Ja, prišel je tudi čas, ko se števec obrne tudi meni na 40 let. Ker mi pompozno praznovanje močno smrdi, sem se odločil, da naredim samo en piknik, tako za spotoma… In res, ideja je padla tako na brzino, po preverjanju vremenske napovedi za teden dni naprej, po ene par telefonskih klicih in začuda so vsi imeli nekako za silo čas ta vikend, da se skupaj vsedemo in kakšno rečemo. Tako smo se dobili v Avstriji na enem od mnogih jezer, kjer te pustijo na miru in ne tako, kot v naši zaplankani Sloveniji, ko ti hitro pride kdo povedat, da ne smeš to, pa ono, pa…

Tako smo bili druščina štirih avtodomov, v bistvu nas je bilo kar pet, saj sta se še Metličarja slučajno potepala po tistih koncih, samo sta žal po uri srečanja morala domov, saj so obveznosti čakale. Za prvo presenečenje dneva je poskrbel Boštjan, saj me je dobil na tako finto, kot že dolgo noben ne. V četrtek me je prosil, če bi lahko za njega šel iskat en paket, ker njemu se ne hodi v Ljubljano, meni je pa spotoma. Jasno, seveda in res, v petek sem prevzel paket in takoj, ko smo prišli skupaj sem mu ga dal. Se je samo zasmejal in rekel, kaj mi to daješ, saj je to darilo zate. Malo mi je zmanjkalo teksta, vprašal sem ga, če se heca in ko sem ugotovil, da me je dobro za nos potegnil sem odprl darilo. Notri je bila po naročilu narejena forumaška tablica z mojim nickom. Tako ne bo več dileme in študiranja, ali je avtodom pravi ali ne. 🙂 Ok, sem mislil, da je presenečenj konec, saj sem vse povabljence prosil, naj mi ne nosijo daril. Še preden sem se uspel vsesti in zajeti sapo, že je sestra prinesla “torto” iz wc papirja.

Hahaha, takega darila še nisem videl in spet je bilo polno smeha. Ob isti priliki je še Marija dobila darilo za svoj rosjstni dan. Ko sem misli, da sem iz hudega že ven, sta piko na i postavila Bojan in Tatjana s pravo domačo torto. Tatjana jo je spekla, Bojan pa okrasil in zdaj vem, zakaj sta tako počasi vozila čez tiste ovinke na Ljubelju.

Končno smo lahko nazdravili. Ker sem vedel, da bosta Metličarja stisnila proti domu, sem še njiju spravil zraven in bili smo že konkretna druščina. Začeli smo z roštiljanjem, vmes sva z Mihom skočila v jezero na kopanje in potem spet roštiljanje do poznega večera. Malo pred polnočjo nas je dež pregnal v avtodome. Nedeljsko jutro je bilo bolj kot ne žalostno, saj je dež komaj prenehal s svojo tečnobo. Odpravili smo se do ne tako bližnjega jezera.

Hodili smo debeli dve uri v eno stran in prav toliko nazaj. Ker so bili zjutraj vremenski izgledi slabi, smo namesto biciklirali, kar pešačili. Jasno, vmes se je naredil lep sončen dan in sonce je pošteno žgalo. Po povratku in brzinskem kosilu je bilo spet na vrsti kopanje. Voda ima čisto zadovoljivih 20 stopinj, kar po tako slabem vremenu niti ni tako slabo. Pozno popoldansko posedanje na soncu se je kmalu končalo, saj je bilo treba žal domov.