Petek
Letošnje poletje se je začelo zgodaj. Vročina v polnem zamahu že na samem začetku. Teden dopusta pred tistim glavnim sva imela namen izkoristit na vodi z veslom v roki, saj je vodna sezona bolj kratka. No neoprena se nama ne da več oblačit, zato je še toliko krajša. Plan sva imela veslat po slovenskih jezerih in rekah, seveda pa tudi skočit čez severno mejo na kakšno jezero. No plani so padli v vodo, saj je sprememba vremena prišla ravno na dan najinega odhoda. Nič zato, sva mobilna, rezervacij nimava in sva se prilagodila situaciji. Čolne sva pustila doma, namesto tega naložila skuter v kamper in se odpeljala na obalo, točneje k sosedom Italijanom, ti nikoli ne razočarajo. Tisti, kateri prisegate na hrvaško obalo, odsvetujem nadaljno branje, ker to ni za vas. Obala je mivkasta in naredit moraš enih trideset korakov, da lahko zaplavaš. Za prvo destinacijo sva si izbrala že skoraj povsem pozabljeno destinacijo, krajinski park Valle Vechia. Ja vem, tam je komarjev v izobilju, ampak izredno sušno obdobje je letos usekalo tudi po komarjih. Pozno popoldne sva parkirala med množico ostalih kamperjev in se prepustila toku zahajajočega sonca.

Sobota
Ob jutranji kavi nama je uslužbenka ob kontroli plačila prijazno razložila, da je od prejšnjega dne dalje prepovedano posedanje pred kamperjem na stolih in tudi odprta tenda je prepovedana. No fajn ravno takrat, ko midva prideva je uvedena sprememba. Ni sicer znala povedat zakaj, ampak taka je odločitev od zgoraj. Dokler nisva spila kave se nisva dala motit, nato sva pa itak vse pospravila in odšla na plažo. Zelo vroč dan je minil brez omembe vrednih dogodkov, razen rednega obhoda od plaže do hladilnika v kamperju. Aja, od plažnega prodajalca sva kupila 2x2m veliko »veri kolorful« coto za senco naredit misleč, da nama ne bojo ponujali več, ker jo itak že imava. Ja sevede.

Nedelja
Hladna fronta se je neutrudno bližala in odločila sva se, da se premakneva malo južneje, da se ji ogneva. Glede na opozorila je bila to kar pametna odločitev. Tako sva v zgodnjem popoldnevu zapustila komarje in se namenila slalomirat med dvema velikima nevihtnima celicama. Postanek sva naredila v Mesoli, pripravila kosilo in nato nadaljevala proti Raveni ter pristala v Casal Borsettiju. Da sva naredila postanek, je bila odlična ideja, saj naju deževje ni zmočilo, še več, ob prihodu na cilj se je po dežju začelo ponujati sonce. Marija je bila deležna zabavnega vložka z dedkom na vhodu postajališča za avtodome oz. v »recepciji«. Dedek ni znal drugega jezika, kot italijanskega. Potem se je poslužil moderne tehnike in je šel nekam iskat telefon, preden ga je našel in uspel prižgati ter pognati prevajalnik, sem se skoraj ukoreninil v kamperju, čakajoč na parkirni listek. Bolj kot je govoril v telefon, bolj je iz njega prihajala čudna angleščina. Marija ga je skušala prepričat naj nastavi na slovenščino, ampak zaman, ker to mu je nekdo nastavil in tako je. Mar bi samo na list papirja napisal ceno in bi bilo vse v redu, ampak razložiti je hotel vse, do podrobnosti. Ok, ali mu je uspelo ali ne ne vem, za 19 eur sva si kupila dva dneva bivanja. Popoldne sva uspela priti do plaže, kopat se nisva imela namena kljub primernim temperaturam, le firbec sva hotela potešit, če se je kaj spremenilo od zadnjega obiska.

Ponedeljek
Ponoči je nekaj dežnih kapljic uspelo zapustiti oblak, vendar se je izkazalo, da so to zgolj ponesrečeni poizkusi diverzantske enote. Zjutraj se je že navsezgodaj razjasnilo in vročina se je vrnila. Če se je v nedeljo zvečer pričakovano prostor izprazni zaradi vikendašev, se je še dodatno zjutraj.

Tako sva ostala sama v vrsti. Precej čudno, saj prostor poznava izpred mnogih let, ko je bilo julija že vse polno. Prestavila sva se v globoko senco. Aja, tisti kateri pravite, da ste dopoldan kombi s prtljago/šotorom na strehi, zvečer pa kamper, ne hodite sem, ker vas bo parkmojster brez milosti pred rampo obrnil. Dan nama je minil v znamenju svaljkanja po prazni plaži in senčenja pri kamperju s pločevinko v roki. Pločevinka je bila ovita v armafleks, da se ne prehladi.

Torek
Ponoči so kapljice ponovno poizkusile z desantom, vendar se je poizkus spet ponesrečil. Jutro je zasijalo s polno modrino neba. Odločila sva se, da se premakneva še malo nižje in tako sva pristala v Igea marini malo pred Riminijem. Zavila sva na vzorno urejeno postajališče za avtodome povsem ob plaži. Vrtnarji so kljub vročini peglali zeleno travco kot, da ta nujna za preživetje. Zelenje, ki ločuje kamperje med sabo je bilo obrezano do potankosti, pesek na katerem stoji kamper pa pregrabljen v nulo.

Cena bivanja na dan je bila 26 eur, namen sva imela pa ostati nekaj dni. Dnevni ritual je bil znan, vse dokler se proti večeru niso prišle drobne kapljice maščevat, ker sem se delal norca iz njih. Na pomoč so poklicale okrepitve in v trenutku se je iz lepega sončnega vremena vsula konkretna ploha, ki se je zavlekla v večer. No tokrat jim priznam, da so se res konkretno izkazale. Upam, da bo zdej mir z njimi.

Sreda
Zjutraj jih je vseeno še enepar poškrabljalo po strehi, ravno toliko, da sem moral obljubiti, da se ne bom več delal norca iz njih. Hladna fronta je tudi naju dosegla, vročinski val se je končal in še termometer je zeblo, saj je kazal zgolj 14 stopinj, čeprav je bilo jasno jutro. Hm…. upam, da se še morje ni konkretno shladilo. No strah je bil odveč, sva pa vseeno namesto kopanja odšla na sprehod zganjat romantiko po neskoooončno dolgi plaži.

Veter se je sicer hotel poigavati z najinimi pokrivali, samo mu ni uspelo. Po dolgem sprehodu sva se vrnila nazaj do kamperja, kjer sva dočakala večer.

Četrtek
Jutro ni bilo več tako sveže kot prejšnje. Po zajtrku sem odšel na ribolov, saj je treba ribe lovit zgodaj. S skuterjem sem se odpeljal do ribarnice in »ulovil« dve senior oradi sodeč po njuni velikosti. Ne razumem pa, zakaj so uvožene iz Grčije, pa olive isto, pa zakaj je paradajz iz Španije, pa breskve isto, pa…. a se jim res ne splača nič več lokalno pridelat in prodat doma? No kakorkoli dan je spet prehitro minil.

Petek
Tri dni na istem mestu je nama več kot dovolj, zato sva imela namen popoldan zamenjat lokacijo. Še prej sem pa spet odšel na »ribolov«. Tokrat so mi uspeli prodat še večji oradi in začel sem se spraševat, koliko večja je še sploh lahko. No saj ne, da je nebi z užitkom pojedel, samo pripeljala se mi je misel, če bo roštilj dovolj velik za peko. Dopoldan sva še bluzila po morju in se svaljkala po plaži, ko so pa cagarji na uri preplezali poldne, se je pa veter začel krepiti, zato sva se pospravila iz plaže, naredila kosilo in se pozno popoldne odpeljala naprej oziroma bolj točno nazaj. Ni se nama dalo odkrivati novih mest, zato sva zavila nazaj v Casal Borsetti.

Sobota
Proti jutru so prišle debele kaplje dežja preverit, če sem resno mislil, da se ne bom delal več norca iz njih. Sicer ni trajalo dolgo, ravno toliko, da sem se iz postelje spravil zapirat strešna okna. Zjutraj vreme ni bilo kaj prida, ampak dan je bil še mlad. Tako sva odšpancirala po neskončni plaži in se čez par ur vrnila nazaj.

Jasno oblaki so se vmes posušili in sopara je bila čedalje težja. Na koncu sva le zakorakala v morje in se ohladila. Misli so se nama usmerjale že proti domu in ker se ne marava gužvat po cesti, sva se odločila, da greva pozno popoldne domov. Tako sva imela nedeljo doma.
Teden dni svaljkanja po plaži nama je bilo kar zadosti.