Zadnji vikend pred novim šollskim letom smo se podali spet k severnim sosedom. Tokrat smo bili spet v dvojicah. S polžki smo se v petek dobili na St.Johann see, kjer smo po nekaj večernih kozarčkih v spokojni tišini prespali. Naslednje jutro smo se podali po kolesarski stezi proti toku navzgor. Odbrcali smo do mesta St. Oswald, kjer imajo lepo postajališče za kolesarje, katerega smo jasno preizkusili. Malo smo se zapletli v pogovor z domačini, kateri govorijo tudi slovensko. Obdelali smo vso zgodovino in izvedeli kje imajo žlahto… skratka odšli smo nazaj proti avtodomu, saj so se nam že cedile sline po pečenju iz žara, namreč praznovali smo kart dva rosjstna dneva skupaj. Kosilo je bilo jasno preveč obilno in kot lenivci smo obsedeli na stolih pod razprto tendo.

Pozno popoldne smo nekateri le uspeli okusit toplino jezerske vode, katera ima še vedno zadovoljivih 23 stopinj. Kopališče smo zapustili zadnji. Skrbnica kopališča nas je prijazno opomnila in podučila, da se v tem okrožju sme z avtodomom prespati samo enkrat na istem mestu, drugače je potrebno oditi v kamp, ter da redarji vršijo redne kontrole. Lepo smo se ji zahvalili za pojasnilo in ji omenili, da tako ali tako zvečer selimo naše vikendice na drugo lokacijo. Tako smo pristali na jezeru Au ob Dravi. Zvečer smo opazovali zvezdne utrinke in pa bližajoče se oblake. Zjutraj so ti oblaki spustili svoj tovor in škrabljanje kapelj nas je zbudilo. Preden smo uspeli zlesti iz postelj in pozajtrkovati, se je že zjasnilo in modrina neba nam je risala nasmešek na obraz. Odpeljali smo se do Klopinjskega jezera, katero nas je kar malo razočaralo.

Ko smo le uspeli najti parkirno mesto, smo se podali s kolesi okoli jezera. Povsod je vse zaplankano, na promenadi se z biciklom ne smeš vozit, ko se pa voziš po kolesarski, le te kar naenkrat zmanjka in preostane ti samo še cesta. Nekje sem enkrat prebral, da je okoli jezera lepa kolesarska steza. No, ta ki je to napisal, ali nima bicikla, ali pa ne ve kaj je to kolesarska steza. Dostop do jezera je povsem ograjen in šele po izvlačenju evrov iz žepa lahko prideš bližje. Jezero je izrazito turističnega značaja in to nam nikakor ne ustreza. Spotoma so zavili še na bližnje jezero z imenom Turner see.

Tam smo naleteli na kamp s staroselci in pa bife samimi sivimi glavami za mizami. Penzjonisti, kaj hočeš… Počasi smo se vrnili nazaj do parkirišča, kjer smo parkirali, si pripravili kosilo in krenili na Jezersko.

Ko smo tja prispeli, nismo mogli verjeti svojim očem, saj jezera praktično ni bilo, kar je posledica suše. Vonjave od razpadajočih alg so nemogoče in po okrepčilu v bifeju smo se pospravili domov.

Več slik je tukaj