Provansa za prvi maj
Sreda
Kot po navadi ni šlo z odhodom pred peto uro popoldne. Z ekipo iz Kamnika smo se dogovorili za čimprejšnji odhod. Ujeli smo se kar na semaforju in odbrzeli večernemu cilju naproti. Cilj je bil doseči Cremono, kjer je veliko brezplačno postajališče za avtodome N45.13819 E10.03583 in zvečer smo se parkirali pod velikimi krošnjami dreves. Sledila je kratka večerna debata, skovali smo plan za naslednji dan in se pospravili spat. Noč ni bila tako mirna kot bi lahko bila, saj je bližino ceste in pa bolnico z nočnimi izleti rešilcev pač treba vzeti v zakup.
Četrtek
Vseeno nam je zjutraj uspelo zapustiti postajališče ob deseti uri in misleč na prazno cesto smo se podali proti Franciji. Ja malo morgen, tudi Italijani si želijo morja in pred Genovo pademo v enourni prometni zamašek. Počasi, a vztrajno smo se prebijali do meje in po plačilu zadnje cestnine na italijanski avtocesti smo le to zapustili, saj nam cena francoskih nikakor ni dišala. Odpeljali smo se po lokalni cesti mimo Monaka in se ustavili za foto šuting.
Pot smo nadaljevali proti Nici in jasno zaglavili smo v samem centru. Porabili smo skoraj celo uro, da smo se skopali iz nepopisne gneče. Pot smo nadaljevali proti vasici Eze. Tam smo mi sicer že bili, samo slikovita pokrajina in razgledi so nas spet zapeljali tja. Postanek smo naredili v vasici Vence. Parkirali smo na najbolj odmaknjenem parkirišču N43.72393 E7.10272, sicer brezplačnem in se podali v mesto. Sama vasica je sicer lepa, vendar precej turistično naravnana.
Po ogledu smo odšli na cilj dneva, kjer smo tudi prespali na samem robu pečine. N43.723747 E6.981537. Obiskali smo vasico Gourdon. Dostop do te samotne vasice je bolj kot ne adrenalinski in tisti, ki imate alkoven avtodome se boste večkrat peljali po nasprotnem pasu, ker so izklesane skale tako nizke. Po močno ovinkasti cesti smo končno prispeli pred večerom v Gourdon. Večerni skok v samo vasico nas je vse močno navdušil in lahko rečem da je to ena izmed top 10 vasic kar smo jih videli.
Povsod v vasi diši po parfumih, saj zgleda, da jih sami coprajo. Ob 22. uri sicer ni ničesar več odprtega, tako da smo malo pred polnočjo pili pivo iz lastne zaloge.
Petek
Delno jasno jutro je poskrbelo za lep razgled iz naše lokacije. Ob pol deveti uri smo bili že vsi naspidirani in pripravljeni za odhod. Počasi smo se odpravili proti največjemu kanjonu v Evropi, kanjonu Du Verdon. Pot nas je vodila skozi visokogorje in temu so bile tudi primerne ceste. Gorska cesta je bila malo bolj široka kot avtodom in glede na to, kako so se lokalci vozili nasproti, sem si mislil, da se najbrž enemu ne bo izšlo in točno to se je zgodilo. Na precej strmi cesti, na eni strani skalna pečina na drugi prepad, cesta je bila itak preozka za srečanje, nasproti se je pripeljal folksvagnov Tuareg, notri za volanom stara siva betica in ker ga je od skalnega pobočja odbilo, me je zahaklal z ogledalom. Počilo je kot da manjka pol avta, moje ogledalo je padlo za svobodo in z obema polomljenima nosilcema obviselo na okrasnih gumicah. Ustavil sem se takoj in bil pripravljen možakarju pregnati dolgcajt okoli zobne proteze, samo je žal pobegnil. Ker je bil Bojan precej blizu za mano, je tudi opcija, da mu v CB postajo rečem, naj zapre cesto da dobim v roke ubežnika, žal propadla. No, z Bojanom sva nudila prvo pomoč polomljenima nosilcema, čebelice Marija in Tatjana sta pa tačas nabirale sivko ob poti. Miha je bil v svojem svetu v mansardi z računalnikom ob sebi in kupom filmov in njegov komentar iz mansarde je bil, če smo se ustavili zato, če je kaj za videt. Adijo pamet tale mladina. No s pomočjo silvertejpa in štromarske žice sva zvezala ogledalo in bili smo spet mobilni, sicer pogled je bil rahlo mrežast, a je šlo. Vse skupaj se je dokaj srečno končalo, saj bi lahko dripca ki je prehitro pripeljal odbilo v Bojanov kamper, ki je vozil za mano. Kakorkoli, odbrzeli smo po teh kozjih stezicah do mesta Castellane.
Pod mogočno skalo je postajališče za avtodome, samo za enourni ogled se nam ni plačevalo parkirnine zato smo parkirali pred reko na brezplačne parkirišču N43.845096 E6.514306 zraven znaka za prepoved parkiranja za avtodome. Glede na napol prazno parkirišče smo znak mirno ignorirali . Sama vas razen ogromne skale s cerkvijo na vrhu in lepega razgleda iz vrha ne ponuja nekih presežkov, je bolj raftarsko usmerjena. Odšli smo dalje proti največji luknji v Evropi to je kanjon Du Verdon. Spotoma smo se ustavili v vasi Trigance. Parkirali smo na brezplačnem postajališču N43.76035 E6.44170 . Zanimivo mestece mikro izvedbe z eno lokalno vaško gostilno kjer sedijo itak samo domačini.
Po ogledu smo si pripravili kosilo, vmes se je ulil dež in po dolivanju in odlivanju tekočin iz avtodoma smo krenili proti razgledni točki kanjona N43.74132 E6.38190 in čez najvišji most v Evropi N43.73008 E6.38734. Od vrha mosta do dna kjer je reka je celih 184m.
Preden smo se izkopali iz ovinkaste in ozke ceste ki vodi po robu kanjona, ki nudi res lepe razglede smo srečali še enepar norcev, ki so mi spet skoraj odtrgali moje umetniško delo. Porabili smo tudi kar nekaj časa za tiste ovinke. Zgleda da so tukaj vsi avtodomi Francije toliko jih je bilo. Počasi je zmanjkalo ovinkov, in zapeljali smo v naravni park kjer sivko množično gojijo.
Sivka dokler ti seže oko. Vsekakor se vrnemo ob drugi priliki, ko bo cvetela. Pozno popoldne smo pridrsali v Roussillon, mesto kjer pridobivajo okro. Z avtodomom nimaš druge opcije parkirat kot na parkirišču označenem samo za kamperje N43.89628 E5.29626. Cenik je tako butasto napisan da ga nihče od nas ni razumel, zato bodo borbe z avtomatom naslednji dan. Ker smo bili prepozni za ogled rudnika, smo najprej spili nekaj čeških počevink, podkrepljenih z borovnicami. Proti večeru smo se odpravili v mesto, ki je celotno v znamenju te barve.
Cene gostiln so primerne obisku, saj v gostilni sedi zgolj personal. Pivo po 8 evrov se mi ne pije, prav tako kofetek po 4 eur ne. Hrana je postavka zase, zato bodo zaloge iz lastne malhe še en cajt dobre. Preverili smo še urnik odprtja rudnika in skovali plan za naslednji dan. Utrujeni smo pocepali v postelje.
Sobota
Sobotno jutro je bilo kot bi ga narisal. Nebo modro kot že dolgo časa ne. Ob pol deseti uri se prvi nacrtamo na kasi in za 2.5€ po glavi vstopimo v svet okre. Zanimivo za pogledat. Imeli smo srečo da je bilo suho vreme ker si ne predstavljam kako usrani bi bili če bi bilo vse razmočeno.
Po eni uri šetanja po okri smo se počasi odpravi nazaj na parkirišče. Avtomat nas je olupil za 9 eur, 5 za čez noč in od 8 ure dalje za vsako uro po 2 eur. Na sosednjem bus parkirišču je pipa z vodo in pa wc-ji. Vsekakor smo izkoristili ponujeno, saj parkirišče kjer smo bili parkirani nima nikakršne oskrbe, kljub zlatarski ceni. Odpeljali smo se naprej do vasi Gordes. Jasno spet je na vrhu hriba stisnjena v skalo. Zapeljali smo na parking N43.91532 E5.19769 namenjen tudi nam in pajac na uvozu mi je deloval kot lokalni klošar, ki pobira prostovoljni prispevek. No s potrdilom nas je olupil za 8 eur, lahko smo pa tam za ta denar celih 24h. Na vogalu parkirišča je tudi oskrbna postaja. Odpravili smo se na ogled vasi.
Folka je bilo precej, predvsem kitajskih turistov. Ne vem kje oni najdejo take majhne vasi, saj je na redko katerem zemljevidu vrisana. Po ogledu in južni smo pičli naprej do samostana kjer menihi pedenajo sivko N43.93121 E5.18897. Ogledi so vodeni in počakati bi morali več kot pol ure, kar bi pa slabo vplivalo na denarnico, saj je štacuna v predverju samostana, pa še francosko vodenje bi imeli, ki bi ga zastopili ama ništa. No nekaj smo vseeno kupili in se dodobra ošpricali z raznimi testerji parfuma sivke. Dišali smo tako, da bodo vsi komarji in molji v avtodomu zagotovo pocrkali.
Šli smo naprej v malo večje mesto in to je bil Avignon. Parkirali smo na obrežju N43.95260 E4.79981nasproti zgodovinskega pol mosta saj ga je polovico reka odnesla nekoč v davnini. Veter je pihal tako močno, da smo na poti v mestno jedro hodili postrani. No v samem centru mesta sicer ne tako močno a vseeno prijeten ni bil kljub temu da je sonce sijalo na polno. Želeli smo si ogledati papežko palačo samo smo bili na tesno s časom saj smo si želeli ogledati še rimljanski akvadukt Pont du Gard. Ogled palače traja uro in pol, dobiš pa avdio napravo z izbiro jezika. Jasno slovenščine ni, lahko si pa zbereš kitajščino. Vstopnina je 11€ po glavi.
Ok to naj ostane za drugič. Želeli smo še na polmost, samo nam pogled na ljudi ki se upirajo vetru ne daje najboljšega občutka. Vrnili smo se do avtodoma in odšli naprej do akvadukta Pont du Gard. V izogib oderuški parkirnini 18 eur na parkirišču pred akvaduktom, smo parkirali na brezplačnem parkirišču N43.93812 E4.55833 in se s kolesi odpravili na 2km dolgo pot do akvadukta. Na parkirišču pri mostu je avtomatska rampa, in s plačilom zasoljene parkirnine dobiš se vstop v muzej in vso šaro ki paše tam zraven, pa ali te to zanima ali ne. Most je res veličasten in vsaka čast graditeljem za tak podvig. Ker je sonce počasi ugašalo, prav tako tudi mi, smo počasi odbiciklerali nazaj. Parkirišče se je med tem napolnilo do zadnjega kotička z avtodomi. Rahlo utrujeni smo se zavlekli sak v svojo hišo.
Nedelja
Vetrovna noč nam ni nudila ravno presežek pri spanju, samo se je vseeno dalo lepo naspati. Zjutraj sem zajahal bicikel, se odpravil po frišne bagete in po fruštku smo krenili naprej do vasi Les Baux de Provence. Parkirali smo pod vasjo malenkost preden se začnejo plačljiva parkirišča N43.741696 E4.790606. Po stopnicah smo se povzpeli v vas, katera je res vredna ogleda. Na vrhu je grad oz ostanki le tega in pa prikaz oblegalnih naprav. Ob določenih urah imajo celo demonstracije delovanja teh naprav. Sposodili smo si avdio naprave za vodenje in se podali od točke do točke.
Veter je pihal tako, kot da ne bo nikoli več, kot samo takrat. Sicer je pa svetilo sonce na polno. Podali smo se na stolp in v pričakovanju silne moči vetra ostanemo razočarani saj na stolpu ni pihalo pravzaprav nič. Veter se zaleti v pobočje in steno stolpa in se usmeri navzgor zato ne piha. Ta zanimiv pojav je Miha prevzel tako zelo, da je z roko kar naprej segal preko roba stolpa, kjer je zares močno pihalo navzgor. Po ogledu, šopingu parfumov, čokolad in pa kofetkanju smo odšli v Arles.
Parkirali smo zraven busov N43.68318 E4.63009, kjer je bilo že itak polno avtodomov. Zraven parkirišča je nova brezplačna oskrbna postaja, samo kljub temu da je vse brezplačno, imajo vodo na okus grozno. Bogi ljudje, če morajo to vodo piti. No, samo mesto brez arene in amfiteatra ni nič posebnega zato se prav dolgo nismo mudili tam. Odpeljali smo se v naravni park Camarque in parkiral na postajališču za avtodome N43.45425 E4.43848 čisto ob morju. Po osmi uri zvečer in ponoči je zastojn, drugače je 10 eur z oskrbo, le elektrike ni. Ker je bilo sonce še precej visoko smo najprej enega v miru spili, nato zajahali bicikle in se odpeljali v park na lov za flamingi.
Kmalu smo naleteli na manše jate in nato še na malo večje. Ptiči so res zanimivi saj stalno namakajo glavo v vodo. Če so lepe rožnate barve pomeni da so lepo rejeni in kvalitetno prehranjevani, z razliko od tistih ki so bolj kot ne beli. Po fotošutingu ptičev smo počasi obrnili nazaj proti naši bazi. Tisti, ki radi parkirate na plaži tik ob morju to lahko storite od postajališča za avtodome naprej, vam ne bo nihče težil, važno da plačate 10 eur saj drugače ne morete na obalo. Dedek v kučici na vhodu v postajališče zvečer zapre vodo in na vseh treh oskrbnih točkah do jutra nema vode. Dan smo zaključili z družabnim večerom.
Ponedeljek
Ponoči je veter končno ugasnil in zbudili smo se v jasno in mirno sončno jutro. Po dolivanju in odlivanju tekočin smo se prestavili na drugi del parka na plažo Piemanson N43.34806 E4.78443. Spotoma smo se ustavili še na solinah, ki slovijo kot največje evropske soline s pridelavo 800.000 ton soli na leto. Odbrzeli smo dalje in že iz daljave se vidi bela plastika parkirana ob morju. Na koncu ceste smo zavili na utrjeno mivko in naredili dolg mimohod mimo že parkiranih avtodomov. Bolj kot se bližaš koncu obale več je stacijonarcev s prikolicami ki imajo že celo ograjene parcele. Vsi slovenski kampi skupaj ne premorejo toliko prikolic in avtodomov kot jih je tukaj parkiranih in to še zastojn za povrhu. Če bi bila ta plaža v Sloveniji bi se zihr kakšen bohinjski ali portoroški mestni redar vozil gor in dol ter naganjal ljudi stran kao da je to zaščiteno območje. Sicer je to res naravni park, samo tukaj vsak svoje smeti odnese v ogromen kontejner na koncu asfaltirane ceste, kjer se začne mivkasta plaža. Oskrbna postaja za avtodome je par kilometrov nazaj v mestu. Tako noben nič ne svinja in veselje do free kampinga se lahko nadaljuje.
Kakorkoli, med pavšalisti nismo hoteli biti, zato smo se vrnili nazaj med kamperje. Prostora je bilo v izobilju zato smo imeli težavo z izbiro prostora. Tipično za takrat, ko nimaš odmerjenega mesta. Izvlekli smo vso mogočo kamping šaro, štartali z domačimi limoncami od Tatjane, nadaljevali z jegrom in po tretjem pivu spremenili končno dnevno destinacijo v obstanek na tej plaži. Soncu in brezvetrju se enostavno nismo mogli upreti prav tako ne roštilju in vsem dobrotam, ki pašejo zraven. Po obilnem kosilu nas je na stolih naenkrat zmanjkalo in zbudili smo se kakšno uro kasneje skurjeni od sonca. Dan smo preživeli v totalnem odklopu in počitku, no čas za žogo, bicikel in spuščanje kajta se je našel.
Torek
Ponoči se je en zgonjen avto šel malo rallija po mivki. Vsaj slišati je bilo tako, da se komaj vleče po mivki, kaj šele, da bi slišal rohnenje motorja. Drugače je pa noč minila mirno. Odpeljali smo se iz plaže spotoma se pogledali flaminge in se še ustavili v mestu za opravlanje komunalij N43.412160 E4.730908. Vkrcali smo se na trajekt, prečkali Rono in začeli gristi kilometre proti mestu Grasse, kjer smo imeli namen obiskati eno izmed mnogih parfumerij, ki so v tem mestu. Do tja smo vozili izven plačljivih cest, ki so povsem spodobne in z lahkoto smo dosegali potovalno hitrost. Ko smo prispeli pred parfumerijo nas je varnostnik stlačil čisto ob rob praznega bus parkirišča. Pripravili smo kosilo in preden smo se odpravili v parfumerijo se je parkirišče zapolnilo z avtobusi iz Litve, Poljske, pa tudi Francoski avtobus se je našel. Že na vhodu se zavoha en kup vonjav, ki ne veš ali pasejo skupaj ali ne.
Z zanimanjem smo gledali kemike skozi steklene stene kako coprajo skupaj parfume. V nadstropju nižje je štacuna. Ker imajo vsega razstavljenega čisto preveč, ne veš kje bi začel in kaj bi sploh rad. Vsak parfum je vsaka obiskovalka pošpricala po testnem lističu in ga potem ovohavala. Vonjave se močno prepletajo in na koncu pride ena taka čudna kombinacija smradu ven. Vse skupaj začini kakšen prezvečen švic od kakšnega obiskovalca, ki se je pripeljal z busom. Med našim pametovanjem o parfumih, nas vpraša ena izmed prodajalk če nam kaj pomaga. Nekaj smo se mučili in jo spraševali o kokosovi kremi za telo, nato nas je v angleščini vprašala od kod prihajamo in ko smo ji povedali da iz Slovenije je rekla : »Dobro sad ovako… Kokosa nemamo« . Vsi smo planili v smeh. Mi je skoraj postalo žal da smo se »upoznali«, saj bi verjetno kupili precej manj, če nebi bila deklina »bre neka naša, od dol«. Dodobro našpricani in namazani z raznimi žavbami smo odšli dalje in pristali v italijanski Savoni na postajališču za avtodome N44.277667 E8.441294. Ko smo prispeli, smo se na skoraj praznem postajališču parkirali drug poleg drugega, en z nosom naprej, en pa nazaj. Kmalu nam je skrbnica parkirišča prišla povedat da smo lahko obrnjeni samo v eni smeri in ne en naprej in en nazaj. Sicer tega nismo štekali samo vseeno, Bojan je kamper obrnil in bejba je bila v hipu zadovoljna. Sledila je skupna grill večerja in debata do noči. Zvečer se je ohladilo in utrujeni od dneva smo popadali v postelje.
Sreda
Zadnji dan je vedno najbolj zoprn, saj je v glavnem samo vožnja domov. Pred nami je bilo slabih 700km vožnje, zato smo zjutraj po pogovoru z avtomatom in hranjenju le tega s 16 eur za parkirnino odbrzeli proti domu. Spotoma itak ni šlo brez obiska outleta v Palmanovi in z dodatnimi kupi vrečk z novimi cotami smo odbrzeli domov.
Provansa je vsekakor pokrajina, ki jo ob enem obisku ne moreš prepeglat podolgem in počez, zato bo vrnitev tja obvezna. Oba z Bojanom sva opazila, da so bencinske črpalke zelo redko posejane, piko na i pa doda način plačevanja, saj avtomat ponavadi sprejema samo kartice. Francoski vozniki so za moje pojme malo čez les, saj mi njihov stil vožnje ne sede. Vozijo čisto prehitro in preveč na ziher, no eden je malo manj na ziher. Vse avtomobile imajo pobuškane in noben se ne sekira za to.
Več slik je tukaj: