Tretji vročinski val nas je spet pritisnil ob jezero, da smo se lahko malo ohladili. Šli smo spet v Avstrijo, saj je čistoča jezerskih voda daleč pred našimi. V soboto sva z Marijo pobrala Miha, ki je bil na počitnicah pri babici in dedku, ter se skupaj podali čez Pavličevo sedlo. Spotoma smo si želeli ogledat jezero Sonnegger See. Tam smo srečali Boštjana z družino. Prvi vtis je bil sicer pozitiven, vendar po krajšem sprehodu ob jezeru, nas le ta ne prepriča v obstanek in kopanje. Zvečer je precej komarjev, parkirišče je tik ob cesti, v vodi je pa malo mulja. Ker poznamo jezero Ressing, nam je primerjava in družinsko glasovanje dalo novo smer in premik za celih 25km je bil določen. Skupaj smo spili še pivce iz lastnih zalog, malo poklepetali in se odpravili naprej. Na naš cilj smo prispeli malo po deseti uri zvečer in ko sem zavil na parkirišče, sem oči postavil na fedre, kot v risanki. Parkirišče je bilo dokaj polno avtomobilov, postavljen je bil velik šotor, muzika je špilala na ves glas, folk se je zabaval in plesal. Hm… Ja, nič parkirali smo, in z Marijo sva šla v izvidnico ali se tole začenja ali se bo končalo. Na plaži je bilo vse zagrajeno in sklenila sva, da gremo še par kilometrov naprej na naslednje jezero. Dvignili smo sidro in se zapeljali po parkirišču, kjer naletimo na manjšo prometno nesrečo. Alko je pač zvil plastični odbijač, nič resnega. Marijo sem dregnil, naj povpraša, kaj je sploh bila to zaena prireditev. Prijazni mladenič, ki je malo poslikal buško na avtu nam je razložil, da je bil triatlon in da se veselica končuje, ter da naj ostanemo, saj bodo zjutraj vse pospravili. Ko nam je to vse razlagal, je malo slovenskih besed pomešal vmes in tako smo prešaltali na “sloveniše šprahe”. OK, modelu verjamemo, da bojo v rano zoro vse ograje in ostalo navlako pospravli, ter parkiramo našo kučo nazaj. Glasba je bila primerna pravi jodlarski veselici in po dveh kozarčkih jegra iz lastnih zalog, se odločiva z Marijo, da greva malo naokrog, do šanka… In res, nalimala sva se na šank in glej naklučje, možakar ki nas je prepričeval naj ostanemo, je stregel za šankom. Bil naju je tako vesel, da mu nobene naročene pijače nisem mogel plačati češ, da jo časti on. Takoj smo bili največji kolegi in po nekaj popitih pirčkih, sva bila “libe geste aus Slovenija”. Zanimivi so teli Avstrijci, predvsem pa gostoljubni. Okoli druge ure ponoči sva zapustila družbo, se zmenila, naj zjutraj potrkajo na vrata avtodoma in skuhala jim bova “kafe”. Zaspal sem kot dojenček in zjutraj se nama pri kavi res pridruži najin kelner. Malo smo premleli dogodke, se malo presmejali in sami dan nadaljevali v senčki pod devesom.