Torek

Pozno jesenski dopust sva si omislila ne ravno daleč, saj je precej stvari za videt tudi v bližini. Zaželela sva si malo sprehajanja po naravi, saj se v tem času drevje barva v lepih toplih barvah. Namen je bil pohajanje po že znanih in še neznanih poteh. Tako sva šla v torek zvečer od doma in se zapeljala na Belopeška jezera. Tam nisva bila že več kot šest let in marsikaj se je spremenilo, med drugim tudi to, da so kamperjem namenili parking na zadnjem neugledno poševnem parkingu. Dobra stran tega je bila edino ta, da v tem času nočejo parkirnine pobirat. No dosti jamranja, parkirala sva tik nad meglo in tuhtala kaj bova storila, če se zbudiva zjutraj v njej. Noč je bila pričakovano mirna, saj sva bila edina obiskovalca jezer.

Sreda

Ker ni bilo jutranjega živžava, sva spanec malo raztegnila, dokler ni sonce sramežljivo posijalo skozi bližnje vrhove. Po zajtrku sva se odpravila na »hajking« po okolici.

Ugotovila sva, da sem se pa vsekakor še morava vrniti. Zadnja leta ugotavljava, da nama čedalje bolj sede »hajking« in na izi preživljanje dneva v naravi. Prehodila sva precej, se popoldne vrnila nazaj v »dolino« do jezer, se tam pomartinčkala, nafutrala race in se počasi vrnila nazaj do kamperja, kateri je bil obsijan z zadnjimi sončnimi žarki, saj ga je bližnje gorovje vzelo. Po kosilu sva se prestavila v bližnjo Ovčjo vas, se zapeljala od prvega do zadnjega parkirišča in ugotovila, da bo prvo še najbolj primerno za najine želje. Je namreč prostorno, namenjeno kamperjem in zjutraj kmalu na soncu, kar blagodejno vpliva na najine jeklenke s plinom za ogrevanje kamperja. Preostanek dneva, ki ga ni bilo več ravno veliko, sva pa preživela z nogami na fotelju in premlevanju opcij za naslednji dan.

Četrtek

Po pričakovanjih naju je kmalu obsijalo sonce.

Temperature so bile povsem zimske, malo pod ničlo. Ker se nama pred deseto uro nikoli ne uspe spravit iz kamperja, tudi tokrat ni bilo drugače. Na soncu je bilo prav prijetno toplo in takoj, ko se znajdeš v senci je zahladilo. No, odpravila sva se po tematski poti, malo tudi izven nje, pa še malo bolj in spet nazaj na pot.

Ko sva bila že precej pod gorami, sva si poiskala bližnjico, saj po senci se nama ni hodilo, v tem letnem času je pa sonce nizko. Tako sva popoldne prispela nazaj in kmalu po tem, ko naju je bližnji hrib osenčil zapustila Ovčjo vas. Namenila sva se naprej po dolini in se ustavila v Venzonu, kjer že dooolgo let nisva bila. Majhna srednjeveška vas, ki ponavadi jeseni gosti festival buč ter takšnih in drugačnih in izdelkov iz njih. Enkrat davno sva na tem festivalu bila, samo gneča je nepopisna in taki dogodki z gnečo naju zadnje čase odvračajo. No, sprehodila sva se po povsem praznem mestu in sklenila, da bo za ta dan dovolj, da ne greva naprej. Dan je spet prehitro ugasnil.

Petek

Jutranje temperature so bile takšne, kot prejšnje dneve popoldanske. Se je poznalo, da sva zapustila alpske doline in prišla v nižine. To jutro sva se prestavila za slabih osem kilometrov v Gemono, no ene dva kilometra prej sva parkirala pri »kampo sportivo« kjer je izhodišče za pohodno pot okoli gorovja Cumieli. Pohodna pot je vzorno označena, dolga malo več kot osem kilometrov in zelo slikovita.

Ker nama take pohodne poti ne grejo najhitreje od nog, saj ponavadi na lepih punktih prebluziva precej časa in ker je bilo vreme izredno sodelujoče, sva bluzila okoli cel dan. No naposled sva le prišla nazaj na izhodišče. Odpeljala sva se v center Gemone, kjer je plac za kamperje. Prostor je bil že precej zaseden, zato sva parkirala kar na sredini in se po kosilu prestavila na rob, direkt nasproti sonca. Ker sva imela še nekaj ur časa, preden pogledava zvečer risanko in greva spat, sva si rekla, da greva še v mesto, saj je samo par korakov iz parkirišča.

No v mestu naju je pa čakalo presenečenje na polno, namreč ravno začel se je tradicionalni nekaj-in-dvajseti festival regionalne hrane s poudarkom na izdelkih iz sira. Počutil sem se kot žaba, ki jo silijo v vodo. Nama prodat sir, olive in mesnine je šala mala, ob siciljanskih kanolih se pa itak stajava kot puter. Tako sva se s polnim ruzakom dobrot zvečer vrnila nazaj. Plan za premik naprej za naslednji dan je bil v trenutku spremenjen, saj sva vedela, da bo naslednji dan še več dogajanja v mestu. Zvečer naju je živa glasba popeljala v spanec.

Sobota

Pogled na parkirišče je bil precej obetajoč, saj sva bila prejšnji večer zaparkirana do majkemile in ni varjante, da bi se kam odpeljala. Tudi zjutraj se je parkirišče začelo hitro polnit in nekako je izgledalo, da se bova ipak lahko izvlekla ven. Vseeno sva najprej odšla v mesto zijala past in  jasno nama prodat dobrot, katere imava rada ni problem. Tokrat nisva napolnila ruzaka, saj sva večino že nakupila.

Okoli poldneva sva se vrnila do avtodoma in se nekako le skobacala naprej. Odpeljala sva se v italijansko Gorico, saj tam nisva bila že več let.

Mesto nama je kar pri srcu, zato sva tam naredila postanek, se sprehodila po mestu preden sva pozno popoldne prispela na Cerje. Po obsežnem požaru še nisva bila tam. Spomladi so tam neke bube oz gosenice po borovcih, ki povzročajo alergijo, poleti je pa prevroče. Tako ostane jesen in pogojno zima, če ni burje. Pokrajina se je spremenila, saj je po požaru ostalo malo preživelega rastlinja. S časom se bo že obnovilo, čeprav bo malo pomagala človeška roka. Dan se je spet obrnil in sončni zahod sva dočakala s pecljatim kozarcem v roki.

Nedelja

Ponoči se je burja okrepila. Sicer ni motila spanec, ni bila pa ravno sapica. Naredila sva dopoldansko pohodno turo po okolici, ki se je kakopak malo zavlekla in v zgodnjem popoldnevu sva se vrnila nazaj.

Bilo je nenavadno toplo, sončno, brez oblačka in vedela sva, da se vračava nazaj pod mrzli megleni pokrov. Bolj kot sva se bližala Vipavi, bolj naju je burja premetavala po cesti. Nekako nisem mogel burji dopovedat, da imava plačano vinjeto in bi se rada vozila po avtocesti in ne po vzporedni lokalki. Je bilo treba burji priznati premoč in zapustiti avtocesto in nekaj časa ponižno peljati naprej. Ene dvakrat sva dobila še šamar od burje, preden naju je pustila na miru. Naposled je tudi ta nadloga minila in popoldne sva prispela domov.