Gardaland
Napočilo je poletje in podali smo se proti gardskemu jezeru. Plan smo imeli, da se nastanimo blizu Aqua paradise vodnega parka, kjer bi imeli izhodišče za Gardaland in pa za safari park, kjer se po njem voziš z avtomobilom in iz avtomobila opazuješ živali. Gremo povrsti. Na pot se odpravimo sredi noči in jo mahnemo proti Italiji. Kmalu nas čaka prvi zaplet. Prispemo do cestninske postaje, nekje sredi padske nižine, kjer ni žive duše, dvižne zapornice pa upravlja ne kakšna simpatična mladenka, ampak računalnik. Vse je računalniško vodeno. To ne bo dobro, pomislim.
Preden smo se odpravili na pot sem vsem veselo razlagal, kako je potrebno plačati cestnino v Italiji, da ne smeš zapeljati v napačen boks, da sem vse na internetu prebral…In ravno to se mi je zgodilo. Ker od mesta, ko vzameš listek za cestnino, pa do plačilnega mesta (približno 200km) nihče ni pogledal listka in prebral, kaj pomenijo oznake, smo normalno zapeljali v napačen boks. Vstavim listek v avtomat in ščem odprtino za kovančke. Jasno, da je ni bilo, saj sem zapeljal v boks, kjer se plačuje samo s karticami. Sranje, strokovno ugotovim. Avtomat začne nekaj govorit, nekaj mi napiše, pa spet govori, pa spet napiše, pa napis začne utripat, pa trobijo mi vsi…Jasno, pritisnem tipko help. Pritiskam in pritiskam, končno se en capl od nekje privleče. Nekaj me sprašuje, jaz mu pa ponujam kovančke. Ne bo šlo, sem kmalu dojel. Možakar govori kot navit, trala, trala, tralala…vrne mi listek in mi pokaže hišico ob cesti, pokaže sedem prstov, češ ob sedmih zjutraj se odpre in boš tam plačal. OK. Ni panike, bomo pa eno uro čakal! Jao, pa da se je moralo to ravno meni zgodit. Ja, nič…sedemo na klopco ob hiški in ni nam drugega storiti, kot da počakamo, da se cestninska postaja za take kot smo mi odpre. Smo na dopustu. Ja, si bomo zdaj v miru prebrali, kaj piše na listku.
Ura kmalu mine, plačamo cestnino, dobimo potrdilo o plačilu in se odpeljemo dalje proti gardskemu jezeru, ki ni več daleč. Vsi imamo oči na pecljih in široko odprte, da ne bi slučajno zgrešili izvoza. Samo tega nam je še treba. Kmalu pridemo do izvoza in nadaljujemo pot proti našemu kampu z imenom Fossalta. Namen smo sicer imeli namestitev v kampu, ki meji na fossalto, vendar je bil do konca nabit. Pridemo v recepcijo in začnemo šprehat po angleško. Prvi receptor nas samo debelo gleda. No english…pravi in se nas otepa kot hudič križa. Ja butlni si mislim, kako se bomo pa zdaj zmenili??? Uno momento….pravi in privleče od nekje eno starejšo gospo. Nekako se zmenimo, da bi radi prostor za kampiranje. Teta razloži pajacu, ki ne zastopi nič, kaj bi mi radi in ta isti pajac nas odpelje do edinega praznega prostora v kampu. Tam uvidimo, da se je mlad par sicer odjavil, vendar šotora in ostalih stvari pa še nista pospravila, niti pozajtrkovala nista do konca. Da pa ne bi parček motili smo naredili en krog naokoli po kampu in plaži. Kmalu sta se spokala in na potezi smo bili mi, da postavimo našo mobil-kučo.Po opravljenem delu sledi jasno poštena malica oziroma zgodnje kosilo. Po tem napademo plažo. Plaža me je malo presenetila, saj nisem navajen plaže jezera. Sama plaža je ista kot na morju, vendar na morju ne raste trstika iz vode v plitvinah oz zalivčkih. Kakorkoli, vroče je bilo in potrebna je osvežitev. Zabredemo v vodo, da se ohladimo. Kmalu spoznamo, da je voda pretopla za kakšno večjo osvežitev. Dan preživimo na plaži.
Ker je pa sonce pošteno pripekalo, se spodobi, da obiščemo kakšen kafič in naročimo ledeno mrzlo pivo. Ker v neposredni bližini ni bilo na vidiku nobenega bifeja, smo jo mahnili za ovinek. Kmalu ugotovimo, da na plaži pač ni nobenega bifeja. Garda me preseneča znova in znova. Ja, nič gremo nazaj v kamp in v trgovino. Tu nas čaka spet presenečenje. Zaprto! Kdo bo pa še delal po tej vročini. Pokukamo skozi steklo, misleč kakšen supermarket se skriva za steklom. Spet presenečenje. Trgovina je malo večja od moje spalnice. Vstopiš naravnost, za obračanje pa ni kaj dosti prostora, najbolje bi bilo, če bi izstopil zadenjsko. Dobro, za silo bo, najbrž imajo vsaj kruh. V neposredni bližini trgovine je tudi tržnica. Nikar ne mislite, da je to kakšen velik plac z branjevkami!! To je tovornjak, ki ima pod plahto naloženo ovenelo sadje in zelenjavo. Jao, kam smo mi to prišli. Nič, sklenemo da gremo v bližnji bife, ki je bil mimogrede sumljivo prazen. Posedemo se v senčko in čakamo, da nas kdo postreže. Čakamo, čakamo…kmalu se nam posveti, da si moraš pijačo naročiti pri šanku, plačati in sam odnesti. Pa kam smo mi to prišli?Končno se odžejamo. Ne moremo se nagledati bazena, ki je pred nami. Tako lep bazen, vendar zaprt! Jasno, tudi za kopanje je prevroče!??? Tega res nismo dojeli, zakaj mora biti poleg trgovine zaprt še bazen in sicer od 12 do 15 ure. Ob 15 uri obiščemo bazen. Voda je še toplejša kot na jezeru in spominja na pravo mlako. Ker nas je želodec opomnil, da ne bi bilo slabo kaj pojest, sklenemo, da se odpravimo nekam na pizzo. Preoblečemo se in krenemo v najbližje malo večje mesto z imenom Lazise. Ker pa ura še vedno ni 17, takrat znova vsi zaživijo, težko najdemo odprto pizzerijo. Po »česanju« gor in dol, končno najdemo spodobno restavracijo. Kaj bomo jedli?? Jasno, grande pzza, pa bo kakor bo. No tu nas ni čakalo kakšno presenečenje. Pizza je sicer bila dobra, vendar še zdaleč ne tako, kot smo je vajeni doma. Po obilnem kosilu, jasno spet kopanje v jezeru. Tako je minil prvi dan. Presenečenja so se množila, tako v šali ugotavljamo, kaj nas čaka jutri v Gardalandu.Noč je bila zelo vroča, saj je bilo zvečer ob 22 uri še vedno 30 stopinj. Spali smo, kakor pač smo, eni bolj, drugi manj, važno je, da je sonce spet vzšlo.
Po zajtrku krenemo v Gardaland.
Bili smo dovolj zgodnji, da smo parkirali v neki dogledni neposredni bližini glavnega vhoda. Na vhodu soglasno vzkliknemo: Ooooo…..kera gužva. Ja, nič v vrsto po vstopnice. Po nekem doglednem času jih dobimo in se odpravimo na ogled. Podrobnosti so najbrž odveč, saj gardaland ni neka neznana destinacija.
Gremo lepo po vrsti po zemljevidu. Tam, kjer ni bilo gneče ni bilo zanimivo, tam kjer je pa velika gneča je pa potrebno čakanje, zdaj pa ustrezi otroku! No saj tako hudo ni bilo, je pa zanimivo, da če bi doma stal 2 minuti na soncu, bi lahko dobil opekline tretje stopnje, v Gardalandu pa ni bilo panike čakat v vrsti. Hm, zanimivo. Kakorkoli, vožnja po reki s čolnom, pa čolni na divji reki, kjer se malo zmočiš, pa atlantida, je še mene fascinirala.
Posebej zanimiva je predstava delfinov. To je potrebno doplačati, vendar se splača. Dan je hitro minil. Utrujeni se počasi odvlečemo do izhoda. Vročina in celodnevna dogodivščina naredi svoje. Počasi zapustimo gardaland in se opeljemo nazaj v kamp, kjer si vsi skurjeni pripravimo večerjo.
Nasledni dan je plan počitka, odpravili se bomo v aqua park, ki je na srečo v neposredni bližini kampa.
Vstopnina je še na razumni ravni, saj je v parku res veliko zanimivosti. Najbolj zanimiva stvar je vsekakor tobogan, kjer se iz višine 30m skoraj vertikalno spustiš navzdol. To ni zame, je preveč adrenalinsko. Mi smo se raje držali mirnih stvari, kot je počasna reka. Vzameš obroč, se parkiraš na njega in lepo »lagano američki« potuješ po rečici. Tu pa spet mi nebi bili mi, če se nebi obroč ustavil pod velikim curkom vode. Marija je preizkusila, kako to zgleda, jaz sem se pa zvijal od smeha. Imajo tudi velik bazen z valovi, pa otroško vodno igrišče z napol potopljeno ladjo, pa hitro reko z obroči, pa razne koharčke z mehurči, pa samotni otok sredi bazena, in raznorazne tobogane. Tu se vidi, da imajo italijani res smisel za oblikovanje. Dan nam mine, kot bi mignil. Počasi zapustimo vodni park in se odpravimo nazaj v kamp. Mimo grede se ustavimo še pred gradom, ki je sicer gostilna, kjer imajo srednjeveško igro in pa pogostitev. Za obisk tega nam je zmanjkalo časa. Morda kdaj drugič. Odcapljamo nazaj v kamp na večerjo.
Naslednji dan se odpravimo v safari park, kjer se voziš z avtom po parku med živalmi, živalski vrt in pa dino park, kjer so dinozavri v naravni velikosti. Zna biti vznemirljivo. Malo sem skeptičen glede safari parka, saj če se kakšnemu nosorogu ne dopade barva avtomobila te kaj hitro lahko zahakla s svojo surlo in te obrne na streho. Ah, bo že…S to mislijo se naslednji dan po zajtrku počasi odpeljemo do parka. Prispemo do blagajne in kupimo vstopnico. Teta na šalterju nas sprašuje, če vzamemo tudi vstopnico za drugi del parka, ki je kot navaden živalski vrt, saj je nakup obeh cenejši. Ne…ne, ne, mi bi samo za safari. OK, pravi in nam da vstopnice. Po končanem ogledu se nam posveti, da smo spet naredili napako. O tem več kasneje. Zapeljemo v park in začnemo vožnjo previdno in počasi med žirafami.
Zanimivo, da te živali sploh ne porajtajo. Mogoče katera obrne glavo in si misli: Gej spet eni kreteni buljijo vame in se obrne proč. Nadaljujemo pot do nojev. To so od blizu konkretno veliki ptiči. Gremo naprej…počasi se pripeljemo do nadutega rogovileža, ki se za nobeno ceno ni hotel umakniti s ceste. Ustavimo se pred njim in čakamo. Trobljenje je prepovedano, razen v primeru, da ti avto crkne je potrebno potrobiti in počakati na oskrbnika. OK, avto nam ni crknil, napihnjenec se pa tudi noče umakniti. Ja nič, malo nazaj pa okoli njega. Ko se zapeljemo mimo njega vidi, da je dosegel svoje in se umakne iz ceste. Zanimivo. Kaj nas še čaka?? Pripeljemo se do lame. Lama te zna pošteno pljuniti, zato iz previdnosti ne spuščamo stekla zaradi fotografiranja. Gremo naprej in prispemo do najbolj vznemirljivega dela safarija, to so divje zveri. Odprejo se najprej prva vrata, ko zapelješ skozi se ta zaprejo in odprejo naslednja. Pripeljemo se do krdela naveličanih in zaspanih levov. Ustavimo se meter stran in se nalimamo na šipe. Eden je samo oko odprl in nas poskeniral, ostali še tega ne. Če bi mu na rep zapeljal, potem bi bila pa štala. Gremo naprej proti tigru. Tu je zgodba malo boljša, saj se je celo potrudil in dvignil glavo, da je videl kdo mu je prišel na obisk. Pridemo do nilskega konja, ki ga z vrtno cevjo zaliva oskrbnik. Za atrakcijo poskrbi nilski konj, ki na široko odpre gobec. Preden mi naštimamo foto aparat se dečko že izzeha. Tudi prav. Prispemo do nosorogov. Z njimi nekako nimam dobrega občutka, saj me vsi postrani gledajo, celo prežvekovati nehajo. Jim ni všeč barva avtomobila?? Saj je kovinsko zelena, natur barva! Mogoče občuduje lesk laka? Ja seveda, nikoli ne veš kaj si misli. Odpeljemo se še do eksotičnih ptičov, pa mimo opic in kar naenkrat po uri in pol prispemo na izhod safari parka. Parkiramo na ogromnem parkirišču in iščemo dino park. Jasno, najprej je potreben nakup vstopnice za natura park, v tem sklopu je pa dino park. Spomnemo se tete, ki nam je ponujala oboje skupaj. Kaj hočeš. Kupimo vstopnice in jo mahnemo v živalski vrt. Meni osebno je bilo najbolj fascinantno to, ko smo prišli do ogromnih želv, ki je imela vsaj meter dolg oklep. Vsi smo mislili, da je to maketa, nakar začne želva migati in začudeno gledati. Živa je!!! Cela atrakcija. Gremo dalje po živalskem vrtu. Nekoliko utrujeni končno pridemo do dino parka. Sprašujemo se, kako bi danes to izgledalo, če bi te živali še živele. Vidno utrujeni zapustimo živalski vrt. Ura je že malo čez 14 in prileglo bi se kosilo. Odpeljemo se do znamenitega polotoka z imenom Sirmione.
Na koncu je grad in namen je bil, da si ga ogledamo. Ko prispemo v mesto, zapeljemo na plačljivi parking, saj je tam skoraj gotovo, da dobiš parkirno mesto. Avantura se začne s parkomatom, saj mu namečemo kovance za dve uri, listek nam izpiše pa samo za eno uro parkiranja. Tudi prav, za kosilo dovolj časa. Zavijemo v najbližjo restavracijo in naročimo pizze. Kmalu za tem začne natakar pobirati jedilnike iz mize. Le kaj počne??? Aja, smo v Italiji, popoldne je prevroče za delo, zato hrane sicer ne bodo stregli ampak samo pijačo. Kdo bi jih razumel? Pojemo kosilo in gremo na ogled mesta. Mesto je zanimivo, saj je prepredeno s kanali, saj se tu jezero izliva v reko, ki teče proti morju. Marija opazi kako lepe rože imajo na mostovih. Le kdo jih zaliva?? Sigirno imajo namakalni sistem. Marija ne verjame in gre v detajle. Glej ga zlomka, res ji nekdo s kanto zaliva. Da se mu da. Krenemo do info točke, da vprašamo, kaj je še zanimivega v tem mestu. Presenečeni ugotovimo, da je tudi za delo v klimatizirani info točki prevroče in je zaprta do 16 ure. Dobro počakamo nekaj minut, da pride starejša gospa, odklene in nas povabi naprej. Začnem spraševati, po angleško seveda, ona me pa gleda. Nekako izdahne, da nemško bi šlo, angleško pa pač ne. Spet odhitim po yokerja Marijo. Ko se zmenita naredimo manjši krog po mestu, nato gremo naprej proti gradu. Ogledamo si še grad in izmučeni sedemo v avto. Cilj: naravnost domov.
Na avtocesti srečamo italijanskega turista, ki z avtodomom pelje na dopust vse kar potrebuje. Slika pove vse.