Petek
Letošnje leto še vedno ni tako, kot smo ga bili vajeni v svobodnih časih. Odločitev je bila sprejeta, da poleti odideva na enotedenski dopust, tisti obetajoči glavni pa jeseni. Tako sva se odločila, ker v vseh državah še vedno iz danes na jutri sprejemajo bizarne odločitve glede korone čez noč in na dopustu nimam ne želje ne volje vsak dan spremljat jutranje novice v strahu, da bom recimo po dopustu še dva tedna doma v zrak gledal, vse v borbi pred neznanim napadalcem. Kakorkoli, Slovenija ima dovolj potenciala za kakovosten domač dopust. Začela sva v Novem mestu na novem postajališču za avtodome, kamor sva prispela zvečer.

Sobota
Ponavadi vedno naletiva na kakšen dogodek in tudi tokrat je bilo tako. Sobota je bila v znamenju skokov v Krko iz kandijskega mosta. Za prireditev sva zvedela pri avtomatu za plačilo parkirnine. Zjutraj sva se počasi spravila na čolne, šla preverit možnost gledanja skokov iz vodne perspektive in nato odveslala na relaxing turo proti toku po Krki, se spotoma še okopala v reki, katera je imela zgolj 19 stopinj. Popoldne, ko se je tekmovanje začelo vsekakor nisva bila sama firbca na vodi. Na obali je bilo precej gledalcev, prav tako nas je bilo precej na vodi. Najbolje od vsega je bilo to, da je bil sredi Krke splav, v bistvu plavajoči šank. 🙂 Nikoli si nisem mislil, da me bodo sredi Krke postregli z ledeno mrzlim pivom. In to ne samo enkrat. 🙂 Pozno popoldne, ko so tekmovalci odskakali, sva se vrnila nazaj do avtodoma. Zvečer je v bližnjem lokalu špilala živa glasba, obiskovalcev je bilo precej, vendar v gnečo nisva tišala, saj se je glasba odlično slišala pred avtodomom. Tako smo poooozno v noč razvijali debate s sosedi iz ene in druge strani najinega avtodoma.

Nedelja
Soparno oblačno jutro se je spremenilo v lep dopoldan in odpešačila sva v mesto, kjer sva po dolgem času degustirala dolenjski cviček. Dan je hitro mineval, na vodo se nama ni ljubilo, za kopanje tudi ni bilo volje, tako sva se po kosilu odpeljala v Žužemberg na lep travnik ob Krki. Morda bi tam zbral dovolj volje za poletno kopanje. Po naklučju sva srečala sosednji kamper iz Novega mesta in kmalu smo spet razvijali debate v senčki. S kopanjem ni bilo nič, ker je bila voda občutno bolj mrzla kot v Novem mestu. Pozno popoldne je bil ogled košarke obvezen, saj se je Slovenija z zmago uvrstila na olimpijske igre. Prvič. Carsko.

Ponedeljek
Nočno močno nalivanje dežja je pustilo posledice v Krki. Temperatura vode se je spustila do skromnih 16 stopinj in jasno o kakšnem kopanju ni bilo potrebno razpravljat, vsaj meni ne. Dopopldne sva samevala na prostornem travniku, še edini tuji avtodom naju je zapustil. Dan je minil ležerno, prav v stilu dopusta. Nikamor se nama ni mudilo, zbrala sva celo voljo, da sva odveslala proti Dvoru. Krka je na tem delu povsem mirna, dejansko stoječa voda. Posledice nočnega deževja so bile še vedno na nebu, oblaki so se začeli redčiti in postajalo če čedalje bolj vroče. Ravno ob povratku so se oblaki omaknili in vročina je spet pritisnila. Dan je spet prehitro minil.

Torek
Nov vročinski val je bil na poti. Odpeljala sva se vzdolž reke in obstala na postajališču za avtodome na Kostanjevici na Krki. Glede na sezono, bi pričakoval vsaj kakšen avtodom, vendar sva bila povsem sama. Precej nenavadno. Vročina je začela pritiskati in čas je bil za test temperature vode. Na moje presenečenje se je Krka prijetno ogrela tako, da sva za kakšen dan ali dva našla rešitev za vročino. Popoldne sva dobila prve sosede, s katerimi smo se zvečer zaklepetali pozno v noč.

Sreda
Že zjutraj je nekdo začel navijat vročino. Nekako nama ni uspelo čolnarjenje pred vročino, ravno nasprotno. Na cerkvenem zvonu je odbilo poldne, ko sva začela. Odšla sva proti toku z namenom, do kamor bo volja. Vmes sva se hladila v Krki, proti koncu čedalje bolj pogosto. Ob povratku sva imela program hlajenja oz relacijo kamper-Krka-kamper. Dan je bil res peklensko vroč, minil je pa še prehitro.

Četrtek, petek, sobota in nedelja
Po »napornem« dogajanju preteklih dni je bil čas za počitek. Odšla sva na Kolpo, na že znano lokacijo, katera nama je še posebej pri srcu. Bližje reke bi bil pa že težko, mir, prostorno, senčka, gostoljubi gospodarji, kaj več si pa že skoraj ne moreš želeti. Ob prihodu sva bila obveščena, da najbrž pridejo gradbinci dokončat PZA in če bo potreba, se bova morala prestavit v še globjo senco. 🙂 Vročina čez 35 stopinj je gradbince zamaknila v nov delovni teden, kar je nama povsem ustrezalo, tako ni bilo potrebnih premikov. Tako sva štiri dni preživela ob skoraj pretopli Kolpi, veliko čolnarila in precej lenarila in tudi vreme je še predobro sodelovalo.

Vse slike so pa klik->tukaj.