Poletne morske gneče ne maramo, zato smo se odločili, da gremo preizkusit avstrijska jezera. Govorice so bile take, da je tam menda lepo, da je voda zelo čista in da je temperatura vode kopalcem nadvse primerna. No, tako smo se zapeljali čez mejo v Borovlje. Cesta čez Ljubelj je na avstrijski strani malo bolj zavita, vendar prazna. Po dobri uri vožnje smo zvečer prispeli na jezero St. Johanner Badesee. Parkirali smo pred vhodom na kopališče, bolje bi pa bilo, če bi se zapeljali še 10m naprej na veliko travnato parkirišče. Ker dan še ni povsem ugasnil, smo se sprehodili po kopališču. Na začetku je bife, katerega ima v najemu slovenec, vsaj tako nam je povedal zadnji kopalec, ki je zapuščal kpališče, ki je urejeno nadpovprečno oz zelo vzorno, veliko je igral za otroke, plaža ima travco, ki je vzorno pokošena, obala je zelo plitva in v vodo vodijo stopnice, premorejo pomol in pa otoček sredi jezera. Imajo tudi tuše, kabine za preoblačit, wc… Glede na ponujeno, se nam je narisal nasmešek na obraz. 

Noč je minila povsem mirno in zbudilo nas je sonce. Kopališče se odpre ob 9. uri oz povedano drugače, kasirat začnejo ob 9. uri, odprto je pa skozi, zato sva z Mihom čofotala že malo po osmi uri. Voda je imela zjutraj zadovoljivih 22 stopinj, popoldne pa še eno več. Po zajtrku smo zajahali bicikle in se podali po bližnji okolici. Odbiciklirali smo do jezera Ressnig Badesee. Tja nas je pripeljala dravska kolesarska steza, ki gre skozi po nasipu Drave. Na tem jezeru se plača parkirnina 3eure, plaža je pa zastonj. Spet lepa travca, pomol, nizka obala in obilica prostora za poležavanje okoli jezera.

Zraven je bife, zraven katerega so gasilci postavili klopi, ozvočenje in pa en kup roštiljev. Zgledalo je na pravo fešto. Glasba nas je pospremila naprej, saj smo se podali proti jezeru Ratz. Tukaj je prakiranje brezplačno, prav tako tudi plaža. Spet travca, pomol, čista voda… Najlepše od vseh jezer je bilo to, da ni nikjer gneče, da so obiskovalci prava redkost. Vsi navdušeni nad maloštevilnimi obiskovalci, smo se vrnili nazaj do avtodoma. No, tokrat nismo bili več sami, okoli avtodoma je bilo parkiranih kakšnih deset avtomobilov, travnato parkirišče pa povsem prazno. Pripravili smo si kosilo in se po kosilu podali na plažo. Marija je mojstra vprašala, če mora zase tudi plačati, ker se ne bo kopala, ker je voda zanjo premrzla, pajac na kasi se je nasmehnil in računal samo nama z Mihom, cele 4,5 evre. Vsi zadovoljni smo se parkirali v brezovo senco in z Mihom sva že čofotala po vodi. Jasno koš za košarko je bilo treba tudi preizkusiti in tako je minila nedelja, kot bi mignil.

V te konce se v kratkem še vrnemo, saj smo poštudirali, da je bolje kot na morju.

Vse slike so tukaj.