Sredina avgusta v kombinaciji z vročinskim valom ni ravno kombinacija za obisk morja, čeprav ne rečem, da ni dobra. Glede na to, da je to višek sezone je na morju taka gneča, da se je bolje te gneče izogniti. Ker letos malo višje v planinah še nismo bili, smo se odločili, da gremo na Roglo aktivno preživet celoten vikend. Od doma smo pobegnili kar se da hitro v petek popoldne, samo nam na parkirišče za avtodome na Rogli ni uspelo priti pred temo. Ravninski del, ki si to ime sploh ne zasluži, je bil že zaseden z avtodomi, tako nam ni preostalo drugega, kot da parkiramo na delu, ki je bil še prost. Po ene dveh premikih, obračanjih, študiranju, kam je bolje, da smo nagnjeni, obupamo. Bomo že zjutraj študirali dalje, smo si bili enotni. Po skoraj treh letih sem prvič res začutil potrebo po podllaganju koles z zagozdami, da bi vsaj malo izravnal avtodom. No, sicer je bila pa ta večer tudi ena svetla točka neravnega parkiranja, saj se je steklenica mrzlih borovničk namočenih v šnops kar sama po mizi peljala proti meni, sicer prehitro, da bi jih za vsakič nalil v kozarec.
Ponoči se je pošteno ohladilo in termometer je zjutraj pokazal skromnih 12 stopinj. Počasi smo se zbrali za mizo in po kratkem preparkiranju avtodoma smo bili kolikor toliko naravnost parkirani, vsaj steklenica z borovničkami se ni več furala po mizi. V našem počasnem stilu smo pozajtrkovali in kovali plan za pohajanje. Ker se je iz avtodoma lepo videlo na cesto smo opazovali, da se nekaj dogaja, saj so rdeče-bele trakove vezali ob cesti tako, da so zaprli vse dovoze na glavno cesto. U, neki se bo dogajalo, smo modro ugotovili. Kmalu so se po klancu navzgor pripeljali prvi kolesarji. Fajn, kolesarska dirka, mi pa nismo vedeli za njo. No, pa smo jo šli pogledat. Tekmovalcev je bilo precej, gledalcev pa malo manj. Med gledalci smo srečali tistega mehankarja, ki nam je ob povratku iz Grčije v Leskovcu popravljal avtodom. Matr je svet mejhen. Za nameček je pa še njegov nečak zmagal na dirki, ki smo jo gledali.

Kmalu po tem, smo odšli do Lovrenških jezer.

Spotoma smo se ustavili pri umetnem jezeru, ki služi kot vir vode za zimsko zasneževanje. Po tem jezeru se je nekdo prevažal z mini jadrnico. Kakšno večjo lužo bi si pa ja lahko našel. Pot proti lovrenškim jezerom sicer ni dolga, kakšno uro in pol, je pa precej razrita, saj obnavljajo leseno pot, ki je speljana po barju lovrenških jezer. Spotoma smo se najedli brusnic, ki v tem času sicer še niso vse zrele, večji del pa.

Tudi kakšna borovnica se je našla vmes. Prečesali smo vsak grm ob poti in tudi izven nje. Na obrobju barja pri jezerih stoji razgledni stolp in iz njega se ponuja prav lep razgled na celotno barje.

Zanimivo je, kako je nastalo ravno na vrhu vzpetine. Po krajšem počitku smo se odpravili nazaj, vendar po drugi poti, ki je bolj položna. Brusnic je bilo v izobilju tako, da nam je bilo kar žal, da nismo s seboj imeli nobene vrečke, da bi jih nabrali. Pozno popoldne smo prispeli do avtodoma in si pripravili kosilo. Po »napornem« pohodu nam ni preostalo drugega, kot martinčkanje na soncu s kozarcem terana v roki. V dolini je bilo menda krepko čez 30 stopinj, mi smo pa že iskali jopice, saj je termometer komaj dosegel 20 stopinj. Noč je bila mirna in precej hladna, proti jutru se je prižgala pečka za ogrevanje, saj je bilo zjutraj spet samo 12 stopinj.

Jutro je bilo sončno in nebo modro, kot že dolgo ne. Spet se bo nekaj dogajalo, smo poštudirali, ko so začeli voziti po cesti starodobniki, motorji in pa šleparji. Ravno, ko smo zapuščali avtodom, se je začela povorka s pleh musko. Fajn, tudi za to nismo vedeli. Sledil je počasen sprevod motorjev, starodobnih avtomobilov in na koncu šleparji lokalnega prevoznika, vendar samo vlečno vozilo, brez prikolic, da si ne bo kdo narobe predstavljal. Temu je sledila veselica, pa srečolov…. Mi smo odšli do razglednega stolpa od koder se ob jasnem vremenu vidi res daleč, pa do Koče na pesku, pa do spodnje postaje sedežnice, mimo še enega jezerca in peš po smučišču navzgor. Ja, noge kar trpijo, če niso vajene brega.
Po spet poznem kosilu smo obležali na stolih pred avtodomom. Proti večeru smo se počasi spustili v dolino, kjer nas je pričakala vročina. Sploh ne moreš verjet, da je lahko takšna razlika v temperaturi. Jopice smo previdno pospravili v omaro, da nas nebi kakšen imel za čudake. Zvečer smo prišli domov.

Taka hladna sprememba nam je kar dobro dela in v poletnih mesecih se jo bo potrebno večkrat posluževat.

Več slik je tukaj.