Menda se je začelo poletje in odšli smo na obalo lovit sončne žarke. Za nami je lep morski vikend…

V petek zvečer smo prišli na obalo v Ankaran, kjer so nas pričakale dve posadki, Boštjan in pa Polžki. Po večernem druženju smo se pozno ponoči odpravili spat. Zjutraj nas je zbudilo sonce in poskakali smo na plano, saj je bilo v avtodomu prevroče. Sonce ima že tapravo moč. Naš plan je bil, da s Polžki s kolesi odkolesarimo do Pirana. Boštjan ni za take podvige, saj ima premajhne otroke za tako razdaljo. No, glede na to, da smo prejšnji večer  kar nekaj steklenicam videli dno, je bila ta napoved precej ambicijozna.

Počasi smo odbrcali proti Piranu in pristali v Kopru na pijači. Vsi mehki smo ugotavljali, da tale planiran podvig ne bo tako enostaven in plan smo v hipu spremenili.Vrnili smo se nazaj in popoldne preživeli zleknjeni na stolih. Med tem nas je Boštjan zapustil. Midva z Mihom sva celo zbrala pogum in se tik pred popoldanskim dežjem še okopala v morju. Če bi počakala še par minut, bi imela naraven tuš s sladko vodo. Po plohi se je vreme umirilo in sonce je počasi zahajalo. Mimo sta se pripeljala še Kamniška prijatelja s svojim avtodomom in tako se je družba povečala še za dva člana.

Zakurili smo ogenj in pozno v noč debatirali ob plamenih. Miha je bil spodbujevalec ognja. V nedeljo smo se prestavili do Žusterne in tam parkirali, ter odkolesarili v Piran. Tokrat nam je uspelo priti do Pirana in pozno popoldne smo se vrnili nazaj do AD. Sledil nam je samo še povratek domov.