Ja, vem. Velikokrat smo se že mimo Kopra peljali, vendar nikoli nismo rekli, tole bo pa vikend destinacija. No tokrat je temu bilo tako. Sobota je bila spet tradicionalno deževna, tako da sva šele po kosilu krenila na morje. Polovico poti naju je pral dež, temperature so padale tako, da sem mislil že, da se mi je pokvaril termometer. Ko sva se na obali, točneje v Žusterni ustavila in začela iskati po omari jopice in vetrovke, sem se vprašal, kaj za vraga sploh počnem tukaj. Burja je nažigala na vso moč, morje je bilo razburkano in spenjeno, pa še take čudne barve za povrhu. Ja nič, greva v šetnjo v Koper, pa bo kar bo. Ravno, ko sva lenobno pripešačila tja, se je pokazalo sonce v polnem sijaju, veter je v trenutku ugasnil in nastalo je brezvetrje. Vse to v slabe pol ure. Ne moreš verjamet. 🙂 Tega še nisem doživel. Jasno, jopice so letele dol, samo to je vse bilo premalo. Odšla sva nazaj in se preparkirala na Koprski novi pridobitvi, financirani s strani EU – postajališče za avtodome. Bravo Koper! Za ceno 4€ imaš popolno oskrbo, še tuše in sanitarije. Čistijo večkrat na dan in za ta denar samo kapo dol. Primerjava storitve z mondenim Portorožem, sploh ni na mestu. Bližina ceste ponoči ni moteč element, kot so mnogi napovedovali.

Nedelja je postregla z žgočim soncem, samo termometer po predhodni fronti sploh ni priplezal čez 24 stopinj. Uselo nama je pribiciklirat do Izole, kjer sva na kofetu obsedela. Ugotovil sem, da je nekaterim kelnarjem isto kava z mlekom in bela kava. Spet neki novga vem. 🙂 No v isti gostilni pri drugem kelnarju je razlika v velikosti šalce očitna. 🙂 Ker volje za nadaljno bicikliranje nisva imela, sva počasi krenila nazaj, kjer sva na soncu zraven kamperja obsedela. Premik v Žusterno na kopanje sva odlašala toliko časa, da sva se na koncu pozno popoldne odpeljala domov. Jasno sonce naju je zakurilo kot že dolgo ne. Zdaj imava sončne tatuje za nekaj časa. 🙂