Jeseni nama je prišlo na uho, da je na Madžarskem mesto Pecs, ki ni niti tako zelo oddaljeno in bojda je zelo lepo za pogledat. No, pa si ga poglejmo za prvomajske praznike. In bilo je tako. Splet okoliščin je bil tak, da ni šlo drugače, kot po krajši verziji praznikov. Nič zato. V petek po kosilu smo se po dolgem času spet ujeli s kamniško posadko in skupaj začeli jemati kilometre proti Pecsu. Pred mejo smo se opremili z madžarsko vinjeto, ki so ji dodali nov cestninski razred za kombije in avtodome, jasno s skoraj dvojno ceno avtomobilske. Večerni cilj je bilo jezero Orfu, kamor smo zvečer tudi prispeli. Na obrežju smo zmotili ene par ribičev, še skovali plan za naslednji dan in se v spremstvu dežnih kapljic odpravili spat.

Dežne kapljice so se ponoči naveličale in odnehale in zjutraj se je sonce sicer zelo sramežljivo začelo ponujat izza oblakov. Od jezera do mesta Pecs je zgolj 26km, samo cesta je vse prej kot pohvale vredna. Naposled smo le prispeli na željeno destinacijo, to je bil družinski kamp Familiacamping Pecs. Pripeljali smo se do zaprtih vrat vhoda. Ajajaj… kaj je pa zdaj to??? Odprt bi moral biti celo leto, kakšne druge varne alternative pa nisem imel v rokavu. Ok, parkirišč od trgovskih centrov je dovolj, samo glede na to, da smo imeli namen ostati dva dni, bi bilo res bolje, če bi bili nekje za ograjo. Marija je previdno odšla v izvidnico skozi mala vrata, ostali smo previdno čakali na izid ogleda. Srečala je babico gazdarico, ki ji je namesto pozdrava rekla, da zna samo nemško. Krasno. Tapravi dve sta se znašli skupaj. Nemško sta tolkli, kot bi se poznali že stoletje. Po kretnjah rok sem postal optimističen, samo še vedno skeptičen, če se bodo velika lepa kovana železna vrata na vhodu odprla. In so se. Babica je sicer pripomnila, da kamp odprejo šele za prvi maj in da morajo informacijo na spletni strani popravit, ni pa problema, smo lahko »predskakalci« vsaj tako se mi je zazdelo, da smo. Opremila nas je z zemljevidom mesta, ki ji ga moramo vrniti, pa da nebi kaj pisali po njem. Ok, ne bomo, smo ga poslikali na telefon in previdno zložili in spravili v avtodom. Popoldne smo odšli v mesto, ki ima precej za pokazat. Nekako polovico smo uspeli pregledat, ujeli še zadnje sončne žarke v kafiču ob gledališču in se pozno popoldne vrnili nazaj.

Zjutraj sem ugotovil, da bo treba nekaj ukrenit s strešnim oknom, saj je pleksi tako na drobno spokan, da ob gledanju skozenj ne veš ali je nebo oblačno ali jasno. Na srečo stranska okna še nimajo niti znakov te plastične bolezni in pogled izpod rolete je naselil zadovoljstvo v meni. Modrina neba v vsem sijaju nas je čakala. Kmalu smo vrteli pedala proti centru mesta, spotoma še pogledali park kulture s keramičnimi izdelki, s katerimi se mesto hvali na vsakem koraku. Menda je mesto Pecs tudi znano po posebni keramiki oz glazuri, ki se mavrično preliva, glede na to iz katerega kota gledaš. Po tem, ko smo si še ogledali drugi del mesta, smo obsedeli na glavnem trgu, jasno na soncu med ostalimi turisti, ki so bili čedalje številčnejši. Pozno popoldne smo se vrnili nazaj, si privoščili piknik in zvečer utrujeni od dneva ugasnilil kot prazne baterije.

Zjutraj smo poravnali obveznosti pri babici, dedek se ni hotel vmešavati v finančne posle. Se mi zdi, da je za vse sama, ostali člani družinskega kampa so bolj za okras. Kakorkoli, dobili smo na roke napisan račun s približnimi številkami, malo zaokroženimi navzgor, malo navzdol, kovancev ne mara, pa še popust za dobro voljo in plačali približno 30€ za dve nočitvi. Odpeljali smo se proti Blatnemu jezeru. Vožnja skozi podeželje je vse prej kot prijetna, saj se je tam življenje ustavilo v času železne zavese. Ljudje se še vedno vozijo s Trabanti. Cela slika podeželja je precej žalostna in bolj kot se bližaš kakšnemu mestu, bolj se stanje izboljšuje. Naposled smo prispeli v mesto Hevitz, kjer je tudi termalno jezero. Namestili smo se v kamp, saj drugje enostavno ne gre. Okolica je precej turističnega značaja, hoteli, apartmaji, terme… Torej, skozi kamp teče rečica s toplo termalno vodo in na koncu izven kampa je bilo precej domačinov, ki so se veselo namakali.

No, mi smo obiciklirali v mesto Kaszthey, ko koder vodi kolesarska steza skozi gozd. Ustavili smo se še v gradu Helikon, si pogledali vrtove in se spustili do Blatnega jezera.

Naleteli smo na gromozansko gnečo, saj so imeli povsod prireditve za praznik dela. Pozno popoldne smo se odpravili nazaj, pred invazijo komarjev še malo posedeli na večernem soncu pred avtodomom in kmalu obupali, saj so bili komarji enostavno v premoči.

Zadnji dan je kot vedno povratek domov, spotoma smo se ustavili še v Odrancih, počekirali proizvodnjo Carthagotov in pozno popoldne parkirali na domačem dvorišču.

Več slik je ->klik tukaj