Poletni dopust drugi polčas

Tokratni dopust je nadaljevanka glavnega poletnega dopusta, sicer s krajšo vmesno prekinitvijo. Se je bilo treba malo v službi pokazat. 🙂 Plan da gremo tokrat v Švico je Marija sesula na poti, ko smo se en lep vikend peljali na Ptuj. Miha je bil naveličan ogledov, vsa mesta so mu itak enaka, ko Marija vidi lepe rožice kje v kakšni vasici, ji pove, da naj že enkrat preboli te rože, skratka najstniku se dogaja. Izrazil je željo, da mu ogledi ne dišijo, bi bilo pa kulsko, če bi se šli kam kopat, saj tega v tem čudaškem poletju res ni bilo veliko. No in kot posrednik Mihove želje, je Marija postala krivec za odpoved plana A in tako je bila Švica že tretje leto zapored odpovedana. Saj v bistvu je res bolje tako, Švica bo še vedno ostala in sama si jo lahko bolj na “lang zam” ogledava. Ok, naredili smo nov plan in padla je odločitev, da gremo za 9 dni na avstrijsko morje oz na njihova jezera. Plan je bil zgornja Avstrija, seveda če bo lepo vreme. S planom B je bil Miha navdušen. Bolj kot se je bližal dan odhoda, slabša napoved je bila in par dni preden smo krenili, smo iz plana B prešaltali na plan C. Nov kurz je bil določen proti srednji Italiji, nekam na morje. Preden smo pa odvihrali na morje, smo šli pa še na Bojanovo petdesetletnico. Tako smo na praznični petek prispeli z avtodomom pod kamniški vrh na prireditveni prostor in na koncu v vogalu parkirali zraven avtodoma od Bojana in Tatjane. Praznovanje je bilo tako, kot se za tako praznovanje spodobi in v soboto proti jutru smo omagani pocepali v postelje. Spanec je bil precej kratek in zjutraj sem slišal, odpiranje vrat sosednjega avtodoma. Uf, slavljenec je že pokonci, vstati bomo morali, sem si mislil in počasi smo se zložili skupaj. Kaj dosti se nismo obotavljali in jo kaj hitro ucvrli proti morju, kamor smo kljub zastojem popoldne prispeli. Vikend smo imeli namen preživeti v Valle Vechiji na velikem postajališču (45.623882, 12.955815) za avtodome, potem pa naprej. Vreme je bilo v stilu letošnjega poletja, se pravi katastrofalno, oblačno in tik pred dežjem. Pred večerom nam je uspelo zbrati toliko moči, da smo prišli do plaže, tam pa presenečenje in noviteta letošnjega leta. Postavili so opazovalno reševalni stolp, izobesili rdeč firenk, ki je naznanoval prepoved kopanja in dva pajaca v rdečih bundah, ki sta čakala, da bo ura sedem, da bosta lahko šla domov. Ok, res je bilo morje za moje pojme rahlo vzvalovano, samo to so fore Italijanov, na katere se pač moraš navadit.

Novo jutro je zasijalo v polnem sijaju sonca. Jutranja rosa, ki je v drugi polovici avgusta že kar močna, se je počasi sušila. Parkirišče se je glede na vreme začelo hitro polniti. Ker smo bili parkirani na mestu namenjenim avtomobilom, ker prejšnji dan pač ni bilo drugje prostora, smo se preparkirali za celih deset metrov na parkirišče namenjeno nam, to pa zato, ker smo vedeli, da v času kosila pride bejba prekontrolirat parkirne listke in neplačnikom pokasirat sedem evrov po kamperju, ter tiste avtodome, ki niso parkirani na mestu namenjenim njim, stera na brzino na njihov parking. Še prej pa sklinca vse tiste kretene, ki na parkirišču za avtodome zasedejo dva mesta, ker si razprejo tendo. Tukaj ni milosti in bejba ima kar močno avtoriteto. No in tako je tudi bilo. Ravno, ko sem iz roštilja pobral čevape je prišla naokoli, pogledala parkirni listek, zaželela “bon apetito” in začela sekirat nasproti parkirana dva avtodoma. Lastnik prvega je hitro dojel, da v špici sezone in še na lep vikend ipak ne gre, da zasedeš dva placa, tadrugi sivoglavi brko je pa trmaril do onemoglosti. Na koncu sem že jaz zastopil kaj mu dopoveduje, čeprav ne znam besede italijansko. Ko ga je imela polhen kufer, si je zapisala registrsko številko in odšla. Dedi je en cajt zaprepaščen gledal za njo, no potem je pa dojel, da s tole mlado bejbo ne gre češenj zobat. Pospravil je vso navlako in tako naredil prostor še za en avtodom. Zvečer nas je ostala slaba polovica, saj so vikendaši odšli domov.

Zjutraj smo se odpravili naprej in pred nami je bilo dobri dve uri vožnje, ki pa so se raztegnile na tri, saj smo pred Chioggio kar stali. Tam prideta dve hitri cesti skupaj in v kombinaciji s semaforji nižje pri Chioggiji je to kafastrofalna kombinacija. Malo sem potipkal po navigaciji, si nagledal vzporedno cesto po padski nižini in na prvem možnem odcepu smo zavili stran od stoječe kolone. Že po slabem kilometru smo se že normalno peljali. Če bi čakali v koloni bi verjetno še zdaj bili tam. 🙂 Kmalu smo prispelj na cilj, na nam že dobro poznano postajališče za avtodome, ki je tudi na Mihovi “fejvorits” listi, saj imajo koš za košarko in tako lahko tisto okroglo gumo nabija skozi obroč. Na vhodu (44.549969, 12.280009) smo za začetek plačali nekaj nočitev po 12€, mlado punče nas je usmerilo nekam bogu izza nogu, samo mi smo zavili jasno po svoje. Ker ni noben laufal za nami, smo se zapeljali na naš hot spot in se razkomotili. Preostanek dneva je šel po klasičnih tirnicah.

Zjutraj nas je zbudilo rahlo škreblanje po strehi. Preden sem odprl oči sem se tolažil, da sigurno kakšen vrabec šeta po strehi, samo škreblanje je postajalo čedalje glasnejše, vrane in pa kakšna težka aviacija pa sigurno ni bila. Jasno začelo je deževati. Okoli desete ure je prenehalo, ravno dovolj, da sem zajahal bicikel in se odpeljal nekaj sto metrov po ulici do potujoče ribarnice. Tokrat sem jaz prišel na svoj račun. Kosilo po zmerni ceni sem imel v vrečki in ko sem se vrnil nazaj je posijalo sonce, katero je vztrajalo do večera, zvečer je pa spet zmagal rahel dež.

Če se po jutru dan pozna, bi to moral biti en krasen dan, samo žal ni bil. Zjutraj sva z Marijo skočila po frišne orade, spotoma pa še malo pekarno obiskala, po zajtrku pa spet malo rit namakat v morje. Na nebu ni bilo oblačka in ko smo se odpravili nazaj do avtodoma, da oradam pokažem vročo plato na roštilju, smo pustili vse plažne rekvizite, ki jih premoremo na plaži. Ko smo ravno pojedli kosilo, sem rekel, da lastovke zelo nizko tik nad avtodomi letajo in da bo najbrž dež. Ja, je kmalu začelo kapljati skoraj iz modrega neba, začelo je pihati in v trenutku so se kapljice spremenile v konkreten naliv. Preden sva z Mihom uspela pospravit tendo sva bila mokra, kot da bi ravno prišla iz morja. Okoli avtodomov je začela naraščati voda in pri nekaterih jo je bilo že dobrih dvajset centimetrov. Mi smo imeli srečo, da smo samo do gležnjev stali v vodi. V nekaj minutah je po celotnem postajališču ratalo pravo razdejanje. Veje dreves so ležale povsod, vode polno in po vodi so plavale raznorazne stvari. V nekaj minutah je bilo nevihtne predstave konec in posijalo je sonce, kot da bi se vreme delalo norca iz nas. Z Mihom sva odšla na plažo iskat kar je še ostalo. Preden sva tja prišla, so naju pričakali razmetani in polomljeni ležalniki, marele in ostala navlaka. Šit, za marelo pa čoln mi je vseeno, samo za Dukdalfov ležalnik za 120€ pa ne ravno. No, prva se je ponudila marela iz mokre mivke, potem še penasta ležalka in kmalu, dvesto metrov stran še ležalnik. Napihljiv čoln ni imel sreče, obstal je preluknjan pri restavraciji še petdeset metrov dlje od ležalnika. Z Mihom sva ga ekološko reciklirala tako, da sva na plaži sestavila nazaj kanto za smeti in ga zbasala notri. Ko sva se vrnila nazaj, mi je v uho prižel zvok motorke kot, da bi nekdo drevesa podiral. Ja pa ga je res. 🙁 Na avstrijski kamper je padel bor in ga konkretno poškodoval. Sama sreča, da potnikom ni bilo nič. Lokalna gozdarska ekipa je hitela odstranjevat podrto drevo. Avtodom so pokrili s ponjavo in jo malo polimali s silvertejpom. Zaradi varnosti so skrbniki postajališca želeli sprazniti celotno vrsto, samo jim nekako ni ratalo, saj je to edina vrsta z električnim priključkom. Folk je blesav in s tistim kablom želi biti privezan neglede na karkoli. Mi smo bili na sredini, tako da dreves na glavo ravno nebi dobili, samo vseeno ti pa ni, ko vidiš tak prizor. Preostanek dneva je bil kot bubica v sončku. Kaj je bilo treba tistega petminutnega razturavanja, ne bi vedel.

Modro nebo in sonce že visoko na nebu sta nas le nekako spravila iz postelj. Začeli smo ugibat, koliko časa bo to trajalo, preden se od kje kakšen oblak ne pripelje. Začuda je jasno in sončno vreme zdržalo celi dan. Popoldne smo prejeli novice o mrzlem in deževnem vremenu doma, zato smo se še toliko bolj nastavljali soncu. Čudno je tole letošnje poletje.

Zadnji dan pred odhodom se nam je že poznala naveličanost enega in istega mesta, se mi pa zdi, da je to bilo predvsem zaradi prevelike koncentracije pasjeljubcev na tem mestu. Skoraj vsak sosed je imel najmanj po enega psa, tisti bolj fensi po dva, če pa hočeš biti res kul, moraš pa imeti papigo v kletki obešeno pred avtodomom. Fak, ne razumem tega, pa konec. Ko pa vidiš še te ptičje kletke na plaži, se pa sploh vprašaš, s kom nekaj ne špila. No in ko ti ta pasja simfonija začne z laježem, postane res pestro. Toliko psov na enem mestu nisem videl nikjer, še posebej ne na plaži. Zgleda, da bo spet treba kmalu na kakšne samotne grške plaže. Pozno popoldne sva z Marijo praznila še zadnje zaloge vina iz potovanja po Franciji.