Na svoji zemlji…
Del mojih korenin izvira iz Bele krajine in tam je tudi nekaj zemlje, katera dolga leta ni bila obdelana. Posledice so vidne že zelo na daleč, saj je grmičevje začelo prevladovati sredi lepo pokošenih sosednjih travnikov, zato sva se z big sister kot solastnik tega grmovja, zmenila, da se z avtodomi zapeljemo tja in izvedemo čistilno akcijo tam, kjer mulčni stroj okoli češnje ni prišel zraven.
Tako smo se v petek stacijoniral na dvorišču kmetije, kjer zaenkrat še živi stric, žal sam. No sobotna akcija vključno z izdelavo pričeske na češnji je bila uspešno izvedena do kosila. Za kosilo so bile jasno gril dobrote, za sladico se je pa nečak Tim izkazal z legendarnimi palačinkami. Obujali smo malo nostalgije, na stare čase, kako je bilo nekoč…
Spremenilo se je veliko, mladina je odšla, ostala je stara populacija, ki počasi izginja, čedalje več je praznih hiš, kruta realnost sodobnega sveta. No popoldne smo tudi mi odšli. Odpeljali smo se do postajališča PZA Polje v Dolenjskih toplicah. Bili smo sami na celotnem postajališču in okoli sedme ure zvečer se je pripeljala gazdarica pokasirat 10€. Večer smo preživeli pod simpatičnim kozolčkom. Prelistali smo vodič po Sloveniji in naštudirali, da bi bilo do Baze 20 nekih 12km. Tja smo imeli namen v nedeljo odkolesarit. Šefica nam je zatrdila, da je do tja kakšno urco bicikliranja, pa da klanec ni prehud. To teorijo smo podkrepili z našo kalkulacijo povprečnega naklona, ki naj nebi bil večji kot štiri procente. Bomo že menda zmogli.
Nedeljsko jutro bi naj bilo sončno, samo sonca ni bilo od nikoder. Počasi smo se odpravili proti našemu cilju in ko smo prišli do odcepa za Bazo 20, se je cesta postavila pokonci, znak nam je pa povedal, da naša kalkulacija ne drži. Dvanajst procentni klanec v dolžini sedmih kilometrov nas je dodobra našvical. Po dobrih dveh urah smo bili na cilju, potem pa še petnajst minut peš. Koče smo si ogledovali skupaj z dvema danskima turistoma. Kje do Danci našli tole turistično točko nimam pojma.
No gneče ni bilo in po ogledu smo se spustili v dolino. Nazaj smo se vrnili tik pred dežjem in kozolček se je spet izkazal za odlično zamišljen družabni prostor. Pozno popoldne smo se le počasi odpravili domov.
