Letošnje prvomajske praznike sva imela namen izkoristiti v Franciji, vendar sva oba konkretno zbolela in potovanje sva morala prestaviti. V bistvu je bila to kar dobra odločitev, saj se je vreme ob kocu maja ustalilo v teh krajih.
Petek
Tako sva v petek precej prej kot ponavadi krenila na pot. No, nisva upoštevala dejstva, da imajo severnjaki v ponedeljek praznik in v Ljubljanskem zastoju sva zapravila skoraj uro. Nič zato, sva šla na dopust. Dolgočasno cesto proti Cremoni sva grizla počasi, a sigurno. Še pred sončnim zahodom sva prispela na večerni cilj v majhno mesto Monticelli d’Ongina, kjer imajo brezplačni PZA. Nekaj nas je že bilo, nekateri so pa še kasneje prišli na miren nočni počitek. Šla sva malo noge pretegnit v mini center, spotoma sva ugotovila, da sva zamudila glasbeni dogodek, no štanti s hrano so pa še vedno delovali. Nič zato, pa drugič.
Sobota
Zjutraj, ne ravno zgodaj sva odšla naprej. Cilj dneva je bila vasica DolceAcqua povsem zraven Francoske meje. Ko sva se izkopala iz cestninskega kaosa na zadnji cestnini pred francosko mejo, sva kaj kmalu prišla v to vas. Bolj kot sva se bližala, ožja cesta je postajala, vse manj parkirišč je bilo, prostih pa povsem nič. Nazadnje sva zavila v sami vasi čez reko in širina mosta je ustrezala zgolj fičotu. Nekako sva se zmuznila skozi, zapeljala do konca ulice in glej nasmešek na mojem obrazu. Velik peščen parking z nekaj avtodomi in prostora v izobilju, pa še zastojn je bil. Zraven so še piknik mize in pa fitnes naprave za najbolj zagrete Pripravila sva kosilo in odpešačila v mesto, katero se izkaže za zelo lepo pozitivno presenečenje.

Res simpatično staro mesto v stilu našega Pirana le, da so tu še razni podzemni hodniki. Prepešačila sva celo mesto in se na koncu še posončkala pri starem kamnitem mostu. Proti večeru sva se vrnila nazaj..
Nedelja
Čakal naju je zajeten kos poti v samo osrčje Provanse. Francozi in njihove avtoceste so nek čudež tehnike, saj ni vse tako, kot je narisano na znakih nad cestninsko. No kakorkoli, tam okoli Nice je kar nekaj cestninskih postaj in hranjenje avtomatov z drobižem nama je šlo kar od rok, le mošnjiček z drobižem je bil čedalje lažji. Vseeno sva kmalu popoldne prispela v majhno vas Lourmarin. Želela sva parkirati nad vasjo, vendar nama je kmalu postalo jasno, da ne bo šlo nikakor. Imeli so namreč več dnevni sejem in zaparkirano je bilo povsem vse. Lahko bi edino bicikel kam naslonil. Malo sva se vrtela po okolici, nakar sva se vrnila v prejšnjo vas oddaljeno slabe 4km in tam v senčki pod ogromnimi platanami parkirala. Po kosilu sva izvlekla skuter in se z njim odpeljala v Lourmarin. Folka je bilo ogromno, samo glede na to, da je na eni strani bolšji sejem, na drugi pa lepo precej majhno mestno jedro, me je množica ljudi presenetila, saj je »center« res majhen.

Trgovinice so imele »razprodajo« in nekaj sva pač morala kupiti. Pozno popoldne sva se vrnila, naložila skuter in se odpeljala nekaj km naprej na miren PZA. Miren predvsem ponoči, drugače je zraven avtopralnica in ne, da je rahlo hrupna, lahko vonjaš tudi različne pralne praške, odvisno s čim stranke perejo avto.
Ponedeljek
Nikoli nisem razumel ljudi, kateri že ob sedmi uri zjutraj perejo povsem čist avto. Kmalu sva se odpeljala dalje proti mestu Bonnieux, kjer premorejo ogromno ravno parkirišče in en del je prav rezerviran za avtodome. Parkirala sva v belo druščino in odšla v mesto, katero pa ni ravno veliko, vendar ravno pravšnje za ogled. Iz vrha je lep panoramski pogled na dolino in na razgledišče so postavili še smerokaze posameznih oddaljenih krajev. Nekaj sva jih imela celo namen še obiskati. V senčki sva se sede nagledala okolice in se vrnila nazaj.

Po kosilu sva se zapeljala naprej v še eno izmed mnogih vasi. Parkirala sva pod vasjo Menerbes, kjer v tem času še ne pobirajo parkirnine. Mesto je majhno, nekaj gostiln, nekaj štacun, ena pekarna in na koncu precej stara cerkev. Tradicijonalno so vsi nagužvani na vrh vzpetine, ulice so ozke in temu primerno so popraskani skoraj vsi avtomobili.

Popoldne sva imela namen malo počit na prijetnem pomladanskem soncu, samo tam to ne gre, ker je parkirišče polno, zato sva se odpeljala nazaj v Bonnieux na prostorno parkirišče in se ukipila na stol pod drevo, tako kot vsi ostali kateri so bili v prvi vrsti.
Torek
Zbudila sva se v lepo sončno jutro in ne ravno zgodaj odšla naprej do mesta Goult. Mislil sem si, da bo to še eno povprečno mesto v sami Provansi, samo sem se globoko zmotil. Tako simpatično urejenega mesta že dolgo nisva videla, za povrhu pa še gneče ni bilo.

Pot sva nadaljevala v malo večje mesto Orange. Parkirala sva izven mesta na privat PZAju. Super urejeno, z vso oskrbo in nadvse prijaznim lastnikom. Popoldne sva se s skuterjem odpeljala v 5km oddaljeni center mesta. Če sem povsem pošten, je mesto komot na seznamu za nenujen ogled, ker če samo mesto nebi imelo amfiteatra in ogromnega kamnitega slavoloka, bi bilo povsem brezvezno. Želela sva si ogledat to kamnito čudo od amfiteatra, samo so vstopnice prodajali samo v kombinaciji z muzejem. Hvala, morda kdaj drugič, ne me futrat s stvarmi, ki me ne zanimajo.

Odšla sva na bližnjo vzpetino, od koder bi naj bilo razgledišče na amfiteater. Ja, velike table so sicer bile, samo zaplankano je bilo pa vse in tako onemogočen dostop. Nekako te želijo prisilit v nakup vstopnice. Je že v redu, odšla sva v mesto, ki ni nič posebnega in potem nazaj do avtodoma.
Sreda
Sreda je bila namenjena bolj za lenarjenje ob morju in preganjanju za flamingoti. Zapeljala sva se v mesto Saintes Maries de la Mer v naravnem parku Camargue. Ko sva prišla v mesto, nisva mogla verjeti svojim očem. Mesto je imelo vsa parkirišča nabito polna počitniških prikolic. Promet je bil itak kaotičen, skoraj celo mesto je bilo zaprto za promet in ko sva že skoraj obupala, sva našla nekaj kilometrov iz mesta PZA, ki je še imel prostor. Hm…, nekaj se mora na fertik dogajat. S to mislijo sva se oba strinjala. Kakorkoli, parkirala sva na obali, se razkomotila in po kosilu peš odšla po mivkasti plaži do mesta.

Nekako sva uspela razvozlat uganko, da imajo v tem mestu od 24-26. maja evropski cigani srečanje na katerem častijo svoje svetnike. Samo mesto jih je bilo polno, vsi zrihtani in speglani, vrvež po vseh vseh ulicah, prodajalne polne, živžav na višku. Nikoli ne bi rekel, da imajo srečanje v takem obsegu in tudi prikolice v katerih so bivali niso neke stare, ampak vse nove, zglancane in sijoče. Niti ene stare ni bilo. Ko sva se naužila mestnega vrveža, sva se sprehodila še malo naprej v krajinski park, kjer so flamingoti.

Ker je bil vodostaj izredno nizek, sva morala kar en čas pešačit, preden sva jih uspela od daleč pofotkat. Nazaj grede sva opazovala vso to silno množico prikolic, kamperjev in kombijev. Pomoje jih neka tovarna v celem letu ne proizvede toliko, kot jih je bilo v tem mestu.
Četrtek
Ta dan nama je bila edina priložnost, da delava nič, zato sva to tudi storila. Še vreme je sodelovalo, saj je bilo skoraj povsem brez oblačka. Odpeljala sva se na drugo stran Camargue parka čez reko Rono, povsem do plaže Napoleon. Ko sva tja prispela, sem z rahlo skepso zapeljal na mivko, z mislijo, da se ni dobro vkopat. No bojazen je odveč, saj je zelo trda. Parkirala sva med ostale avtodome. Parkirišče je ogromno in ni bojazni, da bi za koga zmanjkalo prostora. Na uvozu je bil sicer znak, da je plačljivo, vendar samo v visoki sezoni. Tako sva dopoldne delala nič na soncu, popoldne sva pa odšla na dolg špancir, najprej flamingote preganjat, nato pa ob morju do izliva Rone.

No tja nisva prišla, sva pa prišla do konca parkirišča. Aja, parkirišče je dolgo več kot 2km 🙂 tako, da tudi v visoki sezoni najbrž ni bojazni, da bi zmanjkalo prostora.
Petek
Jutranji pogled izpod rolete ni bil nič kaj obetajoč. Temni oblaki so se začeli zbirat in kazalo je, da naju bo po poti spremljal dež. No, nama vsaj ni bilo hudo zapustiti teh lepih koncev. Dnevni cilj je bila vas Saint Paul de Vence, ampak sva plan zmodificirala, mu dodala še precej slabo stotko kilometrov in dan zaključila v Dolceacqua, malo čez italijansko mejo, kjer sva pravzaprav potovanje tudi začela. Po kar zajetnem kosu avtoceste in stalnim hranjenjem cestninskih avtomatov okoli Nice, sva zgodaj popoldne le prispela pod vznožje vasi Saint Paul de Vence. Gneča je bila precejšnja, za povrhu je pa še deževati začelo. No in jaz nebi bil jaz, če nebi ubral bližnjice, saj je bilo po tej poti prepovedano samo za avtobuse, to pa midva seveda nisva. Nasproti vozeči lokalci niso bili najbolj navdušeni, saj je bila cesta široka zgolj za najin avtodom. So se pač morali malo znajti. 🙂 Za višek adrenalina je bil pa zadnji klanec, po katerem gume škripljejo najbrž tudi po suhem, nama je pa ravno takrat ploha namenila obilo dežja. Kolesa kamperja so se vrtela v prazno in s težavo sva se skopala skozi krožišče, potem naju je pa takoj čakal še zadnji udarec, saj je na tej strmini še semafor sicer samo za pešce, a vseeno semafor je pač semafor. Jasno gorela je rdeča luč. Ustavljanje ni bila opcija, ker speljat nebi mogla naprej. Počasi z velikimi očmi sva pripeljala do njega in glej, posveti se zelena luč. Gume spodrsavajo na mokri cesti do vrha klanca in samo upal sem, da je na vrhu, kjer je ob cesti rezerviran parking za kamperje še kakšen prazen prostor prazen za naju. Sreča naju ni zapustila in zadnjega sva zapolnila midva. No tako, upam, da se je splačalo pridet v to vas, je bila moja zadnja misel. Počakala sva, da je ploha minila in se odpravila v vas.

Vas je res lepa, vendar temu primerna je tudi obleganost s turisti. Ne moreš verjet, da lahko ena glavna ulica pritegne toliko obiskovalcev. Midva sva odšla naprej čez mejo do mesta Dolceacqua, parkirala na že znani lokaciji in se proti večeru odpravila v mesto, da si ga še enkrat pogledava zvečer.

Sobota
Nisva ravno zgodaj odšla naprej. Gneče na cestninski postaji še ni bilo in počasi sva sledila nevihtnim oblakom, katere sva naposled ujela. Pot proti domu je vsekakor dolgočasna in to dolgočasje sva presekala s postankom v mestu Ovada. To mesto bi z lahkoto spustila, samo je bilo prikladno povsem ob avtocesti, za povrh pa premorejo še brezplačni PZA. Za pavzirat od vožnje in koslilo, ter špancir za noge pretegnit povsem dobra izbira. Mesto kot tako ni nič posebnega, zvečer bi se menda naj nekaj dogajalo, samo midva morava naprej. Tako sva se odpeljala na večerni cilj v srednjeveško mesto Castell Arquato in parkirala na prostornem parkirišču. Za konec potovanja sva si zgleda prišparala najlepši kraj. Res lepo ohranjeno staro mestno jedro z majhnim osrednjim trgom, kjer so se za večer žive glasbe ogrevali mladi muzičarji.

Sva kar en čas hodila po ulicah, dokler nisva naposled prehodila vseh. Rahlo utrujena od celega dneva sva še pred nočjo prišla nazaj do avtodoma.
Nedelja
Zadnji dan je dan povratka, kateri je nujno zlo potovanja in dolgočasen do skrajnosti, ampak domov je potrebno priti. Po poti sva premlevala dogodke in ugotavljala, da naju je Francija spet prijetno presenetila.

Več slik je pa tukaj

Lourmarin

Bonnieux

Menerbes

Goult

Orange

Sainte Marie de la mer

Camargue

Saint Paul de Vence

DolceAcqua

Castell’Arquato