Za spremembo od poležavanja in lenarjenja, smo odšli tokrat v Avstrijo na praznik jabolk v majhno vasico St. Georgen Im Lavanttal na Koroškem. V petek spet pozno zvečer, ker prej nam nikakor ne uspe, smo krenili proti Koroški. Ne ravno kmalu smo prispeli na cilj in po krajšem ogledu vasice in iskanju ravnega parkirišča, smo ga našli dohaj hitro, samo ne se smejat, parkirali smo na parkirišču vaškega britofa, na sredini travnikov 300m od centra vasice. Prepričani smo bili, da se bližnji stanovalci britofa ne bodo pritoževali in tako v prepričanju, da nas ne bo nihče motil pri sladkem spanju tudi zaspali. Ja, sevede. Zjutraj ob pol sedmih sta se pojavila dva majstra iz Slovenije in pričela s prenovo enega od spomenikov. No, toliko o neobleganem parkirišču. Po zajtrku se je nebo pričelo počasi jasniti in bicikle smo usmerili v bližnjo vasico St. Paul Im Lavanttal, kjer smo si ogledali grajski park in spotoma nabrali kostanje iz katerih smo kasneje izdelovali razne figurce.

Ko smo se vrnili nazaj v avtodom, smo si pripravili kosilo in po njem smo odšli na Apfelfest, pogledat, kaj so jodlarji pripravili. Razstavili so stare zglancane traktorje, bicikle, našel se je kakšen prastar folci oz hrošč in pa motorke. Zanimivo je bilo, da sem takoj porajtal, da je na eni bila veriga narobe obrnjena, pa me je dedek, ki je to razstavljal, prizemljil in mi v lepi slovenščini razložil, da se to motorko vžge v takem položaju in nato obrne za 180 stopinj, ter nadaljuje z delom. Potem pa ketna paše, a ne? Am, v bistvu ja… Malo smo še poklepetali in se odpravili dalje, jasno na jabolčni sok in fotr na mošt, pa štrudl, pa še na jabolčno pito, pa… Tako smo se prestavljali od enega do drugega in do tretjega ansabla, ki je špilal v živo.

Ko je sonce zahajalo, so se tudi temperature spustile in odpravili smo se nazaj do avtodoma. Zvečer naj bi bila po programu veselica s tanc muziko, samo glede na to, da temperature nam niso bile prijazne za zunanjo prireditev smo se na brzino odločili, da gremo naprej do jezera Stausee Soboth zraven Lavamunda, kjer naj bi naslednji dan pohajkovali po okolici. Po zemljevidu je bilo jezero stran slabih 20km in že smo se peljali tja. Ker je pa zemljevid vse prej kot realnost, smo dojeli, ko smo se začeli vozit navzgor po 10 in več procentnem klancu in to cele pol ure. Klanca ni in ni bilo konca, znaki so se že zamenjali, iz 10 na 15 procentni klanec, tudi nad meglo smo se že dvignili, klanca pa še ni bilo konca. Tudi cagar za temperaturo motorja je začel že z glavo zmajevati proti vročem delu, a je hitro padel na normalo. Ene par takih ciklusov kazalca in končno smo prispeli na jezero na 1100m nad morjem. Jao, jao, premaknili smo se za 20km pa parkirali v visokogorju. Nič zato, ambient je bil odličen, le večer nas je prehitel.

Parkirišče je urejeno tudi za kamperje in ob lepem vremenu je verjetno kar nekaj obiska, predvidevam, ker poleg enega avstrijskega kamperja smo bili sami. Vremenska napoved za nedeljo je bila tako tako in deževati bi naj začelo šele popoldne. Spali smo več kot odlično, vsaj ne spomnem se, kdaj bi spali do desete ure dopoldne, pa verjetno bi še, če nebi začel dež počasi škrabljati po strehi kamperja. Ja, pozen zajtrk se je ob družinkem druženju in zabavi zavlekel do kosila. Megla se je na čase razkadila ravno toliko, da nas je podražila z lepim razgledom in se kmalu spet zgrnila nad jezero. Čas je bil, da se spustimo v nižino in potem počasi domov. Pozno popoldne smo bili doma. Vse slike so tukaj.