Ko ne gre nič po planu
Minuli vikend sva začela vodno sezono. V petek sva naložila oba kajaka in se odpravila na italijansko obalo. Zvečer sva parkirala v Marini Novi, kjer je bilo že neka avtodomov, med drugim tudi eden pavšalist, kateri zaseda prostor že dve leti. Trije prostori so označeni za kamperje in enega si lasti pavšalist. Noč je bila mirna, zjutraj se je pa policija ustavila ob vsakem kamperju in vsakemu posebej razložila, “no kamping”. Prijaznemu fantiču, ki je celo znal lepo angleško sem razložil, da sem samo parkiran, na travci je pa stol, ker travca je pa plaža. Se je celo strinjal. Problem je bil, da sem izven označenega parkinga, oz sem za dva metra predolg, ker sem na parkingu za avtomobile. Kaj morem, če so za šablono vzeli mere fičota izpred pol stoletja. No kakorkoli ni bilo gut in po kofetu sva se prestavila kilometer stran v Marino Julijo med tavelike.
Željna prvega kopanja v sezoni sva šla potestirat kakšno je morje, če kaj zareže po gležnjih, ko stopiš v vodo. Malo sva poracala po vodi nakar naju “bademajster” nažene iz vode. Z velikimi očmi ga vprašam, kaj je narobe, sem mar rastočo morsko travco pomečkal? Razložil mi je, da je voda onesnažena z bakterijo in morava takoj ven. Skoraj tako nujno kot, da bi v kislini stala in ne v morju. Onesnaženje je bilo od Milj, Trsta, Monfalcona do Gradeža. Tudi s čolni nisva smela. No tole ziher nisva imela v planu in dan sva preživela na plaži.
Minulo močno deževje je povzročilo precej nevšečnosti. V nedeljo prepovedi ni bilo več in končno sva lahko začela novo sezono veslanja in kopanja.