Vikend ni bil ravno obetaven kar se vremena tiče. Še najbolje je kazalo na morju, zato sva tudi tja potegnila, tokrat spet sama. Zgleda da tole postaja stalnica, saj če res ni treba zraven, Miha pač ne gre. V soboto, ko bi moralo biti sonce najvišje, se je sramežljivo skrivalo za oblaki in vsake toliko pokukalo izza oblaka. Parkirana sva bila na kraškem robu, od koder je lep pogled na slovensko morje in Trst.

Peš sva se odpravila proti Socerbu. Steza je speljana po samem kraškem robu, naravnem kontroliranem habiatu. Zdej sem lahko pameten, ker sem prebral tablo. 🙂

Po slabih treh kilometrih hoje po še neokrnjeni naravi sva prišla do jame, v kateri je edina cerkev v Sloveniji. Zakaj so šli delat cerkev v tisto luknjo, ne vem. Je pa baje en cajt v tisti luknji prebival Sv. Socerbek. Lenoba, namesto da bi si sezidal hišo, se je zabarikadiral v tisto luknjo.

Odšla sva dalje do gradu Socerb, od koder se ponuja krasen razgled na obalo, na eni strani Trst, pa Gradež, na drugi pa Koper in Piran.

V samem gradu je restavracija v kateri je sameval natakar. Počasi sva se odpravila nazaj do avtodoma. Na parkirišču nisva bila več sama, tako kot ob prihodu. Sonce se je počasi spuščalo proti morju in prav prijetno je grelo. Rahlo utrujena sva obsedela, se odžejala najprej z eno pločevinko, nato z drugo in tretjo… Nekaj sva se s sestro Damjano po telefonu dogovarjala, da bi skupaj odkolesarili od Kozine v Trst po Perancani, pa so na družinskem glasovanju izglasovali, da ne grejo. Mogoče so se prav odločili, saj je iz Trsta nazaj gor na izhodišče 15km klanca, ki ga ne zmanjka zlepa. Zjutraj sva se preparkirala v Kozino in v oblačno nedeljsko jutro sva sama z Marijo odbiciklirala iz Kozine proti Trstu.

Skoraj podhlajena sva prišla na konec kolesarske poti v Trstu, od tam naprej se pa znajdi kakor veš in znaš po enosmernih ulicah. Želela sva v marino na kakšen kofetek, samo promet in ozke prenatrpane ulice so naju odvrnile od tega. Počasi sva začela mlinčkat nazaj proti izhodišču. Navzdol je šlo z lahkoto, nazaj pač ne. Nekje na pol poti, en čas po tistem, ko zmanjka asfalta je Mariji začel makadam presedati in preden sva prišla na izhodišče je že padla odločitev, da se sem ne vrne več. 🙂

Če ne probaš, pač ne veš. Vrnila sva se nazaj na “razgledno točko” in pripravila kosilo.

Po kosilu smo s sestro in familijo premlevali dogodke iz prvomajskih praznikov in pozno popoldne, ko se je sonce začelo skrivat za oblaki smo se počasi odpravili domov.