Letos smo kmalu odšli na dopust in se nam je avgusta že kar malo kolcalo po daljšem lenarjenju po morju, zato smo si omislili podaljške dopusta in odšli do Ravenne za teden dni. Plan je bil, da si ogledamo tudi Ravenno, če bo za to volja in pa vreme. Avgustovske gneče na cesti smo se ognili tako, da smo odšli v sredo. Pozno popoldne nam je uspelo spravit avtodom v tek in po dobrih dveh urah smo že bili na našem prvem cilju, v naravnem parku Vallevecchia, (45.62379, 12.95535) kjer je parkirnina za avtodome še vedno 7€/24h, v ceni je tudi tuš in pa sveža voda. Žal smo zamudili pozno popoldansko kopanje, saj je bila skoraj tema, ko smo prispeli. Kljub visokim temperaturam čez dan se je zvečer spodobno ohladilo in v družbi ostalih avtodomov smo se pogreznili v spanec.
Četrtkovo jutro je bilo jutro brez oblačka na nebu in po obilnem zajtrku smo odvlekli vso možno plažno kramo na plažo. Plaža nam je že poznana in začuda ni bilo take gneče, kot bi si človek mislil, kljub italijanskim kolektivnim dopustom. Nasprotno, ljudi je bilo manj, kot meseca julija. Dan je minil brez posebnosti in popoldne je bil čas premika naprej na naslednje postajališče za avtodome. Tja smo želeli priti pred petkom, saj takrat ljudje množično pritisnejo iz Ravenne. Proti večeru smo tako prispeli v Casal Borsetti (44,54860, 12,27937).

Postajališče je bilo že precej popolnjeno, vendar še zdaleč ne toliko, kot pred dvema letoma, ko smo bili tam meseca julija. Sence niti nismo iskali, zato smo se parkirali na sredino otočka, direkt na sonce. Tako smo imeli kar nekaj parcel okoli nas prosto. Spet z pozno popoldanskim kopanjem ni bilo nič, ker smo tja prispeli po trdi temi. Če tja pridete po 15 uri je cena nočitve samo 5,5€, drugače je pa cena 11€ na dan, v to ceno imate mrzle tuše, ki so prav blagodejni v tisti pasji vročini in pa odtočno izpustno ploščad, elektrika je doplačljiva. Mi je v vseh petih dneh tam nismo pogrešali.

Novo jutro, novi plani. Glede na naš urnik in uro vstajanja iz postelj, smo počasi začeli dojemat, da če si hočemo ogledat Ravenno, bo potrebno bolj zgodaj vstat. No to smo potem vsako jutro ugotavljali in na koncu si mesta enostavno nismo šli pogledat, ker zgleda ni bilo zadosti volje za to.

Lenarjenje in popolni odklop sta nas premamila. Po ovohavanju mesta Casal Borsetti s kolesi, smo naleteli na potujočo trgovino z ribami. Komaj smo se zmenili, katere bomo kupili, saj je bila izbira pestra, pa še dokaj frišne so bile videti. Na roštilju so prav fantastično zgledale, še bolje so se pa okusile. Preostanek popoldneva je minil v že utečeni relaciji plaža-avtodom. 

Nedelja je tradicionalno dan za počitek in tega smo se skoraj strogo držali. Popoldne nam je celo uspelo s kolesi prikolesarit do mesta Porto Corsini, oddaljenega celih 8km. Tam imajo tudi veliko postajališče za avtodome (44.49569, 12.27990) samo to je pa tudi vse. Plaža je katastrofalna, oddaljena nekaj sto metrov in v glavnem vsa plačljiva, povrh vsega je pa še morje umazano. Mesto nas ne prepriča in vrnili smo se nazaj.

Po »napornem« kolesarjenju smo se zabetonirali v senco pod tendo, s čipsom in pivom v roki. Naše trplenje je zmotila babica, ki se je nekaj drla, med tem ko je hodila po parkirišču. Kaj babici zdej ni jasno, da se tako dere? Naposled le prisluhnemo kaj bi rada, morda koga išče in ga kliče? Naše znanje italijanščine družno združimo, saj je vsak nekaj zastopil. Miha pravi da se dere »due evri«, jaz jo zastopim da na »entrata« parkirišča, Marija pravi pa, da se dere »pesche«. No, ok, se pravi babica prodaja breskve na vhodu parkirišča po dva evra. Jupi, pograbil sem denarnico, zajahal bicikel in gasa proti vhodu. Ko sem pridrvel tja, sem videl že precejšnjo gnečo pri kombiju. OK, postavil sem se v vrsto in bil sem 32 v čakalni vrsti. Ne moreš verjet. Potrpežljivo sem čakal svoj trenutek, da tudi sam odnesem cel plato breskev za »due evri«, tako kot predhodniki pred mano. Nosili so kolikor so lahko nesli. Itak pa ko pridem na vrsto zmanjka breskev, oz. pobral sem zadnji dve kili lepih breskev. Med čakanjem v vrsti sem nekako uspel zastopit, da so jih sicer imeli namen prodati trgovini, samo s ceno nikakor niso prišli skupaj, tukaj so jih pa v 20 minutah prodali cel kombi. Podjetno, ni kaj.

V ponedeljek smo si spet zaželeli rib in po obisku lokalne pekarne smo skočili še do potujoče prodajalne z ribami, vendar le te ni bilo. U, šit, kwa pa zdej. Glede na gnečo na ulici, je verjetno sploh ne bo, smo modro ugotovil. Glasno sem začel razmišljati, da bom danes jedel ribe, pa če jih grem iskat v Ravenno. Zajahal sem bicikel in ga pognal proti Porto Corsiniju. Spomnil sem se, da sem tam videl dan prej ob cesti eno štacuno, ki je bila takrat sicer zaprta, na vratih je bila pa ena velka riba narisana in neki je o ribah pisalo. Po osmih kilometrih sem pribicikliral tja. Od daleč sem videl, da je štacuna odprta in v stilu Šumaherja sem zvijugal med parkiranimi avtomobili in bicikel parkiral pred vrati. Preden sem vstopil, so mi zrastle oči na maksimile, saj to ni bila ribarnica, ampak prodajalna ribiške opreme. Šit. Tukej ne bo rib. Zapeljal sem se nazaj, kjer sem spotoma opazil v eni štacuni hladilne vitrine. No, ugotovil sem, da je to vaški mesar, ki jasno ne prodaja rib. Bolj kot sem peglal po vasi gor in dol, bolj sem dojemal, da se mi južna izmika. Nato sem se v stilu pravega popotnika po sistemu »pitaj seljaka« oz domačini vedo vse, le odpravil do policaja, ki je čuval vaško banko. Kosmatega, že teden dni neobritega pajaca v uniformi in v neprebojnem jopiču sem ogovoril, če slučajno ve, kje je ribarnica. Angleščina mu je bila verjetno tretji jezik v šoli, tako da si z njim nisem imel kaj za pomagat. Pošiljal me je v sosednjo restavracijo z morsko hrano, naj tam vprašam. Ja sevede. Odločil sem se, da skočim na drugi del mesta, katerega ločuje reka, ki se izliva v morje. Lokalnega mini trajekta nisem hotel čakat, saj sem kakšen kilometer višje videl most. Skok na bicikel in proti mostu in čezenj. Kakšna dva kilometra naprej od mosta ni in ni bilo na spregled odcepa za mesto, le industrijski obrati so imeli svoj dovoz. Mater, kam sem jaz to prišel? Obrnil sem bicikel in po drugi strani ceste bicikliral ob kanalu nazaj. Po tej strani je bilo toliko komarjev in to sredi dneva, da sem se jih najedel za nekaj dni v naprej. Fuj. Poparjen in brez rib sem po skoraj 30km kolesarjenja prišel nazaj v bazo. Sledil je skok v morje in kasneje razočarano pečenje čevapov na žaru.

Ponedeljkovo jutro je bilo precej krmežlavo in napoved vremena ni bila nič kaj vzpodbudna. Kljub temu, ja je iz neba padlo nekaj kapljic dežja, se nismo dali motit in po kosilu z brisačo v roki smo pogumno zakorakali na plažo. Bili smo sicer edini kopalci v morju, vendar to nas ni odvrnilo od preganjanja po morju. Kmalu se je pokazalo tudi sonce in počasi so začeli tudi ostali turisti lesti na plažo. Veter je zamenjal smer in dišalo je po burji. Veter iz plaže smo zamenjali za sapico pred avtodomom in popoldne prelenarili tam. Proti večeru je Miha odšel na bližnje igrišče igrat košarko, midva z Marijo sva pa iz avtodoma opazovala sončni zahod. Kar naenkrat se je avtodom stresel, saj se je v njega zaletel sunek vetra. Spogledala sva se in Marija je rekla, da tole pa ne bo dobro za tendo. Ja, jo bom pospravil sem rekel in preden sem dokončal stavek je bil na delu že drugi veliko močnejši sunek. V istem trenutku sem skočil na plano in zagrabil tendo, da je veter nebi obrnil na streho in s tem polomil še pol kamperja zraven, čeprav je bila pribita na tla. V naslednjem trenutku je začelo tako močno pihati, da se je od praha, ki ga je veter nosil s seboj stemnilo. Prah in mivka v očeh so rezali kot britev. Izgledalo je kot konec sveta. Marija je poizkusila naviti tendo skupaj, vendar ni šlo. Zamenjala sva vlogi držanja in navijanja tako, da sem uspel odhakljati vrvice, ki so bile zahakljane za moje home made 40cm dolge, jebačko rumene kline, kateri so bili v tistem vetru pravi zobotrebci in prav dolgo nebi ostali na mestu. Mukoma sva tendo zložila skupaj. Stole sva lovila do konca parkirišča in vse kar smo imeli zunaj, sva panično metala v avtodom, le plinski roštilj je obstal tam kjer smo mu določili mesto. Miha je mrtvo hladno špilal košarko naprej in se ni dal motiti, menda je le žoga precej postrani letela proti košu, drugače je bilo pa kul. Midva sva potem imela večer čiščenja avtodoma, saj je bilo vse črno od praha. Ponoči se je veter umiril in do jutra ponehal.

Zjutraj smo v miru vse pospravili in se počasi odpravili proti domu. Spotoma smo se ustavili še na enepar točkah, da smo preverili morebitno kopanje in prenočevanje v prihodnje, vendar bolj, kot smo se bližali izlivu reke Pad v morje, bolj je bilo morje umazano. Zgleda, da reka spere vso svinjarijo iz celine v morje. Zvečer smo bili v domačih posteljah.

Andrej

Vse slike so tukaj.