Napoved vremena je bilka taka, da je bilo jasno, da gremo na morje malo pedala zavrtet. Čez teden sva se preko bloga malo tipkala z Robijem in tako natipkala, da se dobimo na morju in presekamo enkrat samo tipkanje ter rečemo kakšno v živo in se tako tudi spoznamo. V petek smo bili spet pozni, kot je v naši navadi, ker drugače nam pač ne uspe, zato smo zvečer prilomastili na obalo, kjer smo se parkirali na “hot spot”in ker je bila že tema, se niti nismo iskali. No v bistvu bi se lahko poklicali, samo z Robijem sva se tako strokovno zmenila kje se dobimo kot, da se poznamo sto let, le telefonskih kontaktov si nisva izmenjala. Ja, nič zjutraj bo izvidnica med več kot sto avtodomi. 🙂 Noč je bila mirna, le zjutraj nas je smetar zbudil, ko se je odločil cesto pometat s strojem. Po zajtrku in kofetku je sledil skok na bicikel in čekiranje avtodomov. Nekaj značilnosti iskanega sem vedel in kmalu se Robiju in Vlasti narišemo pred vrati. 🙂 Debata je stekla, prav tako tudi tekoči okusni domači zvarki Vlaste. Skupaj smo se odpravili na malo več kot 30km dolgo pomladansko turo z bicikli. Kolesarili smo bolj po penzjonerski, saj smo si imeli vmes toliko za povedat. 🙂 Pozno popoldne smo se vrnili, se malo spočili in proti večeru peš mahnili v mesto, ter se po trdi temi vrnili nazaj, še malo pokramljali in se odpravili na zaslužen počitek. Nedeljsko jutro je bilo še lepše od sobotnega, Robija in Vlasto smo povabili na kofetek in tako smo ob debati obsedeli na sončku krepko čez poldne. Brezvetrju in močnem pomladanskemu soncu bi se človek pustil razvajat, samo je bilo žal treba nazaj domov. Tako smo vikend preživeli v zelo dobri družbi.