Tokrat se je koledar poklopil z vremenom in na sporedu je bilo kar precej dni novoletnega sonca. Za začetek je bilo treba pajčevino postrgat iz smučk. V preteklih sezonah me je izučilo, da je treba začeti in končati smučarijo nekje visoko. Jasno izbira je bila kot na dlani in Turracher v Avstriji je že čakal naš avtodom na precej polhnem parkirišču. Sneg je žal bil samo umeten in po takem ni ravno nekega presežka v smučariji, vsaj zame ne, za nameček je bilo še precej ledenih ploskev, kot posledica nedavne močne otoplitve.

Dolgočasno ni bilo, saj sta drugo noč akumulatorja obupala nad našim razmetavanjem z elektriko. 🙂 Je bilo treba prenest posnetke Mihove GoPro kamere na računalnik in jih jasno pregledat. Sredi noči sem ugotovil, da se ogrevanje v kamperju ne gre več igre s premalo štroma. Ah, še to… Obrnil sem se na drugo stran in odsmrčal še enepar kitic do jutra. Nočno kurblanje motorja in zbujanje cele vrste sosedov, bi bilo rahlo nehumano. 🙂 Zjutraj me je nasmejal Mihov komentar, da sem zvečer pred spanjem preveč zmanjšal nastavitev ogrevanja. Hahaha, je kmalu poštudiral zakaj se gre. Zunaj je bilo -8, znotraj ravno toliko nad ničlo. Sledil je še zadnji jutranji triurni skok na sneg in potem spust v dolino ter proti morju. Za atrakcijo je poskrbel tudi reševalni helikopter, ki si je mesto za pristanek izbral za parkiranimi avtodomi. Odpihnil je vse, kar ni bilo pritrjeno. 🙂

Miha je imel svoje plane za novo leto, zato je ostal doma. Tako sva sama z Marijo odbrzela na Kras, kjer smo bili dogovorjeni z Metličarjema. Dan je na toplem soncu minil še prehitro.

Zvečer smo imeli panoramski pogled na ognjemete slovenske obale. Bliskalo in iskrilo se je vsepovsod. Prvi dan novega leta smo izkoristili za špancir na Slavnik.

Vreme je bilo idealno za ta sprehod, saj je veter očitno zaspal. Tam menda vedno piha. Vrnili smo se nazaj na kras in lovili še zadnje sonce. Zvečer sva odšla domov, saj je bila za naslednji dan turobna napoved vremena.