Pred leti smo Švico samo povohali, ogledali smo si jo samo iz zobate železnice, ki pelje na Monte Generoso. Tja smo se odpravili potem, ko smo si ogledali Boromejske otoke. Zato smo sklenili, da si tokrat vzamemo malo več časa. Na voljo smo imeli 5 dni. Na pot smo se odpravili že v torek zvečer. Prenočiti smo imeli namen na parkirišču pri Sirmione. Ko smo ob 22 uri prilomastili tja, nas pričakajo povsod na vseh parkiriščih prepovedi parkiranja AD. Premaknemo se nazaj za kakšna 2km in na dokaj velikem parkirišču med hišami parkiramo zraven nemškega AD. Znak za prepoved parkiranja AD mirno ignoriramo, saj je bilo parkirišče prazno.

Noč je minila dokaj mirno, samo zjutraj nas zbudi hrup podoben motorni kosilnici z nitko. Pogledam na uro in ne morem verjeti, da še 5 ni! Dvignem rolo, da preučim situacijo. Možakar piha listje na kup, kmalu za tem pa pride stroj in s še večjim hrupom pomete listje. No, dan se je zgodaj začel. Oddremamo še eno kitico in ob 9 uri se podamo proti gorskemu prelazu Splugen . Spotoma se ustavimo še na brezplačnem počivališču za AD, kjer si privoščimo kratko pavzo in odlijemo odvečne tekočine. Sledi vožnja na prelaz. Cesta je precej ozka, ovinki so še bolj ostri kot tisti na Vršič. Vsake toliko časa se ustavimo, da naredimo kakšno lepo panoramsko fotko in da spustimo hitre voznike naprej. Ko se dvigujemo vedno višje, nas preseneti znak z višinsko omejitvijo 2,3m.

Po kratki debati večje manjše, ugotovimo, da smo v razredu večje od 2,3m. Do 3,02 koliko smo dejansko visoki, če ne računamo male DVB-T antence nam sfali kar precej cm. Kaj sedaj???? Nazaj ne gre, kolona, ovinki…gre samo naprej. Nič gremo naprej, da vidimo do kam gre, sigurno je kje kakšen odcep in ta znak velja za ta del ceste. Kmalu pridemo do tunelčka, ki je dolg celih 10m, pa še na ovink je zapotegnjen, ob njemu pa znak za višino 2,3m. Auč!!! A to je to? Tunel je izklesan v skalno steno in po stropu dodatno obdelan, najbrž s takimi stvarmi kot je naš kamper. Ustavimo se in prižgemo vse 4 smernike. Zgroženi gledamo v znak 2,3m in nekako nam ocenjena višina in znak ne gresta skupaj.
S kakšnim metrom so tile Švicarji merili tole višino? Nasproti v dolino se vozijo osebni avtomobili. Eni nam trobijo, s prstom migajo, da tukaj ne bo šlo skozi, drugi se za glavo držijo, tretji gledajo registrsko tablico od kje smo se vzeli, da smo tako »zalutali«… Po vizualni oceni bi nekako za silo šlo skozi… Naše tuhtanje prekine najmlajši potnik in potiho zdahne, da čisto na vrhu tunela visi en zmatran zbledel in napol zarjavel znak na katerem piše 3,8m. No, na ta podatek smo čakali. Odločimo se zapeljati skozi, če bo zaropotalo, bo pač zavarovalnica imela delo, za to jo pa sponzoriramo. Počasi zapeljem v tunel in po polžje lezem skozi. Vogali kamperja so nekaj cm od stene, Čez čas nekaj narahlo začne praskat. Kmalu ugotovim, da je to antenca za TV. Ko prevozimo tistih 10m in se privlečemo iz luknje, se nam odvali kamen od srca. Iz tahudega smo ven, si rečemo in nadaljujemo pot. Kmalu naletimo na enaki tunel. Zdaj vemo, da se naša matematika večje-manjše izide in nadaljujemo. Ko prilezemo ven iz naslednjega tunelčiča, nas čaka avtobus, ki bi se rad spustil v dolino. Gledam kaj se kadi okoli njega in kmalu ugotovimo, da je šofer zakuril zavore. Debeli dojčer sedi za volanom avtobusa, kot da je na vzletni stezi in ne na pol preozki gorski cesti. Najprej smo se naredili majhne, da smo šli skozi tunel, nato pa še ozke, da smo se komaj stlačili mimo avtobusa. Če za nami nebi bila kolona, bi se ustavil in gledal kako bo dojčer zagnjavil avtobus v luknjo. Kdor nima želje po rahlem adrenalinu pri vožnji po takih cestah, mu to pot odsvetujem, je pa panorama zares lepa in odtehta tistih par minut strahu. Kasneje smo ugotovili, da je 2,3m višine samo po robovih tunela. Pot nadaljujemo proti vrhu prelaza in pilotiramo mimo krav, ki kraljujejo po cesti. Na vrhu je mejni prehod, ki zgleda da je opuščen, nikjer ni žive duše. Vstopimo v Švico. Takoj pod vrhom se cesta obrne navzdol. Cesta na drugo stran je mnogo bolj odprta in prijazna za vožnjo. Parkirati nismo imeli nikjer, saj je bilo vse zaparkirano, zato pot nadaljujemo naprej, kjer se po parih kilometrih ustavimo. Čas je za naravo…

Pot nadaljujemo v dolino. Namenili smo se proti soteski Viamala.

Spotoma se ustavimo še v vasici Zilis, kjer si ogledamo cerkvico iz leta 1100, katera ima na stropu 153 fresk risanih na lesene deske. Parkiramo zraven cerkvice na velikem parkirišču. Na stropu cerkve so freske narisane tako, da če pogledaš navzgor jih vidiš obrnjene narobe. Kmalu ugotovimo, da so v klopeh na voljo ogledala, v katera gledaš freske. Ogledalo ti jih približa in jasno obrne prav. Po preučitvi fresk se odpravimo še v bližnji muzej, saj je ogled vštet v ceno vstopnine. Odpravimo se dalje proti soteski Viamala. Ko prispemo do »parkirišča« če se tistim petim placom lahko tako reče, ugotovimo, da bomo malo težje parkirali, saj stoji avtobus napol na cesti, napol na praznih parkirnih mestih. Končno najdemo šoferja, kateri se pomuja in prestavi bus za 5m, tako da lahko mi spodobno parkiramo. Ogled soteske je zares fascinanten.

Spustimo se po 321 stopnicah, kolikor jih je do dna. Ob poti je opisana kratka zgodovina v besedi in sliki. Ogled priporočam okoli poldneva, ko je največ svetlobe na voljo za kašne pametne fotke, mi smo bili tam okoli 17 ure in je bilo že precej mračno. Po robu soteske so tudi postavljene silhuete, katere nakazujejo, kje so včasih hodili, ko so še ni bilo mostov. V času ko še ni bilo mosta čez sotesko so si nekateri posamezniki, ki so poznali pot, služili kruh s tem, da so ljudi vodili skozi skoraj neprehodno skalovje. Mnogo jih je omahnilo v globino. Pot nadaljujemo proti Lihtenštajnu v Vaduz na počivališče, kjer tudi prenočimo.

Na tem parkirišču policija tolerira spanje v enkratni obliki, dve noči znajo biti problem in hitro se lahko znajdeš v bližnjem kampu, kjer te olupijo za okroglih 50€. Tudi tende ne poizkušajte zluftat, ker vas hitro lahko pošlejo v kamp. Vse te informacije nam je natresel dojčer z integrircem. Menda se policaji redno vozijo mimo in imajo stvar pod kontrolo. Če se želite oskrbeti z vodo, vstanite zgodaj, ker voda na pipi teče tako počasi, da bi človek mislil, da hlapi sproti in se zato ne nateče v rezervar. Pred odhodom naredimo še en điro skoraj po celi državi. V mestu so pretežno banke, mesto je precej novo in vidi se kje je kapital doma. Po ogledu še plačamo parkirnino, celih 1,5 franka/16ur.

Počasi krenemo proti Luzernu. Peljali smo se po podeželju izven avtoceste in na mnogih odsekih se nam ponudi lepa panorama. Večkrat se ustavimo, pofotkamo in naposled le prispemo v Luzern.

Parkiramo na parkirišču, kjer je možno natočiti vodo. Parkirišče ima tudi sanitarije. Za izpust se uporabi domišlija. Parkirnina je 15 frankov/24 ur. O samem mestu ne gre izgubljati besed, je bilo že veliko napisanega. Mesto prečešemo podolgem in počes, zvečer pa še v nočnem sijaju. Na mestu, kjer imajo ladjice glavno postajo, se ga lahko zvečer zapohate s travco že samo z mimohodom. Amsterdam je nula proti temu. Počasi se pospravimo v kamper, kjer pocepamo v postelje. Jutro se je začelo turobno. Ponoči je deževalo, jutro in dopoldne pa ni bilo nič boljše. Po frišni kruh sem se odpravil v najbližji »bekeraj«. Kruh ni bil samo slan, bil je tudi sladko zacolan, tako kot vse v Švici. Deževni dan je pred nami in plan je treba prilagoditi. Vzpon na Pilatus odpovemo, namesto tega si ogledamo edino steklarno v Švici. Imenuje se Glasi Hergiswil.

Parkiramo na parkirišču za tovarno in se počasi odpravimo na ogled. Na vstopu nas pričaka simpatična mladenka. Ko se začnemo za denarnice šlatat, začne krilit z rokami, da je vstop brezplačen. Nenavadno, ampak naj bo. Ogled muzeja je nekaj posebnega, saj vstopiš v prostor, kjer te glas in svetloba vodita od točke do točke. Pravo doživetje. Na koncu pridemo v delavnico, kjer mojstri oblikujejo steklo. Za 15 frankov lahko domov odneseš stekleno kroglo, ki jo sam napihaš s pomočjo mojstra, 5 frankov je pa še slika. Ker je vrsta za pihanje krogle predolga, kmalu obupamo in se rajši odpravimo v trgovino izdelkov, ki je čez cesto. Tam je izdelkov malo morje in težko si je najti pravi spominček za domov.

Pot nadaljujemo do Lungerna. Celo pot nas je pral dež in nič ni kazalo na bolje. Spotoma smo se želeli oskrbeti z gorivom, kar je zgodba zase. Najprej je potrebno najti črpalko, ki je dovolj visoka in primerna za AD. Črpalke niso take kot pri nas, ampak imajo samo dve ali tri ročke za tankanje in kar je najbolje od vsega, skoraj vse delujejo na avtomat. Ko se končno spoprijateljimo z avtomatom, natočimo gorivo in gremo dalje. Prispemo v Lungern.

Ustavimo se na razgledni točki, kjer si privoščimo kosilo. Kmalu se je zjasnilo in uživali smo ob lepem razgledu. Spotoma se je ustavljalo veliko avtobusov, najbolj zanimivi so Kitajci, ki vsi naenkrat poskačejo ven in vsi slikajo kot nori. Odpravimo se dalje proti vasi Handegg, od koder je lepo izhodišče za planinarjenje.

Sprehodili smo se čez viseči most, ki je razpet visoko čez sotesko. Most je obešen na štiri debele jeklene vrvi. Tisti, ki se bojite višine ne hodite gor, ker se stvar precej ziblje in kakšni nori planinci namenoma zazibajo most do skrajnosti. Iz mosta je lep pogled na slapove, ki tečejo spodaj. Za bolj pogumne, je poleg mosta še železnica na vrh hriba, kjer je tudi elektrarna. Naklon železnice je 106% , občutno večji kot na Pilatusu. Odprt vagon te v 10 minutah prepelje na vrh. Na parkirišču, kjer smo parkirali se da prespati, vsaj prepovedi ni bilo, za kar pa ne velja, če se zapeljete čez sotesko še kakšnih 500m dalje. Od tukaj je lepo izhodišče za planinarjenje. Turistične karte planinskih poti dobite brezplačno na vhodu na gorsko železnico oz. na vhodu na most. Pot smo nadaljevali na Grimsel Hospiz. Na poti navzgor je pred tunelom izvoz za staro panoramsko cesto, ki je še tlakovana z granitnimi kockami. Cesta je speljana okoli hriba. Namesto v tunel zapeljemo na to cesto in se počasi peljemo naprej. Spotoma uživamo v lepem razgledu na sotesko in na bližnje vrhove. Za tunelom se cesti združita in kmalu smo spet na glavni cesti. Po nekaj kilometrih je odcep za Grimsel Hospiz. Do parkirišča se pripeljemo po cesti z ekstremno velikem naklonom, kjer parkiramo direktno na vrhu ploščadi. Na vrhu hriba se je usedla megla in iz oblakov so počasi letele kapljice, zato se odpravimo muzej elektrarne. Vhod je na razgledni ploščadi. Vstop je prost in muzej je zares vreden ogleda. Spotoma ugotovimo, da bodo čez jez postavili nov atraktiven viseči most in čezenj speljali cesto. Pot nadaljujemo na prelaz Grimsel (2165m).

Na vrhu se ustavimo, saj imajo park svizcev. Nismo imeli sreče, da bi jih videli, saj ni bilo nobenega nikjer. Prelaz je lepo izhodišče za planinarjenje in tudi planincev ni manjkalo. Ker svizcev nismo našli, smo šli naprej proti prelazu Furka. Cesta se obrne navzdol in pogled na ovinke je res spektakularen. Po spustu v dolino sledi spet vzpon nazaj na prelaz. Spotoma se ustavimo na ledeniku, v katerega je vklesana pot in ob sončni svetlobi izgleda kot da bi hodil pod vodo. Ker nismo imeli sreče z vremenom, je bila naša modrina malo manj intenzivna. Tisti ki ste zmrzljive sorte se malo bolj oblecite. Ledenik globalno segrevanje kar dobro pobira, tako da je vsako leto treba dalj pešačiti do njega. Vstopnina je tradicionalno Švicarsko sladka (dva odrasla, en otrok = 15€). Najbrž si je babica na blagajni mastno provizijo zaračunala. Naj ji bo.

Dan se je počasi zaključeval, zato smo odbrzeli naprej čez prelaz Furka (2436m), kje nas je pričakala megla. Spustili smo se nazaj v dolino in se nato povzpeli navzgor proti prelazu Gotthard (2108m), kjer smo prenočili. Ker sem imel željo, da zadnjih nekaj kilometrov pred vrhom odpeljem po stari panoramski granitno tlakovani cesti, oprezam za odcep, ki ga nikakor nisem hotel zgrešiti. Ko pridem do odcepa naletimo na avtovleko, ki je točno na odcepu nalagala motor. Očitno se spet enemu motoristu ni izšel ovinek. Zavoj na staro cesto mi prepreči uniformiranec s planinskim klobukom, ki me usmeri na novejšo cesto.Ves jezen odpeljem dalje in kmalu smo na vrhu. Zunaj je skromnih 10 stopinj in našo mamico zebe še iz ledenika. Po konkretni dvojni dozi jegra se počasi odtaja. V novo jutro se zbudimo ob rahlem škrebljanju kapljic, ki padajo iz megle. Prelaz je ovit v gosto meglo in ne vidi se niti par metrov iz kamperja ven. Stanje se kmalu izboljša in vrhovi gora so že obsijani s soncem. Ko se po zajtrku nameravamo spustiti v dolino, ugotovim, da mi granitne kocke tega prelaza niso usojene, saj je potekala kolesarska dirka iz doline na vrh prelaza točno po tej cesti. Tako nam ni preostalo drugega, kot da se spustimo po precej prometni glavni cesti.

Kmalu dosežemo dolino in pot nadaljujemo proti vasi Lavertezzo, kjer si ogledamo zgodovinski dvojni most. Tukaj je bilo precej obiskovalcev, mnogi so se celo kopali v reki. Nam je zmanjkalo poguma, saj je bila voda premrzla. Povsod so tudi opozorilne table, saj se lahko voda v trenutku dvigne na nevarno raven. Cesta do mostu je precej ozka, ker pelje po soteski, je pa čisto v stilu Švice – brezkompromisno samo navzgor. Parkirali smo na parkirišču, kjer je za AD sicer prepovedano, samo drugega izhoda ni. Plačilo parkirnine svetujem, saj se non-stop sprehaja pajac in kontrolira listke. Od časa do časa komu tudi pripopa položnico. Nas je pustil na miru, potem, ko si je ogledal listek.

Dan se je prevesil čez poldne in čas je bil za kosilo. Po kosilu smo se odpravili v Lugano, katero nas razočara. Mesto je nabito s turisti, za videti pa ni praktično ničesar. Parkiranje je prava nočna mora in po tem, ko se po isti ulici zapeljemo že četrtič, sklenemo, da temu naredimo konec. Parkiramo kar v ulici in se posvetimo parkirnemu avtomatu. Prečešemo staro mestno jedro, ki na nas ne naredi vtisa. Gneča je bila nepopisna. Rahlo razočarani se vrnemo do AD. Odpeljali smo se naprej do tovarne čokolade Alprose , Ta znamka čokolade je menda najboljša švicarska čokolada. V tovarni smo pred leti že bili, zato ogled proizvodnje čokolade izpustimo, čeprav je zanimivo videti kako delajo posamezne vrste čokolade. Ogled priporočam. Odpravili smo se direktno v industrijsko prodajalno, kjer nakupovalno košarico dodobra napolnimo s čokolado najrazličnejših sort. Olajšani za kar nekaj € in s polno vrečo čokolade zapustimo trgovino. Veseli kot radio se začnemo sladkati že kar na parkirišču. Ko so brbončice potešene se odpravimo proti meji, ki je v neposredni bližini. Od tam pot nadaljujemo pot skozi Milano do Verone, kjer prispemo zvečer na ograjeno postajališče z vso oskrbo. Prostor je že kar popolnjen, zato kakšne izbire nimamo. Tukaj prvič po 4 dneh srečamo slovenski AD.

Jutro nas pričaka vetrovno in hladno. S kolesi smo se odpravili v mesto. Spet smo naleteli na trume Kitajcev. Kolesa priklenemo za ulično svetilko in se odpravimo s tokom množice do tako opevanega Julijinega balkona. Gneča je nepopisna in po tem, ko smo si ogledali to čudo sveta zapustimo množico turistov. S kolesi raziščemo celo mesto in bližnjo okolico, ter se vrnemo nazaj do AD, kjer smo pripravili kosilo in se nato počasi odpravili proti domu. Bližje kot smo bili slovenski meji, bolj je naš AD hrepenel po slovenski nafti, saj je precej cenejša, kot v Italiji. Mejo prečkamo s prižgano rumeno lučko za gorivo na armaturi. Še nikoli si nismo tako želeli obiska bencinske črpalke kot takrat.

Švica nas je navdušila, skoraj tako kot Nizozemska. Nizozemska je izrazito ravninska, Švica pravo nasprotje. Na Nizozemskem vrtiš pedala v nedogled, v Švici je možnosti za planinarjenje nešteto. Spet smo ugotovili, da smo šli Švico samo ovohavat in da bo potrebno v tem koncu preživeti celotni dopust. Morda naslednje leto.

Prevozili smo okroglih 1700km.

Skike so tukaj: Zillis, Viamala, Verona, Vaduz, prelaz Splugen, perlaz Furka, prelaz Gotthard, Luzern, Lugano, Lavertezzo, Grimsel pass, Glassi Hergiswill,