
Nizozemska
Sobota:
Ker lansko leto nismo uspeli videti vsega, se letos vračamo zopet.
Na naše devetdnevno potovanje na Nizozemsko smo se odpravili na sobotno jutro. Ljubljano smo zapustili po jutranji kavici. Pot čez Avstrijo nam mine dokaj hitro, začne se pa dolgočasna vožnja skozi veliko Nemčijo. Naši želodčki napovejo prvi večji postanek v Nemčiji ob jezeru Chiemsee, kjer je tudi na otočku eden izmed Ludvikovih gradov. Ta grad bo na nas moral počakati do poletja, saj se nam zdaj mudi na ogled tulipanov na Nizozemsko. Parkiramo ob jezeru, kjer se prerivajo avtodomi in prikoličarji, pa tudi avtomobilov ne manjka. Med kuhanjem kosila imamo priliko opazovati labode, kako se tepejo za hrano, ki jim jo mečejo turisti. Po kosilu postanemo leni in se nam ne da več naprej, toda do Nurnberga, kjer imamo predviden cilj za ta dan je še kar nekaj kilometrov. Počasi odrinemo naprej in popoldne prispemo v Nurnberg. Iskali smo kamp pri ogromnem sejmišču, saj je ta najbližji staremu mestnemu jedru. Na ogromnem parkirišču pred sejmiščem je bilo vse zaparkirano, polno redarjev in policajev, ki so mahali sem in tja. Kmalu ugotovimo, da gre verjetno za neko pomembno tekmo med Nurnbergom in nevem kom, saj so bili vsi oblečeni v rumene majice. No, mi prav optimistično zapeljemo med to množico in gremo z našo deset metrsko kompozicijo (avto in prikolica) v korak z navijači. Malo čudno so nas gledali, mi pa njih. Iz parkirišča je potrebno zaviti desno, kar pa predstavlja manjši problem, saj je navijačev toliko, da lahko kakšneha še povozim. Na srečo je bil pri roki policaj, katerega Marija preventivno povpraša za kamp Knaus. Začuden odgovori, da tukaj kampa ni. No fajn. Kako se pa naj zdej s prikolico skoplem iz te nepregledne množice???? Kako ga ni, jezno zanergam. Policaj se le obrne okoli in malo pogleda okoli sebe in glej ga zlomka, s hrbtom je zakrival tablo »Dobrodošli v kamp Knaus«. Bučman policajski, umakni se, da zapeljem v kamp, zabrundam in previdno zavijem. V pomoč mi je priskočil ta isti policaj, ki je nekaj brezveze krilil z rokami po zraku. Tako prispemo v kamp in parkiramo pred recepcijo. Spet napaka, saj se je receptorki čisto skegljalo, češ a niste videli znaka da morate počakati pred črto!!! In ne tukaj. Pa jebala te črta, baba blesava, tri metre gor al pa dol, je pač vseeno, saj je kamp več ali manj prazen! Uspešno opravimo formalnosti in plačamo za nočitev, ki je bila draga, kot da smo že meseca avgusta in ne šele maja. Sledi malo malice, nato pa skok na bicikle in v staro mesto Nurnberg.
Mesto je nabito s turisti, kar nam nikakor ni po godu. Očitno so imeli neki italijanski teden ali pa vsaj vikend, saj je bilo vse v stilu benetk, pa z gondolami so se prevažali po vodi… Mesto prečešemo podolgem in počes, saj staro mestno jedro ni ravno veliko. Kmalu se vrnemo v našo bazo. Utrujeni od celega dneva se pospravimo spat.
Nedelja:
Naslednje jutro vsi zalimani od intenzivnega spanca nekako ustanemo in pozajtrkujemo. Vsi nekaj tožimo , da nas grlo peče. Grlo smo zdravili z zelišči namočenimi v raztopino vode in alkohola oziroma po domače z »Jegrmajstrom«. No, Miha je dobil čaj. Pretiravati z odmerki nismo smeli, saj nas čaka pot v Maastricht. Tja prispemo popoldne. Preden prispemo v kamp se nam spet začne dogajat. 5km pred ciljem nas naša »Helga« – Garmin usmeri po bližnjici čez neko vas v kamp. Iz lepe široke ceste nastane ozka in še ožja. No, tole se pa ne bodro končalo in res se ni najbolje. Mimo znaka »2,3m širine« se hladno odpeljemo in čez en kilometer nas čaka 10m dolg mostiček čez neki kvazi potoček. UUUUU, tole pa ne bo šlo. Prikolica je široka 2,1m, do 2,3m je razlike malo, pa še to je treba podelit na dva dela, pa če se zakajlam na mostu…ne to ne bo šlo. Ja nič, pred mostom odpnemo našo kučo, jo obrnemo, obrnemo avto in priklopimo ter gremo nazaj na glavno cesto. Gramin je spet dobil preblisk za bližnjico, tokrat po kolovozu skozi njivo. Po smejanju in zresnenju se pojavimo na glavni cesti in pod budno kontrolo kje nas bo garmin usmeril nadaljujemo pot. Spet nas pretenta in nas zapelje v cono z omejitvijo 30km/h, kjer so grbine kratke in precej visoke, idealne da vsako z rudo prikolice udarimo po vrhu. No potem ko označimo vse grbine in privabimo poglede domačinov le prispemo v kamp. Kamp je blizu mesta, zato se ne moramo odločiti ali gremo s kolesi ali za avtom in nato s kolesi. Ker je pred kampom precej velik klanec se odločimo za avto in kolesa.
Samo mesto Maastricht je lepo in dokaj zaspano mesto. Imajo lep drevored v centru, kjer je tudi največ ljudi. Po ogledu, si popestrimo dan z iskanjem »zakada«. Iskanje zaklada poteka s pomočjo GPS koordinat in pa malo detektivskega dela, vse je pa opisano tukaj. Ko smo že skoraj obupali ga Miha vendarle najde. Vpišemo se v seznam najditeljev in ga postavimo na mesto kjer smo ga našli. Počasi se odpravimo nazaj proti kampu. Sledi večerja, tuši in pa spanje.
Ponedeljek:
Kamp zapustimo okoli pol desete ure in počasi jo mahamo proti mestu S. Hertogenbosch. Mesto je večje kot smo sprva mislili in tudi cesta proti temu mestu je neznansko prometna. Petpasovna cesta je nabita s tovornjaki, ki se vozijo kar v dveh kolonah. Mi uspešno vozimo slalom med tovornjaki, dokler se ne naveličam stalnega oprezanja naprej in nazaj, zato se zalepim enemu hitremu tovornjakarju na rit in vozimo se s spodobnih 100km/h. Kmalu dojamemo, da garminu ni nič več jasno, saj imajo en kup novih avtocest in odcepov. Jasno falimo odcep za kamp in tako se vozimo celih 10km v napačno smer, kljub temu, da vemo da ni prava. Ko končno obrnemo se probamo nekako dokopati do pravega izvoza iz avtoceste, kar nam začuda uspe. Iz neznansko širokih cest spet pridemo na navadne, nato lokalne in jasno spet na nam priljubljeno cono 30, kjer vse grbine potolčemo po glavi. Ko že skoraj obupamo, da smo na pravi poti do kampa, Garmin le zmagovito izdahne: »Prihajate na cilj« in glej ga zlomka, smo pred vhodom v kamp. Kamp je privatne izvedbe, sicer doteran v nulo in velik, samo recepcija dela samo dve uri na dan. Jasno to izvemo šele naslednji dan zjutraj, ko se želimo odjavit. No do tam je še daleč in najprej se odpravimo v mesto pogledat veličastno katedralo in center mesta. Parkiramo čisto zraven centra in raztovorimo bicikle. Pocvirnamo jo v mesto in ga prečešemo podolgem in počes. Mesto je tipično nizozemsko, veliko uličic, pa kanalov in pa predvsem koles. Ogledamo si še katedralo, katera je zares velika.
Premore dvoje orgel, ene so tako velike, da zasedejo celo zadnjo steno od tal do stropa. Ker imamo namen obiskati še eno vasico, je čaz za odhod. Natovorimo kolesa in se podamo proti vasici Empel. V tej vasi je turistična atrakcija obisk hišk, ki imajo obliko krogle na podstavku. Hiše so iz poliestra, pričvrščene na betonski podstavek. Pred leti je nizozemska vlada začela malo eksperimentirati in nekemu arhitektu so naložili nalogo, naj oblikuje malo drugačne hiše. No možakar se je spomnil tega skrapucala in napikal nekaj več kot 50 hišk na kup.
Po moji oceni se ljudje v taki hiši počutijo kot zlata ribica v okrogli vazi, ki neprestano kroge nabira, ker išče konec oz vogal. Kakorkoli, zadevo malo pofotkamo in se počasi vrnemo v kamp. Na poti nam malo adrenalin dvignejo kolesarji, saj za njih na nizozemskem ne obstajajo avtomobili in ti mirno zapeljejo pred avto tako, da ob zaviranju avtomobila potniki silijo skozi prvo šipo. No lekcijo smo dobili, vse se je dobro izšlo, in naprej vozimo po njihovih pravilih. Vrnemo se v kamp in ker je sonce še precej visoko se odločimo za malo rekreacije z žogo. Sledi tuš, večerja in spanje.
Torek:
V novo jutro se zbudimo precej zgodaj in tudi brez težav vstanemo, pozajtrkujemo in ob pol devetih smo že pred recepcijo. Kmalu spoznamo, da je tukaj življenje ustavilo in da načeloma recepcijo odprejo šele ob deseti uri. Hm, kaj pa zdaj??? Ja nič, najdemo na vratih neko telefonsko številko, samo ne vemo omrežne in pozivne za nizozemsko. Na srečo pride mimo domačin, sicer gost kampa, vidi situacijo (kaj dosti mu ni bilo treba razlagati) in velikodušno pokliče lastnika. Čez 10 minut se pimaje od nekod s kolesom en dedek, ki jih ima že krepko čez 80 let, angleško zna toliko kot mi kitajsko, ampak zmenili smo se vse. Uredimo stvari, vrne nam kavcijo 25€ za čip kartico in že smo na poti proti proti res majhni vasici z imenom Heusden. Parkiramo na velikem parkirišču 1km pred vasjo in s kolesi napademo vas. Vasica je videti kot en sam botanični vrt.
Vsi vrtovi so urejeni do zadnje malenkosti, čistoča presega vse presežnike, poleg tega pa naletimo na trgovino s kolesarsko opremo in ker si je mami zaželela nizozemske kolesarske torbe, ji poizkusimo željo izpolniti. Zakorakamo v štacuno in prijazni prodajalec ji nanosi na kup vse možne izvedbe, celo tiste iz skladišča. Po pregledovanju in pomerjanju se odloči za tisto, ki je bila prva na razstavni polici. Po uspešno slenjenem poslu se vsi nasmejani in veseli kot radio odpravimo naprej po vasi oz. nazaj proti avtu. Čas je da obiščemo mesto Gouda in nakupimo znameniti sir. Po krajši vožnji prispemo na parkirišče na obrobju mesta. Na precej velikem parkirišču smo skoraj čisto sami. Spet raztovorimo kolesa in se podamo v center.
Gouda je zelo lepo mestece, nimamo pa sreče, da bi si ogledali tehtanje in prodajo sira, saj ta sejem poteka samo enkrat na teden. Vseeno imeli smo pa priliko videti kako vse pripravljajo za kraljičin dan. Marija in Miha si ogledata notranjost mestne hiše, dvorane in spremne prostore, jaz pa stražim bicikle kot kakšen vojak Švejk, saj nikoli ne veš kdaj ti bicikel maznejo skupaj s ključavnico. Sledi obvezen nakup sira v lokalni prodajalni. Simpatična prodajalka sterže Mariji in Muhu, jaz se grem pa fotoreporterja. Prikrajšan sem bil za zeleni sir, menda je nafilan z baziliko in tako ostnanem praznega želodca. Kasneje mi je bilo jasno zakaj sem jaz že pošteno lačen onadva pa prav nič. Po ogledu mesta in po podrobni študiji belo črnih oblakov se počasi vrnemo do avtomobila. Potrebno je plačati še parkirnino, kar zna biti rahlo komplicirano, saj imajo parkirne avtomate, ki so zadnji krik mode in mislijo da so bolj brihtni kot ti ki plačuješ. Vstavimo listek, plačamo smešno nizko parkirnino – 0,2€ in posežemo po listku, katerega pa avtomat takoj vzame nazaj. Ja ti prasec, zakaj mi pa ne daš listka se z marijo razburjava. Ja nič, pritisneš tipko »help« in prijazna teta ti pove kaj moraš narediti. Povrh vsega še pogruntaš, da te vidi skozi kamero. No zaplet uspešno rešimo in že smo na poti proti obmorskemu letovišču Scheveningen, kjer pademo v prometni zamašek. Počasi se cjazimo proti zelo dolgem pomolu, kateri ima niz restavracij in na koncu ogromen svetilnik. Ko prispemo do konca letovišča imamo namen parkirati, prostora pa ni. Srečamo slovenske avtodomarje in izmenjamo nekaj besed. Oboji parkiramo na ulici. Mi nafilamo avtomat z mastnim evrom za pol ure!!! Oderuhi! Krenemo na obalo pogledat to čudo od pomola. Na plaži naletimo na ponudbo domačih specialitet in naročimo si dve veliki porciji ribe s krompirjem. Moram povedati, da je riba bila izredno okusna, sočna in začinjena z začimbo, katero nisem uspel definirati. Skratka nafilamo želodce in ko so ti enkrat polni, postanemo leni in se nam ne da več nikamor. Ker nam je prometni zamašek pojedel ogled, se odpravimo proti našemu naslednjemu kampu, saj so kampi v tej deželi odpri samo do 17 ure. Prispemo v Nordwijkerhout malo pred to uro in po opravljenih formalnostih na recepciji smo že na parceli, pod raztegnjeno tendo in na udobnih stolih s pivom v roki. Ker hočemo še dan dodobra izkoristiti, se podamo s kolesi v bližnjo okolico. Uživamo med polji tulipanov in narcis, kateri so ravno tiste dni v najlepšem razcvetu.
Spotoma srečamo slovence in izmenjamo si kup informacij. Kasneje ugotovimo, da so se izgubili, saj smo jih še dvakrat srečali. No pa le ni neumno imeti Garmina na kolesu in v vsakem trenutku točno vedeti kje si. Zvečer pred mrakom prispemo v kamp. Utrujeni zaspimo kot dojenčki.
Sreda:
Sredino jutro smo namenili obisku borze cvetja v Aalsmerju. To je največja borza za cvetlice na svetu in roža, katero kupite v cvetličarni je šla skoraj sigurno čez ta terminal in to borzo. Vstanemo malo po šesti uri, saj če nisi na borzi vsaj do pol devete, ne vidiš ničesar več, saj ob enajstih zaprejo vse. Uspe nam priti na parkirišče borze, ki je kar na strehi stavbe, ob pol devetih. Parkirišče je tako veliko, da je težko opisati z besedami, v dolžino meri sigurno več kot kilometer. To je tudi največja pokrita stavba na svetu. Pod parkiriščem je borza in pa terminal za nakladanje na tovornjake, kateri vozijo do letališča s katerega vsake tri minute poleti avion v različne konce sveta. Ogled borze je po principu samoogleda. Na ploščadi, ki je pod stropom je možno videti vse. Ogledamo si posrednike, ki pritiskajo na gumbe in tako lictirajo ceno. Ja tisti navadni smrtniki vam določajo ceno za vrtnice, marjetke, tulipane…katere kupite v cvetličarni.
Delo je menda precej stresno in med borzniki ni žensk oz so zelo redke. Borza premore štiri dvorane in vsaka naslednja je bolj nobel od predhodnje. Ogledamo si vse te neštete vozičke in vso to zmedo, ki sploh ni zmeda ampak organizirano prevažanje cvetlic na ustrezna mesta in nato nakladanje na tovornjake. Po dobrih dveh urah zapustimo borzo in krenemo nazaj v kamp ter skuhamo kosilo. Z Mihcom si zaželiva kopajna in jo mahneva na brzino v pokriti bazen, mami ostane na stolu pod tendo in se predaja sončnim žarkom.
Popoldne odkolesarimo v ne ravno tako bližnji 8km oddaljeni kraljičin park Keukenhof. To je nizozemski največji park cvetja in resnično je vreden ogleda. Gneča je bila pričakovana, saj je park odprt samo dva meseca na leto, jasno takrat ko cveti pomladno cvetje. Cele štiri ure mencamo po parku in pretaknemo vsak kotiček. Ker slike povedo več kot besedno nakladanje, ne bom podrobno opisoval parka.
Po ogledu odkolesarimo v kamp in po večerji utrujeni zlezemo v pižame in zaspimo.
Četrtek:
Zbudimo se v sončno jutro in po zajtrku se počasi odpravimo proti majhni vasici na polotočku Marken. Pot nas vodi mimo Amsterdama, katerega nimamo namen obiskati, saj smo ga lansko leto, zato pot nadaljujemo dalje. Kmalu prispemo na cilj in parkiramo par kilometrov pred vasico Marken, v družbo nekaj francoskih avtodomov.
Privoščimo si kratko malico, potem pa s kolesi na en kratek »điro«. Vozimo se po kolesarski stezi po nasipu. Med potjo študiram, zakaj smo sploh malcali, če se pa lahko med potjo naješ zares velikih komarjev. No ta nadloga kmalu mine, saj začne pihljati veter. Po nekaj kilometrih kolesarjenja prispemo v zelo zaspano vas, saj se ne dogaja prav nič, domačini pa ob deseti uri dopoldan začnejo odpirati svoje mini trgovinice s spominki. No, bifejčki zgleda da začnejo kakšne pol ure prej. Vasica je zelo lepo urejena, vse hiše so v belo zeleni barvi. Ne vem kako se je uspelo vsem prebivalcem dogovoriti za enak stil in barvo, pri nas je to nemogoče! Vse je že okrašeno za kraljičin dan in vse je v oranžni barvi – kraljičini barvi. Ustavimo se pri eni trgovini s spominčki in jih nakupimo nekaj. Otovorjeni se odpravimo dalje. V novejši del mesta nismo šli, saj bi nam ogled verjetno samo pokvaril dober vtis stare vasice. Počasi se vrnemo nazaj do naše prikolice in ker je že čas kosila, si ga tudi skuhamo. Po kosilu krenemo dalje proti mestu Enkhuizen, kjer si nameravamo ogledati muzej na prostem. To so stavbe preseljene iz cele nizozemske na eno mesto. Ko prispemo v mesto, parkiramo čisto na koncu na parkirišču in s kolesi jo mahnemo pogledat to čudo. Sledi razočaranje, saj je ogled možen samo peš. Ker se nam ne ljubi pešačit med vsemi temi hišami, si jih nekaj ogledamo nekaj kar od daleč. Sledi sprememba plana – premik naprej. Namenjeni smo na obalo severnega morja v mesto Julianadorp aan Zee, kjer se bomo malo sprehodili po obali in pa prenočili v kampu. Bolj ko se približujemo cilju, ožje so ceste. Garmin spet vstraja pri svojem in nas vodi čez sam center malih vasic, kjer je polno malih grbin, ki jih jasno več ali manj vse potolčemo. Ah, ne splača se sekirat si rečemo, in šibamo dalje. Pridemo do sumljivo ozkega mosta čez kanal in domačini zrejo v nas kot da smo padli iz lune. No po prečkanju mosta mi je bilo jasno zakaj. Most je bil kakšen meter nižje od ceste in ko smo zapeljali navzdol smo drsali po tleh in ko smo zapeljali navzgor enako. Ja kdo si je izmislil prikolice ne vem, vem pa da je takrat začelo delati klik klik v moji glavi, da si omislimo avtodom. Ta naša uboga prikolica ni prej v deset letih doživela toliko na cesti kot je z nami v tem tednu. Kakorkoli, okoli 17. ure prispemo v kamp. V neposredni bližini kampa, na nasipu, ki je ob morju je skrit spet en »zaklad« in jasno potrebno ga je najti. S kolesi in z GPSom se zapodimo na koordinate. Vsi zagnani, kdo ga bo tokrat našel iščemo in iščemo… Vse pretaknemo in ne najdemo nič. Že skoraj obupamo, ko ga Miha najde v kamnu ob poti. Vsi veseli kot radio, se vpišemo v mini dnevnik in ga pustimo tako kot smo ga našli. Gremo se še malo posončit na obalo.
Na obali se otroci že kar namakajo v vodi, za nas je ta voda absolutno premrzla. Miha se sicer opogumi in do gležnjev stopi v vodo, samo se hitro premisli. Mivka je prijetno topla za hojo, in privoščimo si počitek na klopci. Ko se sonce skrije za oblake se hitro ohladi in pospravimo se nazaj v kamp. Sledi večerja, tuš in spanje. Ponoči nas budi dež in veter.
Petek: Zbudi nas veter, ki je čedalje močnejši. Razne zastavice izobešene po kampu so v vetru povsem nemočne. Hm, tole pa ne bo ravno najbolje, saj se odpravljamo čez 30km dolg nasip ki je na odprtem morju. Ah, bo že, če bo kakšna prepoved za nas prikoličarje, bomo pač nekje čakali, da se zadeve umirijo na »normalni« veter. Na nizozemskem piha nepretrgoma, zato bi verjetno rabili že kar stalno prebivališče če bi hoteli počakati na brezvetrje. No tako hudo ni bilo in brez težav prečkamo nasip in prispemo v mesto, kjer med hišami nimajo cest, imajo pa kanale. Vsaka hiša ima svojo parcelo, ki je hkrati otok. To je mesto Giethorn. Tokrat je naša navigacija spet pametna in Helga bi nas spet peljala čez njivo oz čez poljsko pot. Tokrat se ji upremo in jo prepričamo, naj vendarle izbere bolj civilizirano pot. No končno prispemo v kamp, ki je bil mimogrede kmečki turizem. Vse je potekalo bolj po kmečko. Najprej smo pozvonili na zvonec, čakali, zvonili, čakali…no končno pride ena mladenka, ki izdahne, da bo nekoga našla…čakamo…nakar pride ena babica. Na brzino nam zračuna koliko naj ji plačamo, račun je napisala na roke na odtrganem A4 formatu, številko parcele nam je napisala na odtrganem telefonskem listku in to je vse kar dobiš na »recepciji«, ki je hkrati tudi »trgovina«, velikost je pa celih 5m2. No vsaj poceni jebilo, saj je bilo več kot polovica ceneje kot v ostalih kampih. Kamp je sicer zelo lepo urejen. Pripravimo si kosilo in po kosilu se podamo na lov za zakladom. Tokrat ga najdem sam, skrit je pa tako domiselno, da skoraj nisem moral verjeti, da je to res. Na vejo je zataknjen nagačen golob in mislil bi, da je pravi, dokler ga ne primeš. Vpišemo se v mini dnevnik in krenemo dalje v 5km oddaljeno vasico, da si ogledamo to čudo brez cest.
Vasica je zares lepa, vse je zrihtano v nulo, saj se domačini zavedajo, da od teh lepot živijo. Lahko si najameš čoln na akumulator in si vse ogledaš iz čolna. Turistov je kar nekaj in vsi se prevažajo s čolni. Mi se odločimo, da bomo kar na kopnem, saj zakulisja nimamo namena gledat. Mimogrede slišimo kako si ene par kitajčkov sposoja čoln. Lastnik jim razloži kje se je najbolje vozit, tukaj levo, tukaj desno, tukaj okoli, pa tukaj….jaz sem se že ob poslušanju izgubil…no na koncu jim pa pritisne vizitko v roke s telefonsko številko in jim reče, če se boste izgubili me pokličite in prišli vas bomo rešit. No ta je pa dobra. Kako mu naj povem kje sem, če sem izgubljen med hišami v kanalu??? Privoščimo si sladoled in opazujemo turiste kaj počnejo s čolni. No več ali manj so vsi izgubljeni in iz tiste ure najema nastanejo najmanj dve. Po ogledu se počasi odpravimo nazaj v naš kamp. Kmalu je večer in z mislimi smo že v Nemčiji na naši zadnji postaji
Sobota:
Zjutraj zapustimo kamp in kaj kmalu se že vozimo čez Nemčijo, ki ji ni ne konca ne kraja. Ustavimo se za pripravo kosila. Po kosilu se nam spet ne da naprej, ampak je pač treba. Odpravimo se dalje in popoldne prispemo v nemško mesto Aschaffenburg, kjer po krajšem iskanju »štelplaca« oz počivališča za avtodome, končno pretegnemo noge. Ogledamo si mesto, ki je prav simpatično.
Sam center mesta ni velik in dalo bi se ga obdelat tudi peš. Dan si popestrimo z iskanjem zakladov. Prvega najde Miha, kar na glavnem trgu pred knjižnico, naslednji je pa v mestnem parku. No ta nam je delal največ težav in po dobre pol ure obupamo. Tretjega najdemo takoj in porodi se nam ideja kako je lahko skriti drugi. Spet gasa čez mesto, (še dobro da je peš cona velika) in že smo spet v parku in iščemo….končno ga najdemo. Ker se je že začelo temniti, smo se počasi odpravili nazaj do naše prikolice. Utrujeni povečerjamo in zaspimo kot mali dojenčki.
Nedelja:
Zjutraj se v nekem doglednem času spokamo iz počivališča in počasi jemljemo kilometre do doma. Prežvečiti jih moramo okoli 700 in pozno popoldne jih tudi prežvečimo. Naslednji dan je dan povratka v realnost…
Nizozemska nas je spet navdušila in prepričan sem, da se še vrnemo, če ne drugače takrat, ko gremo povohat skandinavijo. Privadit se moraš njihovem stilu življenja in pa njihovim urnikom oz delovnemu času. Življenje se jim neha ob 17. uri in jih ne zanima kaj dosti a si turist ali ne. Preživeli smo zelo lep prvomajski oddih in čakamo še tistega pravega vročega poletnega.
Prevozili smo 3100km, kampi, bližje kot si severnemu morju, cenejši so, zadnji je bil samo pol cene tistega iz Nurnberga…
Do naslednjič…