Tokratne prvomajske počitnice je skazilo vreme. Plan je bil obiskati Bratislavo za nekaj dni, samo je bila remenska napoved katastrofalna. Edino nekako sprejemljivo je bilo v beneškem zalivu, zato sva se tja tudi namenila. Odvihrala sva v četrtek popoldne in večerni cilj je bil Devin, kjer sva v marini imela namen prenočiti. Po nekaj letih, ko nas ni bilo tam so uspeli postavit parkomate, ki si želijo kovancev iz vaših žepov. Parkirala sva se pod ogromne kostanje, kamor roka pravice parkomatov ne seže. Pač nisva bila v prvi vrsti in imela panoramsko okno obrnjeno na morje. Noč je minila pričakovano mirno. Odpeljala sva se naprej proti mestu Jesolo in na obali poiskala štelplac z imenom Don Bosco. Baje je odprt celo leto. Na vhodu naju je pričakala skuštrana italijanka, nama pritisnila dva papirja v roke in pokazala na sodelavca na biciklu, ki naju je vodil do skoraj edine fraj parcele. Ne moreš verjamet, da je ogromen štelplac nabito polhen. Zgleda, da so italjani zbudili kamperje iz zimskega spanja. OK, Zajahala sva bicikle in se podala po kolesarskih stezah in ob reki nazaj. Prevožena pot je klik -> tukaj.

Med rekreiranjem zazvoni telefon in Boštjan sprašuje, kje sva. Ker so se vračali iz potepanja po italiji, so se za en dan ustavili pri naju. Popoldne smo preživeli skupaj v preganjanju posameznih plohic in ko se je zvedrilo, smo proti večeru odšli na sprehod po neskonči plaži. Naslednje jutro so potegnili naprej, midva sva pa začela ugotavljat, zakaj se Marija tako čudno počuti. Termometer je pokazal konkretno vročino. Sam sem se spravil na bicikel v upanju, da ko se vrnem, da bo že kaj bolje. Ja, pa ni bilo. Prevožena pot je klik -> tukaj.

Tako sva popoldne pognala kamper proti domu. Upam, da bo naslednje potovanje občutno bolje, tako po vremenu, kot po zdravju.