Petek 8.7.2011

Kako smo prišli na idejo da gremo na Dansko, se ne spomnim več, dejstvo pa je, da nam poleti severne destinacije nekako bolj ugajajo od tiste neznosne vročine iz južnih krajev. Naše 16 dnevno potovanje smo začeli v petek popoldne, za nas zgodaj, saj smo na pot krenili že ob 15.30 uri. Ker je letos strošek goriva za naše potovanje precejšen, sem se zadnji hip odločil, da malo poguglam, kje je nafta cenejša v Avstriji in Nemčiji, saj se od črpalke do črpalke razlikuje, za Dansko mi je pa zmanjkalo časa. Tako smo krenili na pot in zadnje tankanje nafte izvedemo pred Karavankami in naslednje v Salzburgu tik pred nemško mejo. Ceneje je bilo toliko, da se nam skoraj povrne strošek vinjete in to samo pri slabih 30 litrih. Veseli kot radio se odpeljemo naprej proti Chiem See, kjer smo nekje v okolici jezera nameravali prenočiti. Nočitve na avtocestah nam ne sedejo, zato smo se odpeljali do bližnjega nogometnega igrišča, kjer nas na lepem prostornem in ravnem parkirišču pričaka kup mladine in pa gasilci, ki so imeli veselico. Odpeljali smo se pred Netto Market, v katerem je tudi pekarna, in v pričakovanju jutranjih frišnih žemljic mirno prenočili.

Sobota 9.7.2011

Zjutraj so nas prebudili vrtnarji, ki so že pred odpiralnim časom trgovine urejali okolico. Pot smo nadaljevali proti Wurzburgu, kar je bil naš cilj za ta dan. Popoldne smo tja tudi prispeli in srečo kot jo imamo spet naleteli na nek festival, in zabasana parkirišča. Komaj smo našli prostor poleg ostalih avtodomov na parkirišču pri starem mostu, dokaj blizu centra. Postajališče z oskrbo in elektriko je na obronku mesta. Popoldne smo preživeli v raziskovanju mestnega jedra, katero je vredno obiska.

To so najbrž vedeli tudi številni turisti, ki so bili v mestu. Naleteli smo na lokalnega umetnika, ki je s kredo narisal na tla lepo sliko. Glede na majhnost mesta je bilo precej ljudi. Mesto je zanimivo, ker ima precej zvonikov in te špice molijo v nebo. Naše pohajanje smo zaključili okoli desete ure zvečer, ko je sonce zašlo. Zanimivost dneva so nedvomno bili domačini oblečeni v holcarske noše. Med drugim se je v mestu odvijal »folk festival« in temu primerno je bilo mesto tudi obiskano. Od povsod je dišalo po roštiljadi. Na trgu pri mestni hiši in fontani smo šli na sladoled, ki je bil izredno dober in tudi poceni, cena kepice (zelo velike) je1€, kar je veliko ceneje kot v Ljubljani na Prešercu!! No, saj gužva je bila pa tudi temu primerna.

Nedelja 10.7.2011

Noč je minila presenetljivo mirno in zbudili smo se precej pozno. Po zajtrku smo začeli glodati 760 kilometrov dolgo pot proti danskemu otoku Romo. Po dolgi vendar prijetni vožnji smo prispeli pred Dasnko mejo, kjer smo še v Flensburgu natočili občutno cenejšo nafto, kot je na Danskem. Razlika v ceni pre in po prečkanju meje je bila skraj 8€. To razliko poznajo tudi danci, ki so drug za drugim vozili na črpalko. Na danski otok Romo smo prispeli po osmi uri zvečer, sonce pa je še kar vztrajalo visoko na nebu. Zapeljali smo se direktno na plažo. Ker nam pogled na mivko ne daje zagotovila, da ne bomo potrebovali lopate, da se izkopljemo iz nje, če bi zabredli pregloboko, raje obrnemo in parkiramo nazaj na 2km oddaljenem parkirišču, kjer smo tudi prenočili skupaj s še enim italijanskim avtodomom.

Parkišče ima celo wc, vode pa ne pričakujte v tisti mali kučici. Med pripravo večerje sem zavohal smrad od zažganih zavor in moj glasen komentar je bil, pa ja niso to moje bremze! Stopil sem ven na inšpekcijski pregled in kmalu je postalo jasno, da se zadnja desna zavora pregreva. Iz boksa sem izvlekel ležalko za plažo in se zavlekel pod kamper. Kdo bi si mislil, da bom ob 9 zvečer na Danskem ležal pod kamperjem in šraufal zavore. Med šraufanjem študiram, komu sem se jaz zameril, da namesto, da bi pil mrzlo pivo in užival na stolih v večernem soncu, moram šraufat te preklete bremze. Ne vem zakaj vozim kamper na servis, če moram potem še sam šraufat. Rezultat šraufanja bo znan naslednji dan, ko se bomo odpeljali v smeri Kopenhagna. Po končanem opravilu, sem si ipak odprl mrzlo pivo in ga skoraj na dušek uničil. Večer se je nadaljeval ob kozarčih jegra, ki sva ga družno z boljšo polovico počasi pila.

Ponedeljek 11.7.2011

Jutro nam je postreglo kristalno modrino na nebu. Po zajtrku smo se odpravili na parkirišče pred plažo in nato peš do morja. Kmalu smo ugotovili, da mivka niti ni tako mehka in da bi se dalo normalno voziti po njej, tako kot ostali kamperji, ki so masovno vozili na plažo. Padla je odločitev, da grem nazaj na parkirišče po našo kučo in jo pripeljem do morja. Po plaži stalno patruljira plažni majster s 4×4 vozilom in če se kdo slučajno vkoplje, ga potegne iz mivke ven. V bistvu je to danski AMZ. Dopoldne in del popoldneva smo izkoristili za kopanje, ki sicer je kopanje, samo da bi pa hodil v vodo zato, ker ti je vroče, pa ni, saj je bilo zunaj skromnih 21 stopinj, sicer že kar top vročina za te kraje.

Na plaži je veliko kajtarjev, ki zategujejo svoje zmaje po luftu. Mi smo izvlekli svojega in tista dva kvadratna metra blaga na nebu, naju z Mihom precej namatra, saj veter ni bil več tako rahel, kot je zgledal. Po kosilu smo se odpravili naprej v mesto Odense, kjer je bil doma pravljičar H.C. Andersen. Kmalu sem ugotovil, da se je moje večerno ležanje pod kamperjem splačalo, saj se zadnja zavora ni pregrevala več. V Odenseju smo parkirali v mirni ulici, dokaj blizu centra in se podali v mesto. Mesto je majhno in mirno, verjetno se pozna čas dopustov. Obiskali smo hišo znanega pravljičarja, vendar ni kaj dosti za videt, ker je bil itak iz revne družine.

Čez dan oz v času ko muzej obratuje, igrajo njegove pravljice v pravljični hiši. Na glavnem trgu pred mestno hišo stoji njegov precej velik kip. Odšli smo še v mestni park, kjer so zgleda imeli vaje lokalni violinski muzičarji – samouki. Mesto smo zapustili in se odpeljali naprej čez most Storeabelt, kateri se plačuje. Plačali smo sladko ceno mostnine, približno 45€ L. Parkirali smo na postajališču za avtodome in odšli gledat to čudo od mosta.

Torek 12.7.2011

Novo jutro je zasijalo v polnem sijaju, in sonce je bilo že precej visoko, ko smo odprli oči. Zaželeli smo si podeželja in se na pot odpravili po lokalnih cestah. Prva zanimivost podeželja so male stojnice ob cesti, kjer si sam postrežeš sadje ali zelenjavo in sam plačaš.

Kupili smo češnje in denar po ceniku pustili v majhni zarjaveli škatlici. Ta nam je dala vedeti, da je tam že zelo dogo časa in da tega ne krade nihče. Na balkanu je to neizvedljivo, pokradli bi denar, s škatlicami vred, sadje, pa še stojnico verjetno. Tukaj so te stojnice vsakdanja stvar. Druga zanimivost so pa neskončna polja žita, ki jim ni videti konca. Cela pokrajina je odeta v žito. Pot smo nadaljevali v mesto Gavno in parkirali na otočku, zraven vhoda. Na otoku je park, ki je zgledno urejen. V sklopu parka je tudi terarij z metulji, kateri so uglavnem iz daljnega vzhoda. V posebnem steklenjaku smo se pri neznosni vlagi in vročini podili za metulji, da bi jih ujeli v fotografski objektiv, jasno naveličali smo se prej mi kot metulji. Nazadnje smo si še ogledali grajsko zbirko umetniških slik, katera vsebuje več kot 2000 kosov in je največja privatna zbirka v skandinaviji. Po ogledu smo se odpeljali proti vasici Elmelunde, kjer je najstarejša kamnita cerkev na Danskem. Ta je iz leta 1075. Kako da se do danes ni porušila, mi ni jasno. Reformatorji so jo v 15 stoletju prepleskali z belo barvo in s tem tudi vse freske misleč, da so jih uničili. Učinek je bil prav nasproten, saj so jih s tem konzervirali in šele v 20. stoletju so belino odstranili in očistili s fresk. Pot smo nadeljevali proti Mons Klint. Parkirali smo na velikem parkirišču. Parkirnina je 25kron ali 5€, avtomat na izhodu pa ne vrača drobiža, zato ne bodite radodarni s kovanci, tako kot mi. Iz parkirišča do morja, kjer je lep pogled na klife, vodi 497 stopnic in prav toliko nazaj, vsaj toliko jih je Miha naštel.

Menda je mogoče najti precej fosilov v kamninah in šele potem nam je postalo jasno zakaj se nekateri pasejo po tleh kot ovce in preobračajo kamne. Nekateri so nosili cele skale nazaj po stopnicah. Morje ima na tem delu prav ogaben vonj in neko dolgo zadrževanje tam spodaj nam ni ravno godilo. Če boste imeli srečo, boste lahko videli najhitrejšo ptico na svetu, ki se hrani izključno s tem kar ulovi v zraku. V normalnem letu doseže hitrost 180km/h, ob pikiranju pa dvakrat toliko. Prica je izginila iz Danske, vendar se je pred nekaj leti spet naselila in živi v luknjah v klifih.Vrnili smo se po stopnicah nazaj in dodobra našvicani obsedeli na vrhu. Ob odhodu smo nahranili avtomat pri rampi, kateri si je sam vzel napitnino. Spotoma smo si ogledali še Liselund Slot. To je bilo nekoč kraljevo posestvo z ogromnim parkom. Vstopnine ni. Pred vhodom stoji stojnica s sadjem, izobešen je cenik in pa steklen kozarec od kislih kumaric, ki služi kot kassa, kjer pustiš denar. Zgleda, da so Danci zelo pošten narod in zamika me, da kamperja sploh nebi več zaklepal. Ja seveda, posebej ko bomo v Kopenhagnu.

Dan se je počasi končeval in odpeljali smo se v majhno vasico Klintholm Havn ob morju, kjer je v marini brezplačno parkirišče z vodo, wc-ji, tuši in celo roštilj placom in mizami. Prav hecno je bilo videti nekaj posadk, vsaka s svojim roštiljem. Zraven je plaža. Dan je počasi ugašal in z njim tudi mi.

Sreda 13.7.2011

Novo jutro nam je postreglo oblake, veter in kaplje dežja. Res je lepo vreme vstrajalo predolgo za danske razmere. Odpravili smo se proti Kopenhagnu in spotoma spremenili plan, saj je pričelo deževati. Mesto Roksilde bo ostalo za naslednjič, saj ga po dežju nismo imeli namena raziskovat. Spotoma smo se ustavili še v mestu Songevej, kjer je grad Valo. To je privatni grad in ne pričakujte da si ga boste lahko ogledali od znotraj, Še na klopci pred gradom piše da je privatna. Z dolgimi nosovi smo se odpravili naprej in prispeli v edino postajališče za avtodome v Copenhagnu. Parkiranje je mogoče tudi na parkirišču pred novim delom knjižnice ali pa malenkost naprej od postajališča ob trgovskem centru, nikar pa ne pričakujte prenočevanja tam, ker vas bodo sigurno obiskali policisti, kar pa menda ni poceni. Mi smo imeli rezervacijo za postajališče, saj je bilo potrebno samo po e-mailu napisati termin prihoda, odhoda in pa registrsko številko kamperja. Toliko malo zahteva dedek, ki upravlja s postajališčem. Ima celo brezplačni internet. Bivanje na tem postajališču pa ni ravno poceni, dobra stvar je pa vsaj ta, da je okoli ograja.Vse skupaj je postavljeno provizorično. (ograja, sanitarije in pa oskrbni otok). Ko smo se utaborili, je tudi dež prenehal in s kolesi smo se odpravili po mestu.

Šli smo tudi v kraljevi park.Ogledali smo si tudi kraljevo rezidenco in malo dražili stražarja. V večernih urah smo se vrnili, siti kitajcev, saj so preplavili mesto. Pri mali morski deklici je bila taka gužva, da smo se tja vrnili kasneje, ko so se trume kitajcev spravile na buse. Res neverjetni so te rumenčki, ki laufajo po mestu, da ja nebi kaj zamudili in pritiskajo na digitalce kot nori. Cene gostincev so pa tudi brez komentarjev. Zvečer smo se vrnili nazaj in naredili plan za naslednji dan, glede na vremensko napoved. Napoved je itak bila: Dež. Tivoli park, najstarejši zabaviščni park v Evropi, nam je ostal za drugič.

Četrtek 14.7.2011

Ponoči je deževalo in veter se je krepil. Ob deveti uri zjutraj smo le zlezli iz postelj. Odločili smo se, da si bomo ogledali Guinness-ov muzej svetovnih rekordov in pa če bo čas še danski akvarij, ki je nekaj kilometrov iz mesta. Najprej smo morali narediti strateški načrt, kako ostati sprejemljivo suh v tem vetrovno-deževnem vremenu. Dež je padal počez in ne navzdol. Izvlekli smo palerine, samo so se nam zdele pretiravanje v zaščiti glede na oblečene vetrovke. Z marelami smo suvereno zakorakali proti bus postaji, ki je v bližini postajališča za avtodome in bili bitko z vetrom. V mesto pelje bus št. 1A. Karte za bus lahko kupite na busu, koliko časa veljajo, ne vem, vem pa, da ko smo se vračali nazaj, je šofer videl tiste naluknjane listke in je samo prikimal. Izstopili smo v centru skoraj pri muzeju in po nekaj minutah borbe marela-veter izgubili bitko. No, Marija ima zdaj novo veliko mavrično marelo za 13€ L.

Muzej je zanimiv, kakšno stvar lahko tudi sprobate. Po ogledu muzeja smo se vrnili nazaj do avtodoma in po poznem kosilu odšli naprej priti akvariju, kjer smo parkirali pod velikimi krošnjami kostanjev in kasneje tudi v miru prenočili. Ker je akvarij odprt samo do 18. ure, smo se odločili, da ga obiščemo naslednji dan. Odšli smo do bližnje plaže in utrdbe, ki je v neposredni bližini. Na njej je tudi kamp. Utrdba je imela pomembno vlogo v obrambi mesta v zgodovini. Zraven je tudi park, kjer imajo razne fitnes naprave in tja se hodijo malo fitnesirat lokalni rekreativci. Zanimivo, pri nas bi tak park s takimi napravami lokalni mladci sigurno uničili v prvi noči.

Petek 15.7.2011

Zjutraj je bilo kar nekako temno. Oblaki so se preganjali po nebu in sproti občasno spuščali dež za seboj. Ob pol enajsti uri nam je uspelo priti v akvarij. Vstopnina je za odrasle 13€, za otroke pa pol manj. Mislil sem, da bomo bolj osamljeni obiskovalci, ampak sem se krepko motil.

Akvarij je kar precej obiskan in ima kaj ponuditi. Pozoren moraš biti, na to, kdaj začnejo s hranjenjem piranij, pa morskih psov itd. Posebnost je tudi ta, da lahko določene vrste rib, rakov, morskih zvezd, vetrnic… tudi primeš. Jasno je zraven pajac, ki ti gleda pod prste, da nebi kakšno ribo preveč zmučkal. Zanimiva izkušnja. Po debelih treh urah smo akvarij zapustili in se odpravili naprej proti dvorcu Jaegersborg Dyrehave, kateri je bil svoje cajte namenjen kraljevi družini kot lovski dvorec.

Okoli njega se razprostira ogromen park, v katerem živi več kot 2000 jelenov in ostale srnjadi. Itak smo hoteli videt to silno število divjadi. Parkirali smo na mirnem parkirišču izven ceste in se s kolesi podali na prečesavanje parka. Vse poti vodijo do dvorca tako, da se kar malo težko zgubiš, čeprav je park velik. Ko smo obdelali park, smo s odpravili v mesto Helsingor in parkirali v marini na brezplačnem postajališču ob ograji, ki ločuje marino od plaže. Pipe za vodo so skoraj ob vsakem drevesu, prav tako stebrički za elektriko z navadnimi vtičnicami. Kam boste kipal vsebino wc kasete se znajdite sami. Mesto ima utrdbo, katero smo si seveda pogledali. Ker je povsod na Danskem, kamorkoli smo prišli, vse razkopano, je tudi tukaj, saj gradijo novo pristanišče. Mestno jedro je majhno in deluje bolj zaspano.

Sobota 16.7.2011

Po dveh dneh dežja, se bi spodobilo spet sončno vreme in res je bilo tako. Zjutraj smo se odpravili proti mestu Gilleje, spotoma smo se pa ustavili še ob svetilniku, ki je za vir svetlobe uporabljal premog. To je eden redkih takih svetilnikov v svetovnem merilu, ki se je ohranil do danes. Odšli smo dalje in v majhni ribiški vasici Gilleje parkirali kar na glavni postaji, saj je v mestu s kamperjem nemogoče parkirat. S kolesi smo prepeglali mesto gor in dol in se sprehodili po lepi promenadi z veliko trgovinicami. Na vsakem koraku so visele danske zastave, tako kot po vsej državi in zgleda, da so ponosni na svojo državo. Ker je bil dan sončen in se je termometer povzpel spet na neznosnih 22 stopinj, smo se odločili, da se gremo kopat še v baltiško morje. Parkirali smo na parkirišču pred plažo, kjer se lahko tudi prespi. Parkirišče ima tudi wc. Pripravili smo kosilo in odšli na kopanje. Morje je imelo 19 stopinj in ni bilo kaj več kot za brzinsko plavanje in izplutje nazaj na kopno. Miha si je vzel čas in se je namakal cele pol ure. Današnja mladina zgleda da je bolj trdoživa. Marija je itak ostala na kopnem.

Po popoldanskem lenarjenju smo krenili dalje do grada Jaegerspris. Ker imajo zelo dolg delovnik (od 11-16 ure) in ker smo se tam pojavili ob pol šestih popoldne, nam ni ostalo drugega, kot da gremo na grajski vrt, ki je dostopen mimo gradu. Kmalu smo se pobrali naprej v mesto Kalundborg, v marino na lep parkirplac, od koder smo imeli lep razgled skozi marino na mesto. Kamperji so bili tudi vzdolž glavne ulice, kjer je tudi plaža.

Nedelja 17.7.2011

Zjutraj smo se v spremstvu vetra in rahlega dežja odpravili v center. Ta je precej majhen in glede na to, da je bila nedelja in gnilo vreme, se ni dogajalo čisto nič, še kafiči so bili zaprti.

 

Ogledali smo si cerkev še od znotraj in jo potegnili dalje proti baje najlepšemu gradu Danske, grad Egeskov. Po prečkanju mosta Storeabelt smo se takoj za mostom ustavili za pripravo kosila. Prostor ponuja lep razgled na most, malo naprej je pa lepa plaža. Ker je bilo vreme še neodločeno ali bo deževalo ali se bo razjasnilo smo namesto kopanja po kosilu raje eno kitico oddremali. Pot smo nadaljevali proti Egeskov slotu. Parkirni prostor je tam ogromen, ne pričakujte pa prenočevanja tam, ker je od 23 ure do jutra prepoved. Zraven je kamp. Tokrat smo bili dovolj zgodnji za ogled parka in muzejev.

Notranjost gradu si pa nismo ogledali, ker toliko časa pa spet ni odprt. Vstopnica za dva odrasla in enega otroka je okroglih 50€. Muzeji in grad so odprti do 19.ure, sam park pa do sončnega zahoda. V muzeju je tudi avtodom neke družine, ki je potovala po evropi. Popoldne smo preživeli v prečesavanju parka in bluzenjem v labirintih.

Proti večeru smo se odpravili proti vrhu Danske v Ejer Bavnehoj, kjer smo sami v smrtni tišini prenočili. Sicer so znaki za prepoved kampiranja, za nočno parkiranje pa nobenega.

Ponedeljek 18.7.2011

Zjutraj so nas zbudili turisti in ob pogledu na uro jim je bilo oproščeno, saj je bila že več kot devet. Povzpeli smo se še enkrat na stolp in se po hitrem postopku pobrali naprej. Ker Danska nima veliko visokih vrhov, smo se zapeljali še na enega in parkirali na premajhnem parkirišču glede na število obiskovalcev. Parkirnina je dober 1€. Od parkirišča vodi pot na vrh do stolpa, in v dolino do jezer, od koder se greste lahko vozit s turističnimi ladjicami. Ladje vozijo non-stop od 10. julija do 1. avgusta. Ne moreš verjet, kako dolgo sezono imajo. Ker brez dežja ni šlo, smo morali spet malo povedriti pod drevesi in kmalu je spet sijalo sonce. Sem lokalci hodijo s hladilnimi torbami in razgrnejo dekico ter uprizorijo pravi piknik.

Pot smo nadaljevali v mesto Viborg, kjer smo ob jezeru na brezplačnem parkirišču pripravili kosilo. Zraven je wc z vodo in pa igrala za otroke. Ker je spet dež začel s svojo predstavo, smo šli v mesto s kamperjem in pakirali brezplačno prav pred katedralo, ter se sprehodili po starem delu mesta. Za pogled v to veliko katedralo smo spet bili prepozni, saj je odprta samo do 16.ure, lokalnega župnika se nam pa ni iskalo. Ker je vreme obetalo lepo popoldne in ker smo naredili že precej kilometrov po tej deželi, nismo pa videli še nobenih vikingov oz njihovih muzejev, smo se odpravili v muzej na prostem v mesto Hobro. Parkirali smo na koncu parka in razočarani izvedeli, da smo spet prepozni, saj je muzej odprt samo od 10. do 17.ure. Ne razumem dancev, zakaj zapirajo tako zgodaj, če jim ostane še celih 5 ur do sončnega zahoda in kar nekaj turistov se je obrnilo in šlo nazaj. Odvrgli smo sidro na koncu parka in tam zaključili dan. Po okolici se da fino kolesarit in kar nekaj kolesarjev in tekačev je bilo naokoli. Vikinški muzej nam je ostal za naslednji dan. Prenočili smo v miru in spet osamljeni.

Torek 19.7.2011

Zjutraj smo smo se podali v muzej na prostem, ki nas je vse zelo navdušil. Vstopnina je za dva odrasla 16€, otroci do 18let imajo gratis. Zanimivo tolmačenje otrok imajo. V tem muzeju so vsi zaposleni oblečeni v vikinška oblačila in v vsaki izmed 9 hiš nekaj predstavijo.Lahko spečete tudi svoj pravi vikinški kruh.

Na pomokani deski najprej razvaljate kroglico testa, potem to palačinko položite na nek pladenj z lesenim ročajem in ga držite eno minuto nad ognjem, potem ga obrnete in ko je napihnjen je pečen. Vseskozi vam daje napotke prijazno vikinško osebje. Recept za kruh lahko kupite pri izhodu (ali pa doma uporabite googla). V zadnji hiški lahko oblečete vikinška oblačila in naredite »some funny pictures« tako pravi najstarejši viking na blagajni, ko kupite vstopnice. Te veljajo še za cel kup muzejev v mestu Hobro. Zadovoljni smo zapustili muzej in se podali proti gradu Voergard Slot. Ob prihodu na parkirišče nas je skoraj zadela kap, saj je bilo nabito polno, gneča pa nenormalna. Zgleda, da so imeli neko prireditev na tem gradu. Taka gneča nam ni niti pod razno ustrezala, še manj pa parkiranje v blatnem parkirišču na travi, ki kar kliče po lokalnem traktoristu, da bi nas izvlekel, če bi se vkopali. V sekundi dvajset smo spremenili plan in se podali na obalo, kjer smo parkirali na praznem brezplačnem parkirišču, kjer se lahko prespi. Na začetku parkirišča so bili znaki za prepoved kampiranja, samo glede na to, da ni bilo nikogar smo vseeno izvlekli žar in pripravili kosilo. Ker nam je bila to zadnja prilika za kopanje v Baltiku in ker je sonce sijalo v vsem sijaju, smo suvereno oblekli kopalke. No Marija je oblekla jopico namesto kopalk in podali smo se na plažo. Termometer je na zraku komaj pokazal 19 stopinj, zato ni bilo neke pretirane želje po kopanju, pa še pihalo je kar precej. Vodo smo skusili do gležnjev in bilo je povsem dovolj. Posedli smo se na mivko in po posmehovanju drug drugemu, kako mu kocine telovadijo, zaradi mraza, zapustili plažo.Odšli smo do skrajnega severa Danske in parkirali pri svetilniku ob cesti, saj je bilo parkirišče na koncu povsem zabasano. S kolesi smo se odpravili do konca in nato peš še kakšen kilometer po sipini do konca rta, kjer se združita Baltik in Severno morje.

Gneča je itak nepopisna, tako da kakšnega ekstra užitka tam nismo našli. Odšli smo še do »puščave« oz sipine in se sprehodili po kupih mivke. Dež nam je skoraj preprečil namero, samo je hitro ponehal. Dan smo zaključili v mestu Hirtshals, kjer smo parkirali na brezplačnem parkirišču ob plaži. Zraven so sanitarije, vodo pa lahko natočite v priročni pipi v marini, samo cev morate imeti, nastavek je že na pipi. Mesto ima največji oceanarij v evropi, z največjim akvarijem ki drži 4,5 milijona litrov vode. Panoramsko steklo je visoko 8 metrov in debelo 45cm. Ob 13. uri potaplač nahrani morske pse. Več si lahko preberete tukaj: http://www.nordsoenoceanarium.dk

Sreda 20.7.2011

Občasno deževna noč, se je umaknila lepemu jasnemu jutru. Našo pot smo nadaljevali proti ribiški vasici Bork Havn. Spotoma smo se ustavili na postajališču, kjer je opazovalna točka za ptice, ki živijo v tem parku. Vreme je bilo kot nalašč za opazovanje. V dveh hiškah s slamo kritih, lahko preko daljnogledov ki so tam opazujete živali v tem rezervatu. Imajo tudi digitalno kamero, ki lahko nazumira komarja na kakšen kilometer. Ni težko ugibat, s čim sva se z Mihom igrala.

Odpravili smo se naprej in se ustavili ob cesti na plaži. Počivališče ima celo wc. Pripravili smo kosilo in po kosilu izvlekli stole in se martinčkali celo popoldne. Občasno nam je prišel delat druščino kakšen kamper. Proti večeru smo prišli v precej turistično vasico Bork Havn in parkirali v marini na brezplačnem parkirišču. Zraven je wc, pipe z vodo so pa ob robu parkirišča. V neposredni bližini (100m) je tudi kamp in ob tej kombinaciji sem računal na kakšno večerno trkanje in kazanje s kazalcem v tej smeri. Nihče nas ni poskušal prestaviti, zato smo tam v miru prenočili. Zgleda, da je to precej turistično naselje, saj je bilo polno apartmajev v okolici, zanimivi so pa tisti, ki so zgrajeni tako, da zgleda, kot da prebivaš na ladji. Zvečer smo se odpravili še v vikinško vas na sprehod, v katero pa nismo imeli namena vstopiti, ne zato ker je bila že zaprta ampak, ker smo enako obiskali že dan prej v mestu Hobro.

Četrtek 21.7.2011

Novo jutro in nove dogodivščine že kar za fruštek. Ko smo se odpravili, smo hoteli spotoma natočiti vodo na eni izmed pip, samo nas je ustavil lokalni uslužbenec marine v lepo speglani srajčki in začel nekaj jamrati v svojem jeziku. Ker sem vedel, da ni prišel do mene, da bi držal šlauf, med tem, ko bi jaz tankal vodo, ga povprašam kaj bi pravzaprav rad. Nekako sva se spravila na isto frekfenco, da rabim vodo. Natakanje vode mi je prepovedal in me napotil v kamp. A kamp imate, a res?? Se začudim, čeprav sem točno vedel kje je, oddaljen je bil celih 100m. Ker je mislil kako bomo šli v kamp natakat vodo, nas je vesel kot radio zapustil, mi pa marino in smo šli dalje proti mestu Ribe. Spotoma smo se ustavili še pri umetniški skulpturi 9m visokih kipov v mestu Esbjerg.

Kipi imajo naslov »Man meets the sea«. Popoldne smo prišli v Ribe in parkirali na postajališču za avtodome, za katerega smo hitro dojeli, da to ni. Ni imel mesta za izpust odpadne vode in ni bilo pipe za natakanje sveže, bili so pa wc-ji in tuši, ter elektrika, cena 13€ plac, plus dodatni evri po glavi, v bistvu nek čuden, prazen kamp. Kmalu smo se pobrali od tam v mesto na nam prijaznejše postajališče, kjer je voda in izpust vse brezplačno. Ogledali smo si mesto. Zanimivost je lesen stolp, ki označuje do kje so segale poplave v tem mestu. Najvišji je obroč ki označuje letnico 1634, malo nižje je iz leta 1824. Ob takih vodostajih je bila vas kompletna pod vodo.

 Ob povratku iz mesta pričakali prijatelja Bojana s familijo, ki so bili na tritedenskem potovanju po Češki in Nemčiji. Povohali so Copenhagen in se pripeljali v Ribe. Po štirinajstih dnevih je bilo lepo spet slišat slovensko besedo in debata je trajala pozno v noč.

Petek 22.7.2011

Zjutraj smo ugotovili, da so jo ucvrli pred nami. Nam je ratalo celo ob deveti uri zapustiti mesto in cilj dneva nam je bil, da zvečer dosežemo mesto Bamberg v Nemčiji in si ga še bolj na hitro ogledamo. Plane nam so nam porušili zastoji v Nemčiji. Misel na ogled mesta smo opustili in nadaljevali pot z namenom priti čim dalj, dokler nismo na navigaciji zasledili 12km zastoja zaradi nesreče. Ker druge opcije nismo imeli smo prenočili na prvi bencinki.

Sobota 23.7.2011

Zjutraj smo pognali avtodom proti Ljubljani in popoldne tja tudi prispeli.

Še nekaj posebnosti, ki so nam padle v oči:

– Rekreativni tekači ne tečejo vsak zase s slušalkami v ušesih tako kot pri nas, ampak po več skupaj oz cela skupina skupaj in obvezna je debata med tekom.

– Mamice prevažajo dojenčke v otroških vozičkih iz srednjeveških časov, velike košare, z velikimi kolesi, pa ne tricikli z bremzo tako kot pri nas, ampak obvezno 4×4 klasika z velikimi kolesi. Ko dojenčki zrastejo, ne dobijo novega vozička, ampak ti orjaki sedijo v teh istih košarah. Malo čudno zgleda, ampak to je njim kul. Verjetno zato, da imajo zavetje pred vetrom. Vsi vozički so črni!

– Cena nafte se spreminja kot kazalci na uri in zvečer doseže najnižjo ceno. Razlika v ceni na isti črpalki je tudi do 27 evrskih centov na liter. Določene črpalke imajo še dodatno provizijo 2-3% . (O.K. , F24, Q8) Mi smo tankali uglavnem zvečer oz takrat ko je cena padla, čeprav smo imeli še ½ goriva. V Nemčiji smo nalivali gorivo izven avtoceste, prav tako v Avstriji in ob 16 dnevnem potovanju privarčevali cca 70€, kar ni več tako zelo malo.

– Zastava visi na vsakem koraku in ponavadi je trikotne oblike, zelo ozka in zelo dolga. Tako včasih zapelješ v kakšno vas, kjer ima vsaka hiša svoj drog z zastavo in ti cverni potem mahajo čez celo vas.

– Država je prekrita z žitnimi polji, samo v štacuni dobiš samo pakiran kruh z zelo slabo izbiro (SuperSpar, Netto, Rema 1000) navaden kruh, kot ga poznamo pri nas je redkost, če ga pa že imajo, ga imajo v zelo majhnih količinah, in ga hitro zmanjka. Kam gre vse to žito nimam pojma.

– Odpiralni časi so katarstofalni, ponavadi od 10-17 ure, edino bifeji in gostilne so ponavadi dlje.

– Kolesarji nimajo raznobarvnih čelad na glavi, katere so še malo aerodinamično oblikovane, oz. modne, ampak prave fašistične čelade črne ali rjave barve.

Še malo statistike:

– Prevozili smo 4700km

– Požgali 620 litrov nafte

– Za nočitve smo zapravili 33€, od tega 30€ na postajališču za avtodome v Copenhagnu.

– Za vstopnine 180€

– Cestnine, tuneli, vinjeti in most pa 140€

Vse slike so pa tukaj