba je postajala vse bolj neživa in domačini so se počasi pospravljali domov, prav tako tudi midva.
Ponoči so imeli lokalni mladci havba party ravno pod najinim oknom, k sreči je zabava hitro minila, saj so se zgleda premestili na kakšno bolj fensy lokacijo. Preostanek noči je bil miren in zjutraj je ob sedmih cerkveni zvon začel nažigat »aufšten« in to brez usmiljenja. No, ob ene pol osmih sva se skipala iz postelje in po fruštku odpravila naprej. Doma sem kolebal med kampom in parkiranjem na parkirišču nekje v centru, pa je zgleda kamp prevagal, saj včasih paše stole zluftat, pa mizo postavit in v miru eno pivce na sončku spit. Tako sva zavila v kamp ob Donavi N48.20847 E16.44651.

Prostora je bilo več kot dovolj in po opravljenih formalnostih na recepciji sva že brzela proti Praterju. Prej sva še na recepciji nažicala mestni načrt kolesarskih stez, jih na brzino pregledala in že sva bila pred slavnim Dunjskim biciklom v Praterju.

Ker je bil običajen panoramski bicikel čisto prepočasen, kar se tiče vkrcavanja ljudi, sva izbrala novejšega, ki te ravno tako dvigne nad mesto. Za 3,5 € po glavi te zapeljejo tri kroge in potem prijazno napotijo na Exit. Ok, greva še kaj drugega probat od tega zabaviščnega parka. Ja, sevede, saj se je kmalu uscal dež. Skoraj iz modrega neba je nastala ploha, ki je trajala točno dve minuti in po plohi je bilo spet žgoče sonce. Kakšno uro sva še bluzila po parku in v spremstvu sonca počasi odbiciklirala nazaj v kamp na južno. Dunaj je do zdaj vseh obiskanih mestih absolutni zmagovalec kar se tiče kolesarskih stez in pa parkov. Ok, Nizozemska mu stoji ob strani. Poti so res zgledno označene in moraš biti res tromotoren butelj, da se zgubiš. Po kosilu sva obsedela na stolih pred avtodomom in se pržila na soncu. Ko se je sonce naveličalo, se je skrilo za oblake midva sva jo pa ucvrla v park pri Donauturm.

Stolp z 252m višine in dvema dvigaloma, katera dosegata konkretne pospeške in hitrosti. Najprej sva prepeglala cel park in moram reči, da je ogled obvezen, saj je res spedenan v nulo. Tisti, ki vas brezhibna travca in pa rožice puščajo hladne ne hodite tja, pojdite raje v center na pivo. Park je prepleten z asfaltiranimi cesticami, poln je tekačev, in obiskovalcev, ki prazujejo razne otroške rojstne dneve, ali piknik kar tako, ali so pa zgolj pripeljali otroke na igrala, ki jih je vse polno, ali je pa poba pripeljal deklino na dekco. Povsod se nekaj dogaja, in dobil sem občutek, da se za razliko od Slovenije vsaka stvar splača. Če je na obali Donave 40 trampolinov in če na 10 skačejo otroci, se zgleda že splača. Pri nas bi verjetno veljala miselnost, da če ni vsaj 10 otrok v vrsti zunaj se ne splača. Aja, pa pomoje bi pri nas še najraje uvedli vinjete za kolesarske steze, namesto, da bi še kakšno zgradili. Iz parka sva se zapeljala pod stolp in po plačilu 7,40€ na osebo dobila tiket za vstop v dvigalo. Prej naju je pajac poslikal in ob izhodu lahko kupite svojo sliko za 7,5€. Tole so malo preterali, zato tega nisva kupila. Vožnja z dvigalom, ki ima stekleno streho in osvetljen jašek je nekaj posebnega, prav tako številke na displayu. Na vrhu itak piha, kot da bo veter izdihnil vsak cajt. Panorama je res lepa in videlo se je zares daleč. Ja nič, sonce je ugašalo in počasi sva odšla nazaj v bazo. Spotoma sva si na brzino ogledovala še razne prireditve, ki so jih imeli na Donavi. Od tekmovanja s čolni z ene 20 veslači, do surfanja z žičnico, ki surfače vleče po Donavi, na starem rečnem rokavu so se preganjale jadrnice… Dogajanja toliko, da bi nucal še cel teden, da bi vse obdelal. Utrujena od dneva sva spet obsedela na soncu pred avtodomom. Dan je kmalu ugasnil in z njim tudi midva.
Nedeljsko jutro se je bleščalo v soncu. Na nebu niti enega oblačka in po zajtrku sva že brzela proti mestu, spet skoti Prater park, kjer so svoje cajte Habzburžani imeli ne park za tekanje in športne aktivnosti, ampak za lov na divjad. Usmerila sva se na Rund Ring kolesarsko, s katere so lepo dostopne vse znamenitosti. Najprej sva šla do vodnjaka, ki ga je Franc Jozef dal postaviti, pa mimo zanimive ure na prehodu nad ulico in naprej na Štefanov plac, kjer je bilo nebroj kočij in zgleda, da če se tam s kočijo ne zapelješ en krog, potem si totalen hlod.

Vzela sva si nekaj časa in opazovala to nobleso. To je čista industrija, en Jozef skrbi za to, temni Mustafa da vkrcava turiste, eden da se vrsta pomika naprej, eden puca konjske fige, spet nekdo poliva vodo čez frišno poscan asfalt, tazaden se pa dolgočasi v senci. Vonjave so vse prej kot privlačne, samo za nobleso se tudi to vzame v zakup. Turisti se drenjajo, če naletiš na skupino kitajcev, lahko kar en cajt čakaš, da jih zmanjka, preden prečkaš ulico… Zavila sva v Manner štacuno po Mozart kugle in podobno sladkarijo, ter odšla naprej do Stadparka, kjer sva okupirala eno klopco in v lepem parku malo posedela. Kasneje, ko sva v avtodomu listala knjigo Dunaja, sva ugotovila, da so v tem parku kipi samih pomembnih muzičarjev, kot sta Štraus, pa Šubert. Šla sva naprej do opere, ki je zunaj sicer lepa za pogledat, samo pravi biser je znotraj. To sva itak spet videla v knjigi. Naprej sva se odpeljala na Marijin plac in od tam do glavne graščine, katero del še danes uporablja avstrijski predsednik.

Naredila sva krog okoli graščine in se podala mimo parlamenta do mestne hiše, kjer sva naletela na buzi parado. Kar naenkrat sva se znajdla na povorki in nekakšnem izboru miss ali mistra ali kakorkoli že. Ok, nekaj drugačnega je za videt, pa si poglejva še to in ker je dobro dišalo pri štantih, sva imela namen nekaj pojest, samo en šnicl odojka z malo čudnega zelja za 11€ mi ni sedel, zato sva se zapeljala v bližnji »Mc Đank fud« in se tam najedla industrijskih dobrot. Po krasni južni sva šla na Karlov plac,

se malo pomartinčkala pri luži pred cerkvijo in šla naprej do spomenika Ruski armadi, od tam pa še na zadnjo točko dneva, na Belveder oz na grajski vrt. Ta kompleks je postavil princ Eugen leta 1683 in ga uporabljal kot vikend oz poletno rezidenco. Zasedla sva klopco na sončku in odmarala po celodnevnem bicikliranju.

Pozno popoldne sva se vrnila nazaj v kamp in ob listanju »DK Vienna top 10« vodiča začela ugotavljat, da sva videla verjetno malo več kot pol stvari, pa že drugi dan bluziva po Dunaju, pa še en dan bova. Trije dnevi so povsem premalo za Dunaj, no nekateri si ga lahko ogledajo v uri in pol.
Ponedeljkovo jutro je spet postreglo s soncem. Po odjavi iz kampa sva krenila proti drugemu koncu mesta. Odpeljala sva se na novo postajališče za avtodome N48.13701 E16.31605, kjer jih je bilo pakiranih že čez trideset. Postajališče je praktično enako kot kamp, le parcele so malenkost manjše in cena uporabniku prijaznejša. Za eno nočitev želijo imeti 19€ po kamperju. Krenila sva v Schonbrunn, jasno s kolesi. Kolesarske steze so odlično označene in vodijo izpred postajališča za avtodome do Schonbrunna. Tisti, ki ne marate vrtet pedal 6,5km v eno stran, imate pa metro enih 100m stran. Park je na prvi pogled sicer ne pretirano velik samo, ko se začneš sprehajat po njem, kmalu ugotoviš, da je to šetalište precej veliko.

Zapodila sva se v labirint, jasno to se plača posebej in se kar en cajt zadržala tam. No v bistvu so trije labirinti. Zavila sva še v živalski vrt, ki je menda najsodobnejši v Evropi, vsekakor pa najstarejši. Vrt je res vreden obiska in za ogled si je treba vzeti vsaj celo popoldne. Ob različnih urah hranijo različne živali, iz tega znajo pa narediti predstavo, vsaj pri morskih levih je bilo tako.

Skoraj štiristo kilogramska žival se meče za hrano v vodo iz vseh mogočih skal. Ko sva si ogledala ves živalski vrt, sva se pozno popoldne, v bistvu proti večeru vrnila nazaj. Spet utrujena od dneva sva obsedela na soncu, vsak s svojo mrzlo pločevinko v roki.
Torkovo jutro je bilo sončno in precej toplo glede na pretekle dneve. Sledila nama je še vožnja do doma, zato se nisva kaj preveč obirala.
Dunaj naju je oba zelo navdušil in mesto si vsekakor zasluži večdnevni obisk.

Vse slike so tukaj.