Že od lanskega novembra nisva nikjer prav zares potovala. To dolgo obdobje sva prekinila in se odpeljala proti srednji Italiji v pokrajino Marche. Nekako nama je že znano, da sosedje v manjših mestih izven top sezone turistov ne obrajtajo preveč in da je bolj kot ne vse zaprto. Ampak sva vseeno šla.

Petek
Klasični dan odhoda, kot že precejkrat in tudi dolgočasna vožnja po Beneški nižini in zato ni vredno zgubljati besed za to. Zvečer sva parkirala na predobro znani točki v Mesoli v družbo šestih kamperjev.

Sobota
Zbudila sva se v megleno jutro, tudi termometer ni kazal navdušenja, le nekaj stopinj nad ničlo je bilo. Preden sva se spokala naprej se je megla umaknila saharskemu pesku in sonce je s težavo ogrevalo ozračje. Nič zato, šla sva naprej do cilja dneva v mesto Mandolfo. To je majhno srednjeveško mesto. Dostop po prometnih znakih na kamperjem namenjeno mesto je obetal veliko, dokler se ulica ni skrčila na najmanjšo možno mero. Za povrh so pa še domačini parkirali svoja vozila kar na cesti pred svojimi vhodi. Tako sem se zapodil v obcestne ciprese, katere so mi z ihto na fertik zaprle vzvratno ogledalo. Po ječanju in praskanju celotne stranice kamperja sva se uspela zvlečt skozi in mimo avtomobilov in parkirala na parkingu od britofa. Ja tam so nam namenili prostor. Nima veze. Če nebi bilo v zraku polno saharskega prahu, bi bil razgled na okolico precej lep, tako pa žal malo manj oziroma napol prosojen. Odšla sva v vas in po pričakovanjih ugotovila, da je vse zaprto, v bistvu sva bila edina turista. Precej nenavaden filing. No sama vas premore mini center in nekaj ulic. Poleti je najbrž bolj živahno, tokrat pač ne.

Kmalu sva odšla nazaj in si šla popravit vtis v 15km oddaljeno vas Mondavio. Tu smo že bili pred dvanajstimi leti in čas je bil, da se spomin malo osveži. Parkirala sva na brezplačnem polnem PZAju slab kilometer iz centra. V mestu je bila zgodba enaka, lokali zaprti, turistov ni, no morda sva srečala kakšnega soseda iz PZAja. Mesto je zanimivo za pogledat, še posebej starodavne naprave za napad ali obrambo, katere delujejo izključno na gravitacijo. Pred večerom sva se vrnila in tako končala dan.

Nedelja
Jutranji pogled izpod rolete je bil navdušujoč, vendar ne za dolgo. Megla je kmalu pobrala vso navdušenje in preglasila sonce. Preden sva se odpeljala naprej, sva se zlila z okolico in v stilu vseh sosedov stresala preprogo iz kamperja. En čas smo se čudno gledali in tudi malo nasmejali. No midva sva hitro končala, ostali so zgleda imeli spomladansko pranje in čiščenje. Kakorkoli, odšla sva naprej do še enega malega srednjeveškega mesta z imenom Pergola. Parkirišče je brezplačno in precej veliko, precej je mest za kamperje, imajo oskrbno ploščad in glede na to sva domnevala, da je v mestu kaj za videt. In res je, vglavnem veliko tabel z napisom, da se nepremičnina prodaja. To je pa tudi vse.

Mesto lahko mirno izpustite iz seznama za ogled, ker je res precej žalostno. Po hitrem postopku sva se odpravila dalje v malenkost večje mesto z imenom Arcevia.

Premorejo velik zastojn PZA, vode v tem času ni moč dobiti, elektrika prav tako ne deluje. Tu je življenja malo več in celo kakšen kafič se najde odprt. Megla se je umaknila in tako sva imela lep sončen panoramski pogled na okolico. Mesto je del zgodovinske verige gradov iz okolice in tiste, katere zanima zgodovina znajo najti tu precej zanimivega. No, midva sva se odločila zgodovino zamenjat za morje in se odpeljala na obalo Senigallije , si našla parkirišče povsem ob plaži in šla na pozno popoldanski sprehod, dokler naju sončni zahod ni obrnil nazaj.

Ponedeljek
Odločila sva se, da izkoristiva sončen dan za dolge sprehode ob morju po neskončni plaži.

Tako sva dopoldanski sprehod spotoma izkoristila še za obisk hiper štacune, popoldanskega pa v obratni smeri. Precej sva se nahodila in prijetno utrujena pred večerom prispela nazaj.

Torek
Ne ravno zgodaj sva se odpeljala naprej do mesta Offanga, kjer sva imela namen tudi ostati, saj premorejo lep PZA na vrhu hriba z lepim pogledom v dolino. Sistem plačila je rahlo nenavaden, ampak, gre. Poklicati oziroma najaviti se moraš na telefonsko, ki je napisana na stebričku za elektriko, katera je mimogrede v ceni bivanja. Stric na drugi strani telefonske linije zna povedat pa samo OK, OK, pa še ene trikrat OK in to je to. Nato navodila velevajo, da napišeš še registrsko na listek, zraven priložiš še 5eur in pustiš v nabiralniku pri »recepciji«. Super, potem je bil čas za pijačo in stole na soncu. Termometer je splezal čez 20 stopinj in ker se nama ni mudilo nikamor, sva se nasončila dokler nama bližnja ogromna cipresa ni začela jemati sonca. Odšla sva še v mesto.

Po pričakovanju spet prazno, vendar vredno obiska. Stolpi oz. utrbe so odprte zgolj za vikend v tem času tako, da sva se morala s panoramskim pogledom na okolico zadovoljit kar iz obzidja, kar pa sploh ni bilo slabo. Še vedno je bilo malo puščavskega prahu v zraku, kateri je rahlo meglil pogled.

Sreda
Po mirni noči sva dopoldan šla naprej. Vozila sva se po podeželju in obcestna drevesa so precej čohala po strehi kamperja. Mislil sem si, da tukaj se pa že dolgo časa ni vozilo nič velikega. No, naenkrat je pa zmanjkalo asfalta. Po hribu navzdol je še šlo, ko bi pa bilo treba navzgor je bilo pa tako strmo, da niti slučajno nisva poizkušala. Takoj mi je bilo jasno zakaj so veje visele tako nizko na tej vaški cesti. Kako sva se tu znašla pa pojma nimam. Nekako sva obrnila in se odpeljala nazaj, naredila malo obvoza po bolj resni cesti in končno prispela v mesto Montecassiano in parkirala na vaški brezplačen PZA. Odpešačila sva v simpatično mesto, se sprehodila po vseh ulicah in odšla nazaj.

Nasledni cilj nama je bilo mesto Montelupone. Tudi tu ni šlo brez zapletov, vendar s to razliko, da je strma cesta v breg imela vsaj asfaltno prevleko in visoko pofrizirane veje od tovornjakov. Na nekaterih delih je bila cesta še mokra od predhodnjega dežja, zato situacija ni bila kaj dosti boljša s prejšnjim makadamom. Kakorkoli, prisopihala sva v vas, parkirala na brezplačnem PZAju in si šla noge pretegnit v mesto.

Kmalu sva sklenila, da imava zadosti ogledovanja ceglov. Odpeljala sva se na obalo za kakšen dan predaha. Prvi prostor nama nekako ni bil všeč, zato sva se prestavila za par kilometrov na bolj prijaznega v bližino mesta Numana. Popoldanska ploha naju je pospremila v večer, kateri je bil pa ekstremno intenziven, saj sem z enim ugrizom v hrano sprožil nepopisno bolečino v zobu. Samo tega mi je bilo še treba. V trenutku sem bil moker od potu in premleval sem opcije od nočne urgence prek Corisa do direktne vožnje domov. Vzel sem tableto, sklenil počakat do jutra in potem naprej.

Četrtek
Jasno tri četrt noči nisem spal in proti jutru je bolečina le nekako popustila. Randi z zobarco sem imel predhodno že določen takoj po dopustu, samo glede na vse skupaj je kazalo, da bo prej. Ker mi ni bilo hudega sva sklenila, da greva na špancir po prodnati obali dokler vreme zdrži.

Ta špancir se je raztegnil na pol dnevnega. Vreme se je začelo kisat in ni bilo več pripravljeno sodelovat. Občasno sva še bila deležna sonca, samo so črni oblaki prevzemali pobudo. Ob povratku nazaj, sva temeljito pregledala vremenske obete in z dolgim rilcem ugotovila, da do konca tedna lepega vremena več ne bo v teh koncih. Po dežju si ogledovat mesta nama ni ravno gušt, zato sva sklenila, da se odpeljeva nazaj v Mesolo, kjer sva tudi začela to potovanje. Nekako najlepša mesta katera sva imela namen še obiskati, bodo počakala na drugo priliko. Pred nama je bila večinoma vožnja po avtocesti, kjer pa tudi ni šlo brez zapletov. Par kilometrov pred izvozom na lokalne ceste, smo se ustavili in stali. In stali….in stali. Po eni križanki in pregledu vseh dnevnih in starih novic smo se le odpeljali. Vozila sva se po nemogočih cestah Padske nižine, kako sva se tam znašla spet ne vem, obvozila sva vse njive v Padski nižini posejane s pšenico in nasade marelic in tako v trdi temi prispela v Mesolo na PZA, ravno na finalni sodnikov žvižg za konec fuzbal tekme na bližnjem igrišču.

Petek
Jutro je bilo megleno in čakanje, da se megla posuši nama ni bilo ravno po godu. Tako sva se odločila, da greva domov. Po poti sva bila deležna vsega, od lepo sijočega sonca, do konkretne plohe in to v več ponovitvah.
Splošni vtis? Lepo potovanje, fajn za glavo spočit. V te konce greva še kdaj.

Vse slike so tukaj

Arcevia

Mandolfo

Mondavio

Montecassiano

Montelupone

Numana

Offagna

Pergola

Senigalia