Furlanija z Dolomiti
Petek
Jesen se je hitro priplazila v naše kraje. Med krompirevimi počitnicami nismo nikamor potegnili, smo pa teden dni kasneje, ko se je naredilo pravljično vreme. Vremenska napoved je obetala nenavadno visoke temperature in pa vseskozi sonce brez oblačka. Znana situacija z množičnem preseljevanjem narodov, nam je kompas malo obrnila in odpravili smo se za spremembo malo bližje in sicer v Furlanijo. V sredo smo se na brzino potelefonirali s prijatelji iz Kamnika, se uspeli uskladiti in štiridnevno potepanje je bilo pred vrati. Kot ponavadi, smo se dobili na običajnem mestu in v petek zvečer smo že brzeli proti Čedadu. Na postajališče za avtodome smo prispeli ne tako zelo pozno zvečer, kot je nam v navadi, smo pa našo navado, da zabluzimo s kamperjem v strogi center ohranili. Še dobro, da so bile ulice prazne, drugače bi bil turistična atrakcija, saj sem se mimo dveh obokov prav prestrašeno počasi plazil. Na postajališču je bilo parkirano že kar nekaj avtodomov in zadnja dva prosta mesta smo zasedli mi. Postajališče je krasil bager, kamor so ga gradbinci parkirali. Ko smo se končno oddahnili, da smo na cilju, je Bojan oznanil, da nekaj ni v redu z avtodomom, saj se je izpod koles začel oglašat čuden zvok. No fajn, bova zjutraj pogledala, zato smo družabni večer nadaljevali dokler nam ni začelo učk skupaj vlečt.
Sobota
Zelo mirno noč je prekinil smetarski tovornjak, ki je na koncu ulice nažigal mašino na vse pretege. Pogled na uro mu je dal opravičilo za to početje, saj je bila ura že osem. Bojan je ravno začel z diagnozo kaj spušča grozne zvoke izpod koles, ko pritisne zavoro. Noben ni hotel verjeti, da so zavore iztrošene, zato sva se takoj lotila dela. Fiat nama je nastavil še eno mino, saj je Bojanu uspelo še zlomit originalni ključ za odvijanje vijakov koles. S planom B nama je le uspelo odviti vse vijake. Pogled na iztrošene zavore je bil pa bolj žalosten. Ja nič, prvega mimoidočega domačina sva pobarala, kje je kakšna štacuna z avtodeli ali pa mehanik. Usmeril naju je v za ovinek, kjer bi naj bila trgovina. Itak sva falila. Naslednji domačin v trgovini z gradbenim materialom je celo znal slovensko, vendar samo toliko časa, dokler ni pristopil še njegov sodelavec. Čudak. Kakorkoli, usmeril naju je v bife »Happy days« 🙂 pod katerim je mehanična delavnica. Ok, to je blizu in tistih nekaj sto metrov sva hitro prehodila. Jasno v soboto je bilo pri temu mehaniku kjuzo. Šla sva v bife vprašat za naslednjo opcijo. Kelnar je znal odlično angleško, izvlekel je imenik in začel telefonarit. Ene štiri telefonske klice je obrnil, pa ni bilo sreče. Med tem sem tipkal po Garminu in mu pokazal mehanično delavnico in telefonsko, katero je izpisal. Poklical je tja in nasmehnila se nama je sreča. Spila sva pivo in odpešačila nazaj do avtodoma. Žensko sekcijo sva izselila, jih poslala v mesto in se odpeljala slabih 5km stran. Iveco servis z največjimi šleparji na dvorišču sicer ni zgledal obetavno, vendar vredno je bilo poizkusit. Zakorakala sva v office kjer sta naju dve zbegani bejbi in mehanik čudno gledali. Mehanik je nekaj odkimaval, vzel najin iztrošen vzorec zavore in izginil med šleperji. Kar nekaj časa ga ni bilo in ko se je vrnil s škatlo, so se nasmeški pojavili na obrazu, vse dokler, ena od bejba ni potipkala po kalkulatorju s tračnim izpisom. Cena je sicer sovpadala z bleščečo mavrično lesketajočo nalepko naškatli, kjer je pisalo, da je to oridžinale, ampak cena je bila kljub temu precej sladka. Kakšne hude alternative in izbire pač ni bilo, glede na to, da se je dan začel nagibati proti poldnevu in še tisti, ki so imeli voljo delati na soboto so počasi zaključevali. V Italiji je izdaja računa znansvena fantastika in ko sva midva hotela imeti račun, sta blondinki začeli švicat. Po računalniku sta tipkale enkrat ena, enkrat druga, pa vseeno ni šlo. Po desetih minutah sta obupali, skopirali prometno dovoljenje in zatrdili, da račun pošljeta po pošti. Ja, sevede. Hitro sva se vrnila in zamenjala sprednji komplet, med tem so se punci zabavali s prometnimi znaki gradbincev.
Postavljali sta jih okoli avtodoma kot, da gre za kakšno resno delo. 🙂 Vmes sta skuhali kosilo in po kosilu smo odbrzeli v mesto. Mesto je lepo, gneče ni pretirane, in prečesali smo ga po dolgem in počez. Zvečer smo se sicer imeli namen prestavit v Videm, samo je soglasno padla odločitev, da ostanemo na istem mestu in se premaknemo naslednje jutro.
Nedelja
Polna rit spanja naju je spravila iz postelje že pred sedmo uro. Soseda sta še sladko spala, ko sem že s fotoaparatom maširal proti mestu. Mesto se je pokazalo v novi podobi, saj so celotno staro mestno jedro zaprli za promet in postavili mestno tržnico. Stojnic je bilo malo morje in vsi so hiteli postavljat in pripravljat stvari za prodajo.
Ob deveti uri smo se odpravili naprej v Videm. Spotoma smo se po CB čvekalu dogovorili, da morda probamo srečo s parkiranjem v centru mesta, glede na to da je bila nedelja in prometa malo. Še vedno nam je ostala opcija parkiranja na štelplacu izven centra. Tako smo parkirali ob mestnem parku na brezplačnem parkirišču. Počasi smo se odpravili v mesto. Precej obiskovalcev je bilo, še posebej na glavnem trgu, kjer so imeli lastniki psov nek shod v podporo zaščiti živali. Komaj smo se prebili mimo psov, ki so lajali drug na drugega in mimo povsem predolgih povodcev. Na grajskem dvorišču smo za kar nekaj časa obsedeli na soncu in v izogib sončnim opeklinam smo odšli naprej. Prečesali smo mesto podolgem in počes, še dvakrat po diagonali in se pozno popoldne vrnili nazaj.
Sledil je premik v zaspano vasico Valvasone, kjer imajo odlično urejen štelplac z vso oskrbo in elektriko. Aja, vse je zastojn. Sledil je še predvečerni ogled vasice in večerja na piknik prostoru štelplaca. Po tem, ko smo pokonzumirali narezek in izpraznili liter in pol plastenko z vinom, smo se počasi zavlekli vsak v svojo toplo jazbino.
Ponedeljek
Zjutraj smo po zajtrku in obveznem odlivanju in nalivanju tekočin odšli naprej. Pot nas je vodila po dolinah Dolomitov. Jesenske barve gozda v kombinaciji kristalno čiste reke in s soncem obsijani vrhovi Dolomitov, so nam dajali prekrasen pogled na pokrajino. Prva postajo smo naredili v mestu Poffabro. Mesto se hvali s tem, da je to najlepša vas v Italiji. Cela vas je kombinacija lesa in kamna. Lepo, lično urejene hiške so nas vse navdušile. Mirna in zaspana vasica je bila kot nalašč za martinčkanje na terasi simpatičnega bifeja. Ogledi »izven sezone« imajo poseben čar, namreč gneče ni nobene in res sem in tja srečaš kakšnega naključnega turista.
Odpravili smo se še globlje v Dolomite. Na koncu vasi ob cesti smo spotoma še kupili kostanj od temnopoltih fantov iz Senegala. Prijazni fantje so nas bili veseli, mi pa tudi njih, še posebej njihove cene. Kostanj smo imeli namen zvečer spečti. Odšli smo naprej in se čez manjši prelaz spustili nazaj v nižino, točneje v mesto Belluno. Iz turističnega vodiča je mesto obetalo veliko, vendar ogled v živo ne ravno toliko. Popoldanski ogled smo zaključili že po trdi temi. Zvečer smo spekli kostanj in izpraznili zalogo Terana.
Torek
Jutro ni bilo več jasno, kot prejšnje dni. Kmalu po tem, ko smo zapustili parkirišče in se podali na avtocesto, nas je pričakala megla, katera se ni imela namena razkaditi. Ustavili smo se pri vili Manin, na kateri so pa ravno začeli z restavratorskimi deli. Vrtovi so se spremenili v navadno zelenico, zato smo misel na ogled zelenice opustili.
Megla se je počasi začela umikat soncu, dan se je prevesil v drugo polovico in potrebno je bilo mislit na povratek domov. Spotoma na poti domov sva se ustavila še na začetku Napoleonove ceste nad Trstom, kjer sva tik nad meglo lovila še zadnje sončne žarke. Domov sva prispela po trdni temi.
Več slik je tukaj: