Jeseni je treba imet kar srečo z vremenom. tokrat sva ujela štiri dni sončnega vremena. Ideja je bila, da greva po 17 letih spet pogledat na Hrvaško, pa bolj, kot sva si ogledovala destinacije, manj sva bila navdušena. V tem časovnem obdobju je odprtih zelo malo kampov, druge opcije pa itak pri njih ni. Tako sva bila omejena na zelo ozek izbor destinacij. Ker imajo te sosedje alergijo na kamperje, ki niso strogo v kampu in ker ponoči raje spim, kot študiram, ali mi bo kdo trkal na vrata in me zaradi tega še oglobil, sva se vseeno odločila da greva k sosedom, kjer teh težav nimajo. Tako sva se v sredo zvečer pripeljala v Venzon in se udobno namestila ob reki.

Jutro obsijano s soncem sva začela ob bližnjem jezeru Cavazzo, kamor sva se prestavila. Okoli jezera je lepa sprehajalna pot, premorejo tudi kamp. Jezero zna biti zanimiva poletna destinacija, saj po tem jezeru še nisva veslala. Morda pa naslednje leto.

Proti večeru sva se odpeljala naprej v Mesto Gemona na brezplačen PZA, kjer sva prenočila. Zjutraj sva se imela namen prestavit par kilometrov bližje vznožju planine Sant Agnese, samo sva ta plan opustila, ker se je popoldne začel festival sira in lokalnih dobrot v Gemoni, katerega sva imela namen obiskati. Popoldne bi bilo parkiranje skoraj da nemogoče, zato sva najin pohod še malo raztegnila in pustila kamper parkiran na “hot spotu”. Šla sva na planino, se po njej svaljkala večino dneva in se pozno popoldan vrnila nazaj.

Zvečer sva šla v mesto, nakupila nekaj dobrot in se vrnila nazaj do avtodoma. Pozno v noč sva imela priliko poslušat brezplačen koncert iz bližnjega prizorišča, po koncu koncerta pa še polurno loputanje avtomobilskih vrat, ko so obiskovalci odhajali domov.

V soboto zjutraj sva se prestavila v Goriška brda. V Šmartnem so imeli predvideno martinovanje in najina ideja parkirati naprej v sosednji vasi pri razglednem stolpu ni ravno obrodila sadov. Parkirala sicer sva, samo je takoj priskakljala šefica bližnje gostilne in naju podučila, da popoldne pridejo avtobusi, in žal ne moreva parkirati na edinih dveh dovolj velikih mestih. Kasneje mi je s pomočjo spleta postalo jasno, saj je to njihovo zemljišče. Nima veze, šla sva v Kojsko in parkirala povsem na robu pod vasjo. Mir in lep razgled. Kaj hočeš lepšega. Odšla sva na nov pohod nazaj do stolpa in naprej v Šmartno, kjer so imeli celodnevni program martinovanja. Vasica je povsem premajhna za tak dogodek. Popoldne sva prišla nazaj in večer dočakala z lepim pogledom na okoliš.

Nedeljo sva izkoristila za pohajanje po eni izmed češnjevih poti z imenom Karnjuka.

Po skoraj dvanajstih kilometrih gričevja, sva popoldan le prišla nazaj in se kmalu odpeljala naprej. Jasno domov.